Jedro

Iz same vsebine pojma 'nagovoriti koga k čemu' izhaja, da je takšno ravnanje lahko le zavestno in voljno, saj je usmerjeno k določenemu cilju, kazenskopravno to pomeni, da je lahko le naklepno.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Ž.U. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v B z dne..., v zvezi s sodbo VS LJ z dne..., je bil Ž.U. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, kaznivega dejanja prikrivanja po prvem in tretjem odstavku 221. člena KZ in dveh kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ. Za navedena kazniva dejanja mu je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovance pa je z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

Zagovornica obsojenega Ž.U. je dne... zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona je po stališču vložnice zahteve podana, ker ravnanja, ki se očitajo obsojencu kot napeljevanje h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ, tako kot so opisana v izpodbijani prvostopni sodbi, sploh niso kazniva dejanja. Prvostopna sodba namreč obsojencu očita pod točko B II/3 da je napeljal drugega, da je storil kaznivo dejanje, tako da je spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je v javni listini potrdil nekaj lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu, s tem, da je: a. dne... v T nagovoril R.Ž., da je proti plačilu 500 DEM na svoje ime registriral osebni avtomobil M 190 tako, da je Sekretariatu za notranje zadeve SO T, ki je pristojni organ za registracijo motornih vozil, predložil lažno kupoprodajno pogodbo in predrugačeno prometno dovoljenje št.... za osebni avtomobil M 190 z originalno številko šasije..., s čimer je spravil pristojni organ v zmoto, da je na podlagi ponarejenih listin osebni avtomobil M 190, ki je bil v noči na... v P ukraden K.P., registriran na njegovo ime z registrsko oznako....

in b. neugotovljenega dne v mesecu juliju... v R pri T nagovoril M.G. da je proti plačilu 500 DEM na svoje ime registrirala osebni avtomobil VW P tako, da je M na Sekretariatu za notranje zadeve SO T, ki je pristojen za registracijo motornih vozil, predložila A račun št...., lažno kupoprodajno pogodbo z dne... med P.V. in G.J. ter ponarejeno prometno dovoljenje št.... s čimer je spravila pristojni registracijski organ v zmoto, da je osebni avtomobil VW P V CL 1.8 I (z originalno številko šasije...), ki je bil... v N ukraden K.J., registrirano na njeno ime.

Po prvem odstavku 26. člena KZ je kaznivo dejanje napeljevanja moč storiti le naklepoma, naklep se mora nanašati ne le na napeljevanje temveč tudi na kaznivo dejanje h kateremu se napeljuje, takšnega subjektivnega elementa pa navedeni dejanji ne vsebujeta. V nadaljevanju zahteve vložnica ugotavlja, da v razlogih sodbe niso navedena konkretna dejstva in okoliščine, ki bi dokazovale obsojenčev naklep, to pa pomeni, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ker manjka bistveni element kaznivih dejanj, za kateri je bil Ž.U. obsojen, je bil v njegovo škodo prekršen kazenski zakon in se zato v zahtevi predlaga, da vrhovno sodišče navedeni sodbi v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da zahteva v bistvu izpodbija dokazne zaključke v zvezi z naklepom obsojenca, kar predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zato predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vlagateljica zahteve izpodbijani sodbi v prej navedenem delu očita tako imenovano nesklepčnost, to je, da opis dejanj v izreku sodbe ne vsebuje vseh elementov (zakonskih znakov) kaznivega dejanja in sicer, da v njem niso navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je obdolženec (sedaj obsojenec) kaznivo dejanje napeljevanja storil neklepoma.

Sodišče izreče obsodilno sodbo storilcu dejanja, ki predstavlja konkretizacijo enega od kaznivih dejanj, določenih v kazenskem zakoniku. V skladu z obtožnim načelom se sme sodba nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP), obtožnica mora po določbi 2. točke prvega odstavka 369. člena ZKP med drugimi elementi vsebovati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. V sodbi, s katero sodišče spozna obtoženca za krivega, se izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in se pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena, izrek obsodilne sodbe mora obsegati vse potrebne podatke, navedene v 359. členu ZKP, torej tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

Kadar niso izpolnjeni ti pogoji, sodišče ne more izreči obsodilne sodbe oziroma v primeru, ko dejanje, ki je predmet obtožbe, nima vseh z zakonom določenih znakov enega od kaznivih dejanj, izreče oprostilno sodbo.

Obsodba za dejanje, ki ni kaznivo, predstavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, takšno kršitev v obravnavani zadevi uveljavlja vložnica zahteve, ko zatrjuje, da iz opisa dejanj obsojenega Ž.U. ne izhaja naklep pri napeljevanju R.Ž. in G.M. k storitvi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ. Vložnica zahteve opisa obeh dejanj ne bere oziroma razume pravilno. V izreku izpodbijane sodbe je namreč Ž.U. očitano, da je napeljal drugega, da je storil kaznivo dejanje... (abstraktni dejanski stan), sledi pa konkretizacija tega, in sicer, da je nagovoril R.Ž. in G.M. k že opisanemu ravnanju. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (izdala Državna založba Slovenije, Ljubljana 1995) je eden od pomenov besede nagovoriti: s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori (nagovoriti koga k čemu). Iz same vsebine pojma torej izhaja, da je takšno ravnanje lahko le zavestno in voljno, saj je usmerjeno k določenemu cilju, kazenskopravno to pomeni, da je lahko le naklepno.

Očitek, da iz razlogov sodbe ni razvidno, da je obdolženec (obsojenec) ravnal z naklepom, pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je poleg drugih z zakonom določenih primerov podana tudi, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi ta očitek ni utemeljen, saj so kratki, vendar povsem zadostni razlogi v zvezi z obstojem obsojenčeve krivde pri kaznivem dejanju napeljevanja G.M. navedeni v izpodbijani sodbi na strani..., glede napeljevanja R.Ž. pa na strani....

V zahtevi pa ni jasno navedeno, kaj misli vložnica z interpretacijo prvega odstavka 26. člena KZ, po kateri iz te določbe izhaja, da je naklep element tega kaznivega dejanja, ki se mora nanašati ne le na napeljevanje, temveč tudi na kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje. Ker zahteva ves čas govori le o obdolžencu kot napeljevalcu (sedaj obsojencu), se je vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi izrecno sklicuje oziroma jih obrazlaga. Zato se vrhovno sodišče ni spuščalo v vprašanja, ki bi se utegnila postavljati v zvezi s tem, ali sta napeljevanca (G.M. in R.Ž.) vedela, da izvršujeta kaznivo dejanje overitve lažne vsebine oziroma ali to izhaja iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe.

Na podlagi ugotovitev, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se vložnica zahteve sklicuje, je vrhovno sodišče le-to v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.