Jedro

V odškodnino za nesrečo pri delu se všteva zavarovalna vsota, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, kadar je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev pravne osebe (delodajalca).

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odmerilo tožniku odškodnino za nesrečo pri delu. Tožnik je dne 14. 10. 1992 v okviru organizirane vadbe specialne enote, stopil v luknjo v zemlji in si pri tem zvil desno stopalo. Sodišče mu je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke in drugih izvedenih dokazov odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za strah in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti, v skupni višini 1,600.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke (tožeča stranka se ni pritožila) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo na 800.000,00 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tako tožeča kot tožena stranka vložili revizijo, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik navaja, da je odškodnina, ki jo je dosodilo sodišče druge stopnje, prenizka in da bi bila glede na ugotovljene posledice in neugodnosti, primerna odškodnina v višini, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Glede prestanega strahu se sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca dr. N. A., iz katerega izhaja, da je utrpel intenziven strah za izid zdravljenja v trajanju do enega meseca. Ta strah se je nanašal na sposobnost za opravljanje poklica in vseh aktivnosti, ki se jih je udeleževal pred nezgodo, obenem pa je bilo za tri mesece porušeno tudi njegovo duševno ravnovesje. Prenizka je tudi odškodnina za fizične bolečine, ki so ostale kot trajna posledica poškodbe in jih čuti še danes. Zaradi posledic poškodbe so tožnikove življenske aktivnosti zmanjšane do 10 % in večjih izboljšanj ni pričakovati. Ne strinja se z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da zaradi poškodbe ni postal invalid in da lahko še vedno opravlja enaka dela kot prej. To je sicer res, vendar delo opravlja s precejšnimi napori in vsestranskim fizičnim naprezanjem. Posebej izpostavlja, da se zaradi posledic poškodbe ne more več aktivno ukvarjati z borilnimi športi, v katerih je prej aktivno tekmoval. Odpovedati se je moral tudi vlogi trenerja, saj ne more izvajati različnih tehnik.

Tožena stranka navaja, da je bila tožniku odškodnina za strah neutemeljeno dosojena, saj je šlo za lažjo poškodbo, ki ni povzročila duševnih travm. Šlo je le za navaden, običajen strah, zaskrbljenost, negotovost za bodočnost, med relativno kratkim časom do zaključka zdravljenja. Sodišči naj bi materialno pravo zmotno uporabili tudi, ker nista od dosojenega zneska odšteli zavarovalnine, ki jo je tožnik prejel od zavarovalnice iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Tožena stranka je nezgodno zavarovala delavce in iz proračunskih sredstev plačevala premije ob domnevi, da gre za nezgodno zavarovanje kot obliko zavarovanja pred odgovornostjo.

Podlaga za tako zavarovanje je bila določba takrat veljavnega 105. člena Zakona o notranjih zadevah. Če tožnik ne bi bil zavarovan, bi mu bila izplačana posebna odškodnina po 106. členu navedenega zakona, ki bi se mu po veljavni sodni praksi v valorizirani višini vštela v odškodnino.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4-77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Reviziji sta bili v skladu s 390. členom ZPP-77 vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz prvega odstavka 200. člena ZOR (subjektivna merila): stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, in dodatna merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za negmotno škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Dejanska podlaga, ki se upošteva pri presoji utemeljenosti revizijskih navedb, so le na prvi stopnji ugotovljena in na drugi stopnji preizkušana dejstva o naravi poškodb, zdravljenju, intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu in o posledicah poškodb. Dejanske ugotovitve, ki so dejanska podlaga sodbe, ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP-77).

Sodišče je svojo odločitev oprlo na vse izvedene dokaze, ne samo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, in je v zadostni meri upoštevalo tudi okoliščine, na katere se sklicuje revizija. Po oceni revizijskega sodišča je tožniku odmerjena odškodnina v skladu z ugotovljenim subjektivnim doživljanjem tožnika samega in v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode. Upoštevan je tudi kriterij sodne prakse za odmerjanje odškodnin v podobnih primerih.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je bila upoštevana tako intenzivnost telesnih bolečin, trajanje bolečinskega obdobja, kot tudi vse nevšečnosti pri zdravljenju. Ob upoštevanju trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in vseh neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, ter tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožnik mlad, občasne bolečine pa se bodo pojavljale tudi v bodoče, predstavlja znesek 200.000 primerno denarno zadoščenje iz tega naslova.

