Jedro

Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnika z dne 6. 4. 2013 za obnovo postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zavrženje predloga za obnovo postopka v delu, ki se nanaša na nova naslednja dejstva in dokaze: senzorično delovanje semaforja; izvedensko mnenje z dne 5. 4. 2011; predlog za zaslišanje A.A. in predlog za poizvedbe pri občini C. o delovanju semaforiziranega križišča. Tožnik se je na svojega pooblaščenca obrnil še isti dan, ko je prejel izvedensko mnenje A.A., pooblaščenec pa je naslednjega dne sestavil predlog za obnovo postopka, zato je sodišče prve stopnje predlog neutemeljeno zavrglo kot prepozen. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka navedel, da bo sodišče prve stopnje hipotezo izvedenca B.B., da naj bi tožnik stal na semaforju, lahko ovrglo že na podlagi novega dejstva, da se je zaradi senzorjev semafor preklopil na zeleno v trenutku, ko je voznik zapeljal čez senzor, o čemer bi lahko kot priča izpovedal izvedenec A.A., ki kot prebivalec J. in strokovnjak razume, zakaj se semafor avtomatsko vklopi na zeleno, če ni prometa na glavni cesti. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ponovno oceniti vse dokaze in bi ob izpovedbi prič lahko ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik na postaji ni ustavil, saj je dokazno breme na toženi stranki. Poizvedbe sodišča pri občini C. glede izvedbe vzdrževanja in montiranja semafornih naprav na križišču J. bi lahko pripeljale do potrditve izpovedbe priče A.A., da je šlo za senzorni semafor in ne za navadni semafor. S postavitvijo novega izvedenca, ki bo upošteval objektivno dejstvo glede senzorja na semaforju, bo izvedensko mnenje lahko popolnoma drugačno in se bo lahko potrdilo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal A.A.. Zgolj naključju je pripisati, da je tožnik najel izvedenca splošne cestnoprometne stroke in ne izvedenca za tahografe. Tako, da se je tožnik lahko naključno seznanil z dejstvom, za katerega je vedel A.A.. S tem dejstvom tožnik ni bil seznanjen oziroma ni mogel biti seznanjen, zato ga ob potrebni skrbnosti ni mogel ugotoviti ali predlagati že prej, zato je utemeljen predlog za obnovo postopka zaradi novega dejstva. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega stališča, da to, da ima semafor senzor ne predstavlja novega dejstva, ker naj bi se tožnik s tem lahko seznanil v prejšnjem postopku. Tožnik za to dejstvo v prejšnjem postopku ni mogel izvedeti. Splošno je znano, da pri delovanju semaforja ni možno zaznati, da ima senzor, saj tega ni mogel ugotoviti niti izvedenec B.B.. Za to dejstvo so vedeli samo tisti, ki so semafor vzdrževali, slučajno pa je to dejstvo kot strokovnjak poznal tudi A.A.. Tožnik ni kriv, če s tem dejstvom ni bil seznanjen, saj je ravnal dovolj skrbno. Najmanj kar bi sodišče prve stopnje v okviru obnove postopka moralo storiti je, da bi dopustilo postavitev novega izvedenca, ki bi podal mnenje, kako to novo dejstvo vpliva na veljavnost izvedeniškega mnenja B.B.. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A. in ni postavilo novega izvedenca za tahografe, je bila kršena pravica tožnika do obravnave izrednega pravnega sredstva in do kontradiktornosti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitve izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje, glede katere se predlaga obnova postopka temelji na izvedenskem mnenju B.B., ki je na podlagi tahografskega lističa ugotovil, kje naj bi tožnik stal z avtobusom, kar je za vsakega poznavalca tahografov zelo sporno. Celo tožena stranka je izvedbo dokaza z izvedencem za področje tahografov prerekala kot nepotrebno, češ da med strokovnjaki velja, da iz tahografa ni možno razbrati, kje je nekdo vozil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravilna uporaba določbe 1. odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega ali nedovoljenega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave, kot zmotno meni pritožba. Zakon omogoča vsebinsko obravnavanje predloga za obnovo postopka le v primeru, če je ta pravočasen (396. člen ZPP), popoln (2. odstavek 397. člena ZPP) in dovoljen (395. člen ZPP). Predsednik senata mora prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavreči brez naroka, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da ga sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj šteje, da je predlog za obnovo postopka prepozen in nedovoljen. Stališče sodišča prve stopnje, ki je prepoznost predloga za obnovo postopka utemeljevalo tudi s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 396. člena ZPP in sicer pravno zmotno, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar pa je kljub temu izpodbijani sklep možno preizkusiti. Navedeno zmotno stališče ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je predlog za obnovo postopka potrebno zavreči tudi iz drugih razlogov, ki pa jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pri sklicevanju na 2. odstavek 396. člena ZPP nekritično sledilo tožniku, ki se je pri utemeljevanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka skliceval na to določbo. V skladu z navedeno določbo se 30-dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka šteje od pravnomočnosti odločbe, kadar zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, oziroma od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča, če bi rok iz 1. odstavka 396. člena začel teči, preden bi odločba postala pravnomočna. Določba 2. odstavka 396. člena ZPP se lahko nanaša le na tista nova dejstva in nove dokaze, za katere je tožena stranka izvedela po zaključenem postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa na tista dejstva in dokaze, za katere je stranka izvedela še pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, ali pa celo na dokaze, ki jih je stranka neuspešno uveljavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor se je to zgodilo v konkretnem primeru. Obnova je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočne sodne odločbe, zato predloga za obnovo ni možno vložiti pred nastopom pravnomočnosti, čeprav je stranka za obnovitveni razlog izvedla pred pravnomočnostjo, vendar pa v času, ko tega razloga ni mogla uveljaviti v rednem postopku. Vsi obnovitveni razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v predlogu za obnovo postopka, pa se nanašajo bodisi na dejstva in dokaze, za katere je tožnik izvedel še v trajanju postopka pred sodiščem prve stopnje in jih je v tem postopku celo neuspešno uveljavljal (predlog za zaslišanje prič D.D., E.E. in F.F.), bodisi (vsaj po zatrjevanju tožnika v predlogu za obnovo postopka) po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe (priča G.G., izvedensko mnenje A.A., zaslišanje priče A.A., zaslišanje priče H.H.).

