Jedro

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke v varstvu nepravilno zastopanih.

Ob sicer že obsežnem procesnem gradivu in (pretežno izvedenih) dokazih v spisu tudi pritožbeno sodišče izjavi iz vloge daje podoben pomen kot pritožniki - gre za spremembo prvotnega predloga. V vlogi s 3. 11. 2020 res ni argumentov, zakaj bi šlo za skupno pripadajoče zemljišče, a izjave predlagateljice ni mogoče obravnavati izolirano od dotedanjega postopka, v katerem so udeleženci in sodišče o tem že razpravljali in to celo z izvedenko urbanistične stroke. Nasprotni udeleženci spremembi predloga niso nasprotovali, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi. Tudi po prepričanju višjega sodišča bi zato moralo sodišče glede na to odločati, ali gre pri spornem zemljišču za skupno pripadajoče zemljišče, ne pa, ali gre za pripadajoče zemljišče predlagateljice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločanje o spremenjenem predlogu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu L. ugotovilo, da je parcela št. 1206, k. o. X, pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe L., z identifikacijsko številko 0000-832, v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo nasprotni udeleženci (1. do 15.). Predlagajo spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga ali vsaj njegovo razveljavitev, izrecno pa še odločanje o njihovem predlogu za določitev pripadajočega zemljišča k njihovim stavbam.

Uveljavljajo kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj menijo, da predlagateljica ni bila ustrezno zastopana.

Opozarjajo, da je bil predlog z vlogo s 3. 11. 2020 delno umaknjen, kar je sodišče prve stopnje spregledalo.

Sklep ocenjujejo kot preuranjen, kot procesno presenečenje, njegov izrek pa kot neskladen s predlogom.

Izjemno obsežno grajajo uporabo Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), namesto Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), opisujejo razlike med njima, pričakovanje udeležencev postopka na podlagi ZVEtL; analizirajo, zakaj je sodišče z uporabo ZVEtL-1 kršilo načelo zaupanja v pravo in nizajo teoretične argumente o nedopustnosti neprave retroaktivnosti.

Menijo, da so bile trditve predlagateljev o pridobitvi lastninske pravice pomanjkljive, česar izvedba dokaza z izvedencem ne more nadomestiti.

3. Predlagateljica in nasprotna udeleženka Mestna občina ... na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke v varstvu nepravilno zastopanih.1 Na pritožbene navedbe o zastopanju predlagatelja zato višje sodišče podrobneje ne odgovarja.

6. V skladu s 4. odstavkom 7. člena v zvezi s 30. členom ZVEtL je sodišče obseg pripadajočega zemljišča ugotovilo na podlagi upravnih aktov, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, če to ni bilo mogoče, pa na podlagi rezervnih kriterijev urejenosti zemljišča v naravi, pretekle redne rabe in urbanističnih standardov iz časa izgradnje stavbe.2 Ni pa bilo izrecno določeno, kdaj naj ne bi bilo mogoče uporabiti upravnih aktov iz časa gradnje in bi namesto njih prišli v poštev tudi rezervni kriteriji. Na takšno ureditev se je sodna praksa večinoma odzivala strogo - kriterije je upoštevala izključevalno; urbanistična stroka se je zavzemala za prožnejšo razlago.3 Ob sprejemu ZVEtL-1 je takšnemu pristopu sledil tudi zakonodajalec, ki je za problematično ocenil presojo po principu selektivnega pristopa podredja kriterijev, na podlagi ugotovitev, da je lahko vodila do neživljenjskih in nerazumnih rešitev.4 Prav to je bil eden od razlogov za drugačno zakonsko ureditev kriterijev v novem zakonu, ki v 43. členu ZVEtL-1 več ne določa več, da se preostali kriteriji uporabljajo šele, če ni mogoče uporabiti kriterija upravnih aktov iz časa gradnje. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 128/2018 tudi že določbo 4. odstavka 7. člena v zvezi s 30. členom ZVEtL razlagalo tako, da podlaga za ugotovitev obsega (v pomenu površine in oblike, torej tlorisa) pripadajočega zemljišča stavbe ne morejo biti (zgolj) upravni akti iz časa gradnje, temveč je treba uporabiti (tudi) rezervne kriterije, in sicer ne le v primeru spoznavne stiske, ampak tudi v primeru, ko slednji (ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji) pokažejo, da se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji stavbe spremenil (da je v prostoru prišlo do sprememb, s katerimi se je pripadajoče zemljišče povečalo, ob nespremenjeni površini spremenilo obliko ali zmanjšalo). Nasprotno stališče je ocenilo za preveč togo. Izkaže torej se, da obsežne pritožbene navedbe o uporabi bodisi ZVEtL bodisi ZVEtl-1 in razglabljanje o retroaktivni uporabi zakona torej za odločitev ni pravno odločilno. (Pravilna) uporaba obeh predpisov mora pripeljati do enake rešitve, prožnejša razlaga (kakršno je zakonodajno uveljavil ZVEtl-1, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo glede na prehodno določbo 57. člena) pa je pritožnikom5 kvečjemu bolj v korist od bolj toge dobesedne razlage zakonskega besedila ZVEtL.

