Jedro

Za presojo, ali je mogoča vrnitev obeh parcel v naravi in kdo je zavezanec, zato ni odločilno, da gre za kmetijski zemljišči, ki bi morali že po samem zakonu postati last RS oziroma občin in se prenesti v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS na podlagi 14. člena ZSKZ. Odločilno je torej, ali sta bili tudi sporni parceli predmet zaključka lastninskega preoblikovanja in privatizacije na podlagi določb ZZLPPO in ker je odgovor pritrdilen pomeni, da je zahteva predlagateljev po vrnitvi spornih parcel v naravi od druge nasprotne udeleženke neutemeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (4. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani nepravdni zadevi zaradi umika predloga ustavilo postopek zoper četrto nasprotno udeleženko, tretji nasprotni udeleženki pa naložilo, da v vrne zaplenjene premičnine pok. F. D. v obliki odškodnine v višini 20.392,642 USD v protivrednosti EUR v obveznicah Republike Slovenije (1. in 2. točka izreka sklepa). Prvemu nasprotnemu udeležencu je naložilo, da je dolžan vrniti pokojnemu F. D. v last nepremičnine, navedene v izreku sklepa (3. točka izreka). Drugi nasprotni udeleženki M. je naložilo, da je dolžna pokojnemu F. D. vrniti v last nepremičnini, parc. št. 2/1, vl. št. 5112, k.o. Z. Š. v izmeri 1376 m2, prej del parc. št. 2, k.o. Š. in parc. št. 2/2, vl. št. 5112, k.o. Z. Š. v izmeri 1481 m2, prej del parc. št. 2, k.o. Z. Š. (4. točka izreka). Tretji nasprotni udeleženki je naložilo, da je dolžna vrniti zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine za nepremičnine, naštete v izreku sklepa, v skupni višini 78.650,29 EUR, v obveznicah Republike Slovenije (5. točka izreka sklepa).

Druga nasprotna udeleženka M. se pritožuje zoper odločitev v 4. točki izreka, da mora vrniti v last pok. F. D. nepremičnini, parc. št. 2/1 in 2/2, obe k.o. Z. Š.. Navaja, da ni pasivno legitimirana za vrnitev predmetnih nepremičnin. Z zaključkom lastninskega preoblikovanja družbe L. H. d.d. sta ti dve nepremičnini prešli v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe d.d. na podlagi 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti S. d.d. Zaradi začetka stečajnega postopka nad L. H. d.d. z dne 10.9.1999 je S. d.d. svojo pravico na podlagi 6. člena ZZLPPO uveljavljala v stečajnem postopku. Lastninska pravica na navedenih nepremičninah je bila S. d.d. priznana s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 89/98 z dne 2.4.2001. S. d.d. je tako pridobila lastninsko pravico na originaren način, na podlagi sodne odločbe. Na podlagi citiranega sklepa se je dne 3.7.2001 vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin. Napačno je stališče prvostopnega sodišča, da je bila že po samem zakonu na podlagi ZLPP lastninska pravica na spornih nepremičninah prenesena na Republiko Slovenijo in je pravico upravljati z njimi pridobil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Druga nasprotna udeleženka ne more biti zavezanka za vračilo spornih nepremičnin v naravi zaradi morebitne napake, do katere je prišlo v postopku lastninskega preoblikovanja družbe L. H. d.d.. Pritožnica se je v dobri veri in s skrbnim ravnanjem zanesla na stanje v zemljiški knjigi, zato za vračilo nepremičnin v naravi ne more biti zavezana. Zavezanka za vračilo nepremičnin v naravi bi bila lahko le S. d.d., ki se je kot lastnica obeh nepremičnin 3.7.2001 vpisala v zemljiško knjigo. Upravičenec bi vrnitev obeh nepremičnin v naravi moral in mogel zahtevati od zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine, torej od S. d.d. oz. od njenega pravnega naslednika DSU d.d. Obe nepremičnini sta v last S. d.d. prišli že z zaključkom lastninjenja in privatizacije oz. predhodnega stečaja družbe L. H. d.d. Dejanski lastnik zadevnih nepremičnih je bil S. d.d. po 6. členu ZZLPPO že z uveljavitvijo tega zakona 1.5.1998, še pred uveljavitvijo zahtevka za vračilo zaplenjenega premoženja v predmetnem postopku. Skladno z določbami 2. poglavja ZLPP bi moral prvotni upravičenec