Za nov dokaz v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP ni možno šteti predloga za zaslišanje prič E.E., D.D. in F.F.. V skladu s citirano določbo stranka lahko predlaga obnovo postopka, če izve za nova dejstva ali pa najde oziroma pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz takšne opredelitve izhaja, da v predlogu za obnovo postopka kot nov dokaz ni možno uveljavljati dokaz, ki ga je stranka neuspešno uveljavljala že v pravnomočno končanem postopku. Tožnik je že v tožbi predlagal, da se po potrebi izvede dokaz z zaslišanjem potnikov, navzočih pri dogodku 25. 10. 2008, katerih imena bo posredoval na obravnavi. Na obravnavi tega sicer ni storil, je pa z dopisom z dne 13. 10. 2009 navedel, da gre za E.E., D.D. in F.F.. Pri presoji predloga za obnovo postopka niti ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP obnova sme dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno govoriti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje navedenih treh prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal. Za nov dokaz v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP prav tako ni možno šteti izvedenskega mnenja z dne 5. 4. 2011. Nov dokaz je lahko samo tisti, ki je že obstajal, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, vendar pa stranki ni bil znan. Prejšnji postopek je bil pravnomočno končan 1. 2. 2012, izvedensko mnenje pa je bilo izdelano 5. 4. 2012, zato ga že pojmovno ni možno šteti za nov dokaz, ki bi bil lahko razlog za obnovo postopka. Prav tako bi tožnik izvedensko mnenje pri A.A. lahko naročil že v prejšnjem postopku, zato je ta obnovitveni razlog nedovoljen tudi glede na določbo 2. odstavka 395. člena ZPP.

