Jedro

Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 23.217,00 SIT v 15 dneh. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Pravico polastiti se nepremičnin tistih, ki so optirali za Italijo na podlagi 79. člena Mirovne pogodbe z Italijo, je imela Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki bi se lahko vpisala v zemljiško knjigo. Podpisnica mirovne pogodbe z Italijo je bila namreč Federativna ljudska republika Jugoslavija. Kot pravna naslednica bivše države bi bila aktivno legitimirana v tej pravdni zadevi zato Republika Slovenija, ne pa občina N. Občina je po določbi 2. člena Zakona o lokalni samoupravi samo temeljna samoupravna lokalna skupnost, ki samostojno ureja in opravlja svoje zadeve in izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni. Sicer pa tudi pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe ni podana.

Proti temu sklepu je vložila tožeča stranka pritožbo. V pritožbi ponavlja, da solastninski delež na spornih nepremičninah ne bi smel biti predmet dedovanja, če se upošteva mirovna pogodba med Jugoslavijo in Italijo in odločba o opciji. Na teh nepremičninah bi se morala na podlagi mirovne pogodbe vknjižiti družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe. V kolikor bi bilo vknjiženo splošno ljudsko premoženje in upravni organ občinski ljudski odbor, bi na podlagi zakonov, in sicer Zakona o območjih, okrajev in občin v LRS, Zakona o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območju občin, Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij, Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij ter Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, predmetna parcela postala last občine N. Zato je njena aktivna legitimacija podana. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in ponovno obravnavanje zadeve. V skladu s členom 204 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa tudi predlaga, da se o tej pravdi obvesti Državno pravobranilstvo zaradi eventuelnega zastopanja koristi Republike Slovenije v predmetni zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zmotno izhajalo iz določbe 2. člena Zakona o lokalni samoupravi, saj iz te določbe ni mogoče sklepati, da tožeča stranka ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Občinam so tudi po spremembi lokalne samouprave ostale določene nepremičnine in sicer kmetijska zemljišča, pridobljena do vključno 6.4.1941 in tista, ki so jih pridobile po 11.3.1993 (14.člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS) in vse nepremičnine, ki so po veljavnih družbenih planih bile opredeljene kot stavbne parcele (5. odst. 57. člena Zakona o javnih skladih). Zato bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o aktivni legitimaciji upoštevati določbe, ki so olastninile posamezne vrste nepremičnin, saj se je lastninsko preoblikovanje družbenega premoženja izvajalo pri parcelah glede na njihov status in Zakon o lokalni samoupravi določb, ki bi razmejevale lastnino med državo in občinami sploh ni vseboval. Ustava iz leta 1946 je poznala tri oblike lastninske pravice, in sicer lastninsko pravico države, lastninsko pravico zadružnih organizacij in lastninsko pravico zasebnih, fizičnih in pravnih oseb. Premoženje, ki je prešlo v državno last v tistem obdobju, je prešlo v tisto lastninsko sfero, ki se je sprva imenovala državna lastnina, nato splošno ljudsko premoženje in nazadnje družbena lastnina. V času po uveljavitvi nove Ustave iz leta 1991 pa je potekalo preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je pomembna ta zakonodaja, s katero se je izvajal proces lastninskega preoblikovanja. Kot je že povedano je določeno nepremično premoženje še ostalo občinam, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sploh ne more biti aktivno legitimirana v tem sporu, zmotno in je pritožbeno sodišče iz tega razloga utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, za kakšno nepremično premoženje dejansko gre, ker bo šele tako lahko ugotovilo, ali ni tudi po olastninjenju to premoženje last tožeče stranke. Če bo ugotovilo, da gre za premoženje, ki bi bilo lahko last tožeče stranke, pa bo moralo raziskati tudi okoliščine, na katere v ugovoru opozarja tožena stranka, da bo o zadevi lahko pravilno odločilo.

Če tožeča stranka predlaga, da se o tem sporu obvesti Državno pravobranilstvo, bo morala vlogo, v kateri naj opiše stanje pravde in razlog za naznanitev, izročiti sodišču, saj je vloga sodišča po 204. členu ZPP zgolj posredovalna. Sodišče takšno vlogo stranke zgolj pošlje tistemu, ki naj se ga obvesti o sporu.