pri pristojni upravni enoti vložiti predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka navedenih dveh nepremičnin. Ker tega ni storil, so bili izpolnjeni pogoji po 2. odstavku ZLPP in se je družba L. H. d.d. lastninsko preoblikovala, upravičenec pa je izgubil pravico zahtevati vrnitev nepremičnin v naravi. V skladu z izrecno določbo 2. odstavka 15. člena ZLPP je v takem primeru upravičencu pripadla le še odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Vračilo nepremičnin bi moral upravičenec uveljavljati od S. d.d. v 5-letnem zastaralnem roku, to je do 22.3.2000. Zahtevek za vrnitev spornih dveh nepremičnin v naravi je že zastaral, ker do izteka zastaralnega roka zahtevek zoper takratnega zavezanca S. d.d. oz. sedaj DSU d.o.o. ni bil postavljen. Četudi bi bila pritožnica pasivno legitimirana za vrnitev predmetnih nepremičnin, pa vrnitev teh v naravi ni možna zaradi ovir po 19. členu ZDen. Sporni nepremičnini sodita v območje urejanja št. 2/1 Litostroj. Po obeh nepremičninah bo potekala servisna obvoznica oz. podaljšek Litostrojske ceste. S tem namenom, torej v javnem interesu je druga nasprotna udeleženka obe nepremičnini tudi kupila. Pritožba opozarja tudi na nesklepčen izrek ter se sklicuje na kršitev ustavno varovane pravice do lastnine.

Prva predlagateljica je odgovorila na pritožbo. Zavrača vse pritožbene navedbe ter v celoti pritrjuje obrazložitvi sklepa. Nobeden od specialnih zakonov ne določa, da sam način pridobitve nepremičnine, tekom ali pred zaključitvijo postopka, pomeni oviro za vračilo te nepremičnine, ki se v postopku zahteva. Organ, ki odloča, je vezan na stanje zadeve v času ob odločanju o zahtevku. O vprašanju pasivne legitimacije v postopkih, ki se vodijo na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, je že leta 2001 odločalo Ustavno sodišče in odločilo, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo o vrnitvi zaplenjenega premoženja pokojnemu F. D. Sporna je le še zahteva za vrnitev nepremičnin, parc. št. 2/1 in 2/2, k.o. Z. Š. v naravi. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je navedene parcele dolžna vrniti v naravi druga nasprotna udeleženka, pri čemer je odločitev oprlo na sledeče ugotovitve: obe parceli sta kmetijski zemljišči in sta bili predmet podjetja z družbenim kapitalom L. H. d.d.; navedeno podjetje ob lastninjenju ni vključilo teh nepremičnin v otvoritveno bilanco, v skladu z ZLPP sta zemljišči že po samem zakonu postali last RS oz. občin in se prenesli v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS; nad L. H. d.d. se je vodil stečajni postopek od leta 1998; S.r.d. d.d. je postala lastnica obeh nepremičnin na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani v stečajnem postopku z dne 2.4.2001 oz. z dnem vpisa v zemljiško knjigo 3.7.2001; druga nasprotna udeleženka je postala lastnica parcel na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 14.1.2008 z dnem vpisa v zemljiško knjigo 3.2.2009. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče presodilo, da je bil predlog predlagateljev glede vrnitve parcel v naravi vložen pravilno in pravočasno proti takratnemu zavezancu SKZG RS pred potekom 5-letnega zastaralnega roka. Kako in na kakšni podlagi se je prenašala lastninska pravica na parcelah potem, ko so na podlagi zakona že prešle v upravljanje SKZG RS, pa po stališču prvostopenjskega sodišča ni stvar tega postopka in ne more iti v škodo upravičencev, kajti druga nasprotna udeleženka je kot sedanja lastnica zavezana za vrnitev nepremičnin, saj so v skladu z ustavno odločbo zavezanci za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi postale vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti. Čeprav upravičenci niso predlagali začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij po ZLPP, je vrnitev nepremičnin v naravi možna, ker gre za premoženje, ki še ni bilo privatizirano in v vsem tem času še ni prišlo v zasebno last. Druga nasprotna udeleženka pa tudi ni uspela izkazati, da je pri obeh nepremičninah podana ovira za vračanje po 3. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje je določila Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) v zvezi z določili Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-G) zmotno uporabilo. Člen 145.b ZIKS določa krog zavezancev za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 z dne 17.5.2001 pa je treba omogočiti vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti. To pomeni, da so vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti, zavezanci za vračilo teh stvari, ne glede na to, da v 145.b členu ZIKS niso izrecno navedene. Iz obrazložitve navedene ustavne odločbe izhaja, da bi bila neustavna ureditev, po kateri kljub izenačitvi položaja glede vračanja premoženja upravičencev po Zden in ZIKS vračanje v naravi v postopku po ZIKS ne bi bilo mogoče tudi v tistih primerih, ko premoženje ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oz. to še ni bilo predmet privatizacije.

To pa pomeni, da bi bila zahteva predlagateljev za vrnitev spornih dveh parcel v naravi od pritožnice kot zemljiškoknjižne lastnice teh parcel upravičena le v primeru, če bi šlo za vračanje premoženja, ki ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oz. ki še ni bilo privatizirano. Po presoji pritožbenega sodišča pa takšnega statusa sporni nepremičnini nimata, kljub temu da gre za kmetijski zemljišči, zato ni mogoče njuno vračanje v naravi. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da sta bili parceli vknjiženi kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe (po ugotovitvi sodišča podjetja L. H. d.d.) do vknjižbe 3.7.2001, ko se je na podlagi sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2.4.2001, opr. št. St 89/98 v stečajnem postopku nad L. H. d.d. - v stečaju in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, vknjižila lastninska pravica za S.r.d. d.d. Pritožnica pa je postala zemljiškoknjižna lastnica navedenih nepremičnin dne 3.2.2009 na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s pravno naslednico Slovenske razvojne družbe d.d.. Do te specifične situacije je prišlo, ker v postopku lastninskega preoblikovanja družba L. H. d.d. spornih parcel ni zajela v svoji otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993, niti niso predlagatelji vložili ustreznega predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij po določbah 9. do 16. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP. Po uveljavitvi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe – ZZLPPO je zato prešlo tovrstno premoženje v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe. Določbe ZZLPPO namreč temeljijo na ureditvi, da vse tisto premoženje, ki v času lastninskega preoblikovanja po ZLPP ni dobilo znanega lastnika, že po zakonu preide v last S. d.d. Slednja je zaradi stečajnega postopka nad družbo L. H. d.d. priglasila svoje terjatve kot upnica, zato ji je Okrožno sodišče v Ljubljani v stečajnem postopku St 89/98 s sklepom z dne 2.4.2001 priznalo obstoj izločitvene pravice med ostalim tudi na spornih dveh parcelah ter ji naložilo izročitev nepremičnin. To tudi pomeni, da sta bili sporni parceli že del stečajne mase in tudi zaradi tega ne moreta biti predmet vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi. Za presojo, ali je mogoča vrnitev obeh parcel v naravi in kdo je zavezanec, zato ni odločilno, da gre za kmetijski zemljišči, ki bi morali že po samem zakonu postati last RS oziroma občin in se prenesti v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Odločilno je torej, ali sta bili tudi sporni parceli predmet zaključka lastninskega preoblikovanja in privatizacije na podlagi določb ZZLPPO in ker je odgovor pritrdilen pomeni, da je zahteva predlagateljev po vrnitvi spornih parcel v naravi od druge nasprotne udeleženke neutemeljena. Ker predlagatelji zahtevajo, da se jim v primeru nemožnosti vrnitve v naravi premoženje vrne v obliki odškodnine, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).