Tožnikova življenjska aktivnost je po ugotovitvi izvedenca zmanjšana za 10 odstotkov. Tožnika kot mladega človeka in prejšnjega aktivnega športnika to nedvomno prizadene. Vendar je kljub temu pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da so bistvene življenjske in delovne aktivnosti ostale neprizadete. Tožnik sam navaja, da se kažejo posledice predvsem pri njegovem športnem udejstvovanju. Še vedno lahko opravlja delo, ki ga je opravljal pred poškodbo, le nekoliko težje in ob večji previdnosti. Torej se njegovo duševno trpljenje nanaša le na športno udejstvovanje in ne morda tudi na večje težave pri osnovnih opravilih v vsakdanjem življenju ali celo pri delu in pridobivanju sredstev za življenje. Zato je sodišče druge stopnje v primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi pravilno ovrednotilo tožnikovo duševno trpljenje in odškodnino za trajno zmanjšanje splošnih življenskih aktivnosti, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ustrezno znižalo.

V delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi strahu, tudi revizija tožene stranke ni utemeljena. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje oškodovanca. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. V sodni praksi se je izoblikovalo razlikovanje tako imenovanega primarnega strahu (ob škodnem dogodku) in sekundarnega strahu (za izid zdravljenja oziroma zaskrbljenosti zaradi negotovega izida zdravljenja). V primeru sekundarnega strahu ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova strahu tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako poteka zdravljenje. Stopnja intenzivnosti (in s tem upoštevnosti glede na pravni standard) zaskrbljenosti za izid zdravljenja se gotovo spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ (ali njegov del) in z (morebitnimi) zapleti pri zdravljenju. V tožnikovem primeru iz izvedenskega mnenja dr. N. ne izhaja, da bi tožnik trpel primarni strah večje intenzivnosti, ki bi pustil trajnejše posledice. Sodišče druge stopnje pa je pravilno upoštevalo ugotovljeni sekundarni strah, ki ga je izvedenec opisal kot strah za izid zdravljenja. Taka zaskrbljenost se sicer pojavi pri vsakem poškodovancu. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bila pri tožniku izkazana do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. S tem, ko je sodišče druge stopnje znižalo prisojeno odškodnino iz tega naslova, je določilo pravično zadoščenje, saj intenzivnost sekundarnega strahu vendarle ni bila tolikšna, kot v primerih, ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali ga skrbi, da bo postal invalid. Zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo, ker sodišči nista od dosojenega zneska odškodnine, odšteli zavarovalnine, ki jo je tožnik prejel od zavarovalnice na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Zato je bilo treba reviziji tožene stranke ugoditi.

Nezgodno zavarovanje spada med osebna zavarovanja. Pri osebnem zavarovanju res velja, da lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino (948. člen ZOR). Vendar le, kadar on plačuje zavarovalno premijo. Kadar pa zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti. Breme zavarovanja nosi delodajalec, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že leta 1983 (Poročilo VSS št. 1/84, str.13) Sodna praksa je po tem stališču enotno vštevala v odškodnino zavarovalno vsoto, ki je bila izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, kadar je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev pravne osebe. Tedaj je štela, da je bilo zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in je po določilu tretjega odstavka 948. člena ZOR izključevala kumulacijo zavarovalne vsote in odškodnine. Kumulacijo po prvem in drugem odstavku 948. člena ZOR je dopuščala le tedaj, ko je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev za neto osebne dohodke delavcev, za plačilo iz sredstev skupne porabe pa je postavljala nadaljnje pogoje. Tako pravno mnenje je strokovno utemeljeno tudi v današnjih družbenih razmerah. Temelji namreč na pravilu 190. člena ZOR o popolni odškodnini.

V obravnavanem primeru, je bilo (kolektivno) nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Da gre za tak primer, kažeta tako okoliščina, kdo je sklenil pogodbo o zavarovanju, kot okoliščina, da je premije za plačilo zavarovanja krila tožena stranka. Sodišči prve in druge stopnje bi torej pravilno uporabili materialno pravo, če bi že izplačani znesek zavarovalnine odšteli od zneska odškodnine, ki bi ga morala plačati tožena stranka. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti valorizirani znesek odškodnine, ki jo je tožniku izplačala zavarovalnica in tako ugotovljeni znesek odšteti od dosojene odškodnine.

Sodišče je določbe ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).