Jedro

Delodajalec delavcu mesečno izplačuje plačo, pri čemer mu mora obračunati bruto plačo, katere del je plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost, kar prav tako zastara v roku petih let, glede na Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV). Tako je tožnikova pravica zahtevati prijavo v socialno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ v R Sloveniji in za obračun in plačilo vseh davkov za čas od 1. 1. 1985 do 31. 10. 1991 zastarala, pri čemer je tožnik vložil tožbo dne 2. 2. 2018. Ob tem delavec tudi ne more imeti dvojnega pokojninskega zavarovanja tako na Hrvaškem kot v Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ v Republiki Sloveniji za čas od 1. januarja 1985 do 31. oktobra 1991, v roku 15 dni in pod izvršbo (I/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči za čas od 1. januarja 1985 do 31. oktobra 1991 obračunati in plačati vse davke in prispevke za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko ter ostalo zavarovanje od obračunanih plača v navedenem obdobju, vse v R Sloveniji, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.894,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki rento za izgubljeni zaslužek oz. izgubljeno pokojnino v znesku 145,75 EUR mesečno od dne 03.02.2018 do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke v 15. dneh in pod izvršbo, v bodoče zapadle mesečne obroke pa do 5. dne v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila in sicer v zneskih, kot so določeni s sodbo, vse pod izvršbo (I/4. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške postopka v 15 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I/5. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbeni razlog zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer v pritožbi navedeno, da jo vlaga tožena stranka ter da predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodi, pri čemer je navedeno pritožbeno sodišče štelo kot pisno pomoto, saj je nedvomno vložil pritožbo tožnik po pooblaščeni odvetnici. Pritožba navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in neustavna. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da A. in kasneje tožena stranka nista protipravno ravnala s prijavo tožnika v zavarovanje za čas od 1. 1. 1985 do 31. 10. 1991 pri SIS pokojninskega in invalidskega zavarovanja in SIS zdravstva in zdravstvenega zavarovanja na Hrvaškem, izpostavi B. Sodišče zmotno zaključuje, da je bil tožnik v času dela v C. pravilno prijavljen za plačevanje prispevkov na Hrvaškem in so se prispevki tudi pravilno plačevali na Hrvaškem, saj bi naj bil po zmotni razlagi Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks bistven za plačevanje prispevkov kraj opravljanja dela, ne pa sedež tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni dalo teže zapisu tožnikove zaposlitve v delovni knjižici, ki je javna listina. Tožnik ni bil nikoli zaposlen pri hrvaškem podjetju in pri zaposlitvi ni bil vezan na Hrvaško, temveč je bil v času od 1. 2. 1977 do 31. 12. 1984 zaposlen pri A., pri čemer je opravljal delo za A., TOZD D. in tako tudi od dne 1. 1. 1985 do 30. 9. 1990, ko je to A. TOZD E. D. tudi zapisal v delovni knjižici tožnika. Tožnik nima nikjer v delovni knjižici zapisano, da bi kdaj delal za hrvaškega delodajalca, ali da bi opravljal delo za TOZD-ovo poslovno enoto oziroma obrat, ki bi imel sedež v R Hrvaški, torej na primer v C. Sodišče ni zaslišalo prič, ki bi izpovedale o navedeni situaciji, kar bi moralo zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa je sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Plačevanje prispevkov posameznemu nosilcu obveznega zavarovanja je v spornem obdobju (od 1. 1. 1985 do 31. 10. 1991) urejal Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi in pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 47/83). Tako iz fotokopije delovne knjižice, kot iz pogodb o zaposlitvi, ki jih je imel tožnik sklenjene, je razvidno, da je bil zaposlen pri delodajalcih s sedežem v R Sloveniji, takrat pa so ga v nasprotju z določili navedenega zakona povsem samovoljno prijavili v zavarovanje v R Hrvaški in mu očitno tudi tam plačevali prispevke. Navedeno ima za posledico nižjo pokojnino, ki mu ni bila obračunana in priznana za obdobje v času od 1. 1. 1985 do 31. 10. 1991, ko je bil nezakonito prijavljen v R Hrvaški. Tožena stranka bi morala tožnika prijaviti v R Sloveniji. Tožnikov stalen kraj zaposlitve ni bil nikoli na Hrvaškem v C. Tožnik ni delal za TOZD E. - obrat s sedežem v C. in takšnega TOZD tudi ni bilo. Tožnik je delal za TOZD E. D. s sedežem v D., ... Sodišče bi moralo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, ki jih je tožnik opisal in bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo. Za poslovno enoto TOZD so mišljeni obrati, prodajalne, skladišče, predstavništva in druge enote, ki niso organizirane kot temeljne organizacije združenega dela.

3. Tožnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe in navedel, da je s poslovno enoto v pritožbi in citirani sodbi mišljen obrat, prodajalna, skladišče, predstavništvo in druga organizacijska enota, ki ni organizirana kot temeljna organizacija združenega dela. V nadaljevanju tožnik navaja vrsto organizacijskih oblik tožene stranke, ki so se statusno preoblikovale skladno s takratno zakonodajo. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožena stranka v vtoževanem obdobju ni storila ničesar protipravnega in že iz tega razloga je sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova prikrajšanja pri pokojnini in zahtevek za plačilo mesečne rente iz naslova razlike v pokojnini, ki tudi ni zastaral, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je tožniku nastajala škoda zaradi nižje pokojnine od dneva upokojitve dalje, to je od 10. 2. 2017, tožnik pa je tožbo za plačilo te škode vložil 2. 2. 2018, kar je v roku iz 352. člena OZ. Sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz naslova prijave v zavarovanje tudi zastaral in da ga ni mogoče dvakrat prijaviti v zavarovanje. Škodo mu je povzročila tožena stranka, ko napačno ni bil prijavljen v obvezna zavarovanja v R Sloveniji. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je iz obračuna plače razvidno, da naj bi bil tožnikov kraj dela B. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki so jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika, pri čemer je zavrnilo ostale dokazne predloge za zaslišanje prič, ki so tudi delali v C., pri čemer je utemeljeno navedlo, da ni potrebno zaslišanj ostalih delavcev, prav tako ni potrebna pribava tožnikove personalne mape, saj za odločitev tudi ni bilo pomembno, na podlagi kakšnega sklepa je bil tožnik razporejen v C. (R Hrvaška), nenazadnje zoper sklep pisen ali celo usten tožnik ni ugovarjal, pri tem je bilo tudi ugotovljeno, da se je tožnik celo pritožil zoper poznejšo razporeditev leta 1997 v ... (D.) zaradi nižje plače kot jo je sicer imel v C. v R Hrvaški. Pri odločitvi ni bilo pomembno niti, ali je tožena stranka pravni naslednik A. 7. Tožnik je bil od 1. 1. 1985, ko je bil ustanovljen TOZD E. D. obrat C., prerazporejen na delo v C. v R Hrvaški, pri čemer je bil tudi prijavljen na republiškem fondu Zdravstvena osiguranja in zdravstva Hrvatske. Od 1. 11. 1991 je bil prijavljen v obvezno zdravstveno, pokojninsko zavarovanje na ZPIZ oziroma ZZZS, enota F., pri čemer je tožena stranka zaradi razpada države Jugoslavije in vojne v R Hrvaški delavce iz C., ki so imeli stalno bivališče v R Sloveniji, prijavila tudi v R Sloveniji. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeni ugovor tožnika, da je tožena stranka ravnala protipravno, neutemeljen, tožena stranka oziroma TOZD-i v okviru tožene stranke so ravnali v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo. Tožnik je bil prijavljen v Republiškem fondu zdravstvenog osiguranja in zdravstva Hrvatske, nato pa od 1. 11. 1991 na ZPIZ oziroma ZZZS, Enota F., ko je tožena stranka vse delavce s stalnim prebivališčem v Sloveniji prijavila v Sloveniji. Tožnik uveljavlja tudi ugovor, da je tožena stranka ravnala protipravno iz razloga, ker tožnik ni bil razporejen na delovno mesto pisno, ni utemeljena. Od tožnikove razporeditve je poteklo približno 26 let, torej je tožnik zamudil vse razumne roke za izpodbijanje razporeditve ter za prijavo v zavarovanja.

8. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje tožbenemu zahtevku, pri čemer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da terjatve iz naslova delovnega razmerja zastarajo v petih letih, kot to določa 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1) enako kot po prejšnjih predpisih v roku petih let. Delodajalec delavcu mesečno izplačuje plačo, pri čemer mu mora obračunati bruto plačo, katere del je plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost, kar prav tako zastara v roku petih let, glede na Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 34/96 in nasl. - ZPSV). Tako je tožnikova pravica zahtevati prijavo v socialno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ v R Sloveniji in za obračun in plačilo vseh davkov za čas od 1. 1. 1985 do 31. 10. 1991 zastarala, pri čemer je tožnik vložil tožbo dne 2. 2. 2018. Ob tem delavec tudi ne more imeti dvojnega pokojninskega zavarovanja tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. RS, št. 43/1982 - kolizijski zakon 84) je določal glede plačevanja prispevkov po kraju opravljanja dela, tožnik je v postopku sicer zatrjeval, da ni vedel, da je prijavljen v zavarovanje na Hrvaškem ter da je to izvedel šele leta 2015, ko je šel na sedež ZPIZ v F. izpolniti formularje za upokojitev, vendar navedeno za rešitev primera ni relevantno. Prav tako niso relevantne trditve, da bi tožnik dal odpoved, če bi vedel, da je prijavljen na Hrvaškem. Tudi sicer bi moral tožnik eventuelno nezakonitost razporeditve v F. ugovarjati v rokih, kar pa ni storil, pri čemer se je tožnik celo pritožil, ko ga je tožena stranka razporedila v F., saj bi imel nižjo plačo. 9. Glede na to, da je tožnik opravljal delo na Hrvaškem, je tožena stranka pravilno zanj obračunavala in plačevala prispevke na Hrvaškem, skladno z veljavno zakonodajo, tudi sicer dvojno zavarovanje v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni bilo dopustno, s tem pa tožena stranka tudi ni ravnala protipravno, kot sicer uveljavlja tožnik. Kot je bilo ugotovljeno v postopku, je bila tožniku z odločbo z dne 11. 8. 2017 tudi odmerjena starostna pokojnina s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Hrvatske, s strani ZPIZ Slovenije pa za preostalo pokojninsko dobo v Sloveniji. Obe odločbi sta postali pravnomočni, tožnik se zoper odločbi tudi ni pritožil, tako da prejema obe pokojnini.

10. Glede na navedeno je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nižje pokojnine, rente zaradi nižje pokojnine v višini 1.894,75 EUR in za plačilo mesečne rente v višini 145,75 EUR mesečno, od vložitve tožbe dalje.

11. Ker tožnik v postopku ni uspel, sam krije svoje stroške postopka. Odločitev temelji na določilu 154. člena ZPP.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.