7. Utemeljeno pa pritožniki opozarjajo, da je predlagateljica v vlogi s 3. 11. 2020 (list. št. 504 v spisu) navedla, da „_skladno z narokom z 9. 10. 2020… sporoča sodišču, da se... strinja, da je zemljiška parcela št. 1026, k. o. X, skupno pripadajoče zemljišče stavb z ID znakom 0000-832, 0000-845, 0000-844, 0000-842, 0000-841, 0000-838 in 0000-837“._ Sodišče prve stopnje takšnemu sporočilu ni pripisalo procesnega pomena, pritožniki pa utemeljeno opozarjajo, da bi mu ga moralo. V skladu z 21. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)6 mora predlog v nepravdnem postopku vsebovati opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Ob sicer že obsežnem procesnem gradivu in (pretežno izvedenih) dokazih v spisu tudi pritožbeno sodišče zgoraj povzeti izjavi daje podoben pomen kot pritožniki - gre za spremembo prvotnega predloga. V vlogi s 3. 11. 2020 res ni argumentov, zakaj bi šlo za skupno pripadajoče zemljišče7, a izjave predlagateljice ni mogoče obravnavati izolirano od dotedanjega postopka, v katerem so udeleženci in sodišče o tem že razpravljali in to celo z izvedenko urbanistične stroke. Pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da je bila izjava predlagateljice odziv na opozorilo sodišča prve stopnje na naroku 9. 10. 2020, da „..._predlagatelji niso prepričljivo izkazovali posesti oz. pravice do parc. št. 1026 k. o. X kot pripadajočega zemljišča; predložili so zgolj račune iz leta 2014, ki pa ne izkazujejo, da bi bila predmetna parcela zgolj individualno pripadajoče zemljišče predmetne stavbe; tudi pričanja nasprotnih udeležencev - lastnikov atrijskih hiš izkazujejo, da so v preteklosti le-ti tudi skrbeli oz. vzdrževali parcelo.“_ Sodišče prve stopnje je tedaj predlagateljici naložilo, da v 30 dneh predloži dokaze v zvezi s tem. Dokazov predlagateljica ni predložila, sodišču pa je posredovala zgoraj povzeto izjavo. Nasprotni udeleženci spremembi predloga niso nasprotovali, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi. Tudi po prepričanju višjega sodišča bi zato moralo sodišče glede na to odločati, ali gre pri spornem zemljišču za skupno pripadajoče zemljišče, ne pa, ali gre za pripadajoče zemljišče predlagateljice.

8. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o nazadnje postavljenem predlogu predlagateljice, ampak o predlogu pred spremembo, je moralo višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 357. členom ZPP in 37. členom ZNP pritožbi ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje, da odloči o spremenjenem predlogu, gre namreč za takšno procesno pomanjkljivost, ki je višje sodišče ne more odpraviti.8

9. Višje sodišče nazadnje še pojasnjuje, da navedb in zahteve pritožnikov, da „se postopek nadaljuje glede njihovega predloga po določitvi pripadajočega zemljišča k njihovim stavbam“ ne predstavljajo pritožbenih navedb in pritožbe, ampak predlog v smislu 325. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, o katerem bo moralo odločiti sodišče prve stopnje.

10. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj glede na obrazloženo, niso odločilnega pomena.

1 Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana, 2009. 2 (4) Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka, se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, preteklo redno rabo zemljišča in merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži. 3 Prim. sodba in sklep VS RS II Ips 128/2018. 4 Predlog ZVEtL-1, Uvod, strani 21 do 23. 5 Ki nimajo pravnega interesa za varovanje pričakovanja predlagateljice, torej udeleženke postopka z njihovemu nasprotujočim interesom. 6 Ki se v tej zadevi še uporablja glede na prehodno določbo 2. odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). 7 Kar izpostavlja sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve na 30. strani izpodbijanega sklepa. 8 Ne sme namreč v pritožbenem postopku prvič obravnavati predloga, ki ga sodišče prve stopnje ni obravnavalo.