U-I-57/96

21.1.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Društva ekologov Slovenije, Ljubljana, na seji dne 21. januarja 1999

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto Arja vas - Ločica pri Vranskem (Uradni list RS, št. 26/94) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik izpodbija Uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto Arja vas - Ločica pri Vranskem (v nadaljevanju: Uredba), saj naj bi bil v njej napačno določen nivo (niveleta) avtoceste.

Avtocesta naj bi bila vkopana pregloboko in s tem preblizu podtalnici. O tem naj bi pričala tudi zalitja gradbišča med gradnjo avtoceste. Tega naj bi se investitor in izvajalec zavedala, zato sta podpisala sporazum o korekciji nivoja ceste.

Takšna korekcija bi ne smela biti stvar izvedbe lokacijskega načrta, pač pa njegove spremembe po zakonitem postopku.

Avtocesta naj bi bila speljana po najboljših kmetijskih površinah in s tem po strokovno oporečni trasi. S traso naj bi bile uničene predvsem nenadomestljive površine za pridelavo hmelja.To pa naj bi bilo v nasprotju z 11. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), ki določa pogoje za dopustnost spremembe namembnosti najboljših kmetijskih zemljišč. Po navedbah pobudnika Uredba tudi ne določa, od kod se pridobiva gradbeni material in tudi ne lokacij in pogojev njegovega odvzema za gradnjo. Zaradi tega naj bi prihajalo do nelegalnega izkoriščanja gramoza za gradnjo avtoceste, kar naj bi imelo za posledico nezakonito izkoriščanje gramoza za potrebe gradnje in s tem odtujevanje državne naravne dobrine. S tem naj bi bil kršen 16. člen Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 - odl. US in 1/96 - v nadaljevanju: ZVO). Takšno izkoriščanje gramoza naj bi ogrožalo tudi podtalnico, saj je prod v Savinjski dolini vodonosnik. Pobudniki izpodbijani uredbi očitajo tudi, da - v nasprotju s 45.h členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - v nadaljevanju: ZUN) - nima poročila o vplivih na okolje v skladu s 55. členom ZVO, zaradi česar naj bi bili kršeni tudi 56. in 57. člen istega zakona ter 29. člen ZUN. Izpodbijana uredba naj bi bila sprejeta tudi po napačnem postopku, saj naj bi pripravljalec njegovih variant ne bil poslal Državnemu zboru v predhodno obravnavo, kot to zahteva 45.a člen ZUN.

2.Vlada kot nasprotni udeleženec na pobudo ni odgovorila.

B.

3.Izpodbijano uredbo je Ustavno sodišče že obravnavalo. V sklepu št. U-I-126/94 z dne 7. 7. 1994 (OdlUS III, 88) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo pobudo Pokrajinskega odbora Slovenskega ekološkega gibanja iz Celja in drugih pobudnikov, v kateri so bile zatrjevane kršitve 11. člena ZKZ, 3., 36., 41., 45. a, 45. b in 97. člena ZUN ter 51., 54. in 57. člena ZVO v povezavi z 29. členom ZUN.

4.Ustavno sodišče je v navedenem sklepu št. U-I-126/94 (tretja točka obrazložitve) ugotovilo, da so bili pri pripravi lokacijskega načrta upoštevani vsi pomembni vidiki, zlasti ekonomski in ekološki, v nadaljevanju pa poudarilo: "Ustavno sodišče je pristojno ocenjevati ustavnost in zakonitost predpisov, ni pa pristojno ocenjevati zgolj primernosti vsebinskih odločitev. Zlasti ni pristojno ocenjevati odločitve o izbiri najprimernejše variante za gradnjo avtoceste, kadar so bili v postopku upoštevani vsi pomembni kriteriji in je bil tudi sicer postopek zakonito izpeljan. Ustavno sodišče je pri tem upoštevalo tudi, kakšne bi bile posledice morebitne razveljavitve izpodbijanih aktov zaradi morebitnih kršitev postopka pri sprejemanju Odloka in Uredbe glede na to, da bi se sedaj, po dopolnitvi ZUN, morebitni ponovljeni postopki glede javnih razgrnitev in obravnav po krajevnih skupnostih odvijali po manj zahtevnih določbah kot prej.

Prehodno določbo 3. člena Zakona o dopolnitvah ZUN z dne 14. 1. 1994, ki je vnesel bistvene dopolnitve prav glede priprave in sprejemanja lokacijskih načrtov in izdaje dovoljenj za graditev avtocest, je treba razumeti v tem smislu, da se začeti postopki o sprejemanju lokacijskih načrtov oziroma o spremembah in dopolnitvah občinskih prostorskih planov nadaljujejo po določbah dopolnjenega zakona. To pa obenem pomeni, da ostanejo v veljavi vsa do uveljavitve Zakona o dopolnitvah ZUN opravljena dejanja.