Izvedensko mnenje A.A. tožnik po eni strani uveljavlja kot nov dokaz, obenem pa v njem navedeno ugotovitev o senzorskem delovanju semaforja uveljavlja tudi kot novo dejstvo, ki ga brez svoje krivde ni mogel že prej uveljavljati. Takšno ločevanja dejstva od dokaza je sicer problematično, saj bi lahko pomenilo, da z naknadno sproduciranimi dokazi (izvedenskimi mnenji in podobno) stranka lahko brez vsakršnih omejitev uveljavlja nova dejstva (paziti mora samo na 30-dnevni rok od prejema novega izvedenskega mnenja), češ dokaz je sicer nedovoljen, dovoljeno pa je novo dejstvo, ki izhaja iz takšnega, po končanem postopku, izdelanega dokaza. Vendar pa tudi v tem primeru velja, da ni mogoče govoriti, da tožnik brez svoje krivde tega dejstva ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku, saj bi že v prejšnjem postopku lahko pridobil izvedensko mnenje, ki bi vsebovalo ugotovitev o domnevno drugačnem delovanju semaforja, kakor pa izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Tudi predloga za poizvedbe pri občini C. o delovanju semaforiziranega križišča v J. ni mogoče šteti za dokaz, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku. Ta dokazni predlog je vezan na po naročilu tožnika izdelano izvedensko mnenje A.A., za katerega je že zgoraj obrazloženo, da bi ga tožnik lahko naročil že v prejšnjem postopku, tako kot je to storil sedaj.

Kot nov dokaz, ki ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja tudi predlog za zaslišanje priče G.G.. Ni sicer povsem jasno, kako bi ta dokaz lahko vplival, da bi bila za tožnika izdana ugodnejša odločba. Zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more biti odvisna od tega, ali bi nek drug kontrolor, ki z očitanimi kršitvami ni v nobeni zvezi, potrdil, da je bil tožnik sicer dober delavec. Ta dokazni predlog se nanaša na povsem neustrezno oblikovan dokazni predlog na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je namreč takrat predlagal, da sodišče po potrebi zasliši še kolege tožnika, druge šoferje in kontrolorje pri toženi stranki o tem kakšen delavec je bil tožnik. Na poziv predsednice senata, da konkretizira ta dokazni predlog, je tožnik povedal, da ne razpolaga s priimkom kontrolorja G.G., ki je bil s tožnikovim delom zelo zadovoljen in ki je morda še zaposlen pri toženi stranki, bo pa vsak čas izpolnil pogoje za upokojitev. Tožnik je nadalje predlagal, da sodišče prve stopnje, če bo dopustilo ta dokaz, preveri to okoliščino in kontrolorja vabi na zaslišanje preko tožene stranke. Ne glede na to, da ZPP ne pozna eventualnega dokaznega predloga (tožnik je navajal, da naj se dokaz izvede „po potrebi“) bi tožnik v prejšnjem postopku lahko vztrajal, da sodišče opravi predlagane poizvedbe in dokaz izvede, vendar tega ni storil. Zgolj pavšalna in z ničemer izkazana navedba v predlogu, da je tožnik tega kontrolorja iskal skoraj tri leta in da ga je končno našel aprila 2013, ne izkazuje tega, da tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku.

Predlog za obnovo postopka je nedovoljen tudi v delu, s katerim tožnik kot nov dokaz, za katerega naj bi prav tako izvedel šele v aprilu 2013, uveljavlja zaslišanje priče H.H.. Že zgolj navedba, da je tožnik to pričo, ki jo je poznal po imenu in tem, da je natakar, iskal po vseh lokalih v Portorožu, Piranu in Izoli, kaže na to, da gre za nedovoljen obnovitveni razlog. Tožnik v prejšnjem postopku nikoli ni omenjal nobenega natakarja H.H., ki naj bi bil navzoč pri dogodku 25. 10. 2008. Navedba v predlogu za obnovo postopka, da naj bi tožnik to pričo našel šele v aprilu 2013, ker je priča večkrat menjala službo, ne izkazuje, da tožnik brez svoje krivde tega dokaza ni mogel uveljavljati, še preden se je prejšnji postopek končal s pravnomočno sodno odločbo. Tožnik bi že v prejšnjem postopku lahko navajal, da naj bi dogodek bil znan priči za katero ve samo, da ji je ime H.H. in da dela kot natakar, vendar tega ni storil. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrglo kot nedovoljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo sicer ni uspel, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Odgovor na pritožbo namreč ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.