Zlasti ostanejo v veljavi vsa dejanja, opravljena v zvezi s pripravo, obravnavo in sprejemanjem osnutka lokacijskega načrta. Postopek priprave in sprejemanja izpodbijanega lokacijskega načrta je bil vključno z osnutkom lokacijskega načrta izpeljan v skladu z določbami 41. člena ZUN. V tem postopku je bilo predstavljenih tudi več variant poteka spornega odseka avtoceste, kar sicer niti po 36. členu niti po kateremkoli drugem členu ZUN do uveljavitve njegovih dopolnitev za avtoceste ni bilo obvezno. O njih se je, kot je razvidno iz gradiva, javnost izrekala. Da je Vlada vodila postopek upoštevaje delno določbe 45.a člena ZUN še pred njegovo uveljavitvijo, dokazujejo tudi podatki, iz katerih je razvidno, da je Državni zbor na seji dne 27. 7. 1993 obravnaval gradivo "Gradnja avtocest v RS" skupaj s "Poročilom o stanju projektne dokumentacije in postopkov priprav za gradnjo avtocestnega sistema RS" ter da je bil v smislu 45.d člena ZUN istočasno z osnutkom obravnavanega lokacijskega načrta javno razgrnjen tudi osnutek sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Žalec, ki se nanašajo na odsek avtoceste Arja vas - Ločica pri Vranskem.

Kar zadeva sklicevanje pobudnikov na Zakon o varstvu okolja, Ustavno sodišče ugotavlja, da ta zakon ni razveljavil Zakona o urejanju prostora niti Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki sta v razmerju do Zakona o varstvu okolja specialna zakona (lex specialis). Poleg tega pa določbe Zakona o varstvu okolja, ki naj bi prišle v poštev pri tej zadevi (členi 51., 54., 57.), v času sprejemanja obravnavanega lokacijskega načrta še niso bile uveljavljene.

Glede zatrjevanih kršitev, ki se nanašajo na postopek po ZUN, zlasti na 41. člen, 36. člen in 97. člen ter na 45. a člen ter 45. b člen in 3. člen Zakona o dopolnitvah ZUN, pa se Ustavno sodišče v celoti strinja z odgovori Vlade in razlogi, ki jih je navedla v odgovoru na pobudo.

Glede postopka, ki je bil za avtocesto dodatno uveljavljen z dopolnitvami ZUN s 14. 1. 1994, pa Ustavno sodišče tudi ni našlo neustavnosti oziroma nezakonitosti, saj je glede na prehodno določbo 3. člena dopolnitev potekal postopek v obravnavanem primeru samo še v zvezi z oblikovanjem predloga lokacijskega načrta in njegovim dokončnim sprejetjem z uredbo, potem ko je bilo vse bistveno opravljeno že v času pred uveljavitvijo dopolnitev ZUN.

5.O zakonitosti Uredbe glede kršitev med ostalimi tudi 11. člena ZKZ, 45. a člena ZUN in 57. člena ZVO v povezavi z 29. členom ZUN, je torej Ustavno sodišče že odločilo s sklepom št. U-I-126/94, v katerem je odgovorilo na vse bistvene argumente, ki jih navaja pobudnik. Zato pobudnik s ponavljanjem teh trditev ni mogel uspeti.

6.Pobudnik zatrjuje tudi kršitev 45. h člena ZUN. Uredba naj bi bila v neskladju z njim, ker naj bi ne imela opravljenega poročila o vplivih na okolje v skladu z določbami 55., 56. in 57. člena ZVO. Tudi na tem mestu Ustavno sodišče poudarja, da se v času sprejemanja Uredbe te določbe ZVO še niso uporabljale.

Tretji odstavek 109. člena ZVO je namreč določil, da se določbe ZVO o presoji vplivov na okolje začnejo uporabljati v roku, ki se določi s predpisom iz njegovega 57. člena, za že začete postopke za izdajo dovoljenja za poseg v okolje pa se lahko uporabijo le s privolitvijo nosilca posega. Vlada je na podlagi 57. člena ZVO v letu 1996 izdala Uredbo o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96), ki je začela veljati 1. 1. 1997. Minister za okolje in prostor pa je na podlagi 56. člena ZVO (prav tako v letu 1996) izdal Navodilo o metodologiji za izdelavo poročila o vplivih na okolje (Uradni list RS, št. 70/96), ki je začelo veljati 7. 12. 1996. Poleg tega je potrebno poudariti še to, da 45. h člen ZUN ne predpisuje pogojev za pripravo in sprejem lokacijskega načrta, temveč predpisuje podlage in vsebino enotnega dovoljenja (lokacijskega in gradbenega) za izvedbo posega. Zato so tudi navedbe o neskladnosti Uredbe s 45. členom ZUN očitno neutemeljene.

7.Pobudnik navaja tudi več kršitev, ki naj bi se bile zgodile v času gradnje avtoceste, še posebej pa zatrjuje nezakonito pridobivanje gradbenega materiala (zlasti gramoza) zanjo in s tem povezano nezakonito spreminjanje projekta oziroma njegovo odstopanje od lokacijskega načrta. Ker Uredba (lokacijski načrt) ne ureja pridobivanja gramoza in drugega gradbenega materiala, naj bi bila v neskladju s 16. členom ZVO.

Člen 16 ZVO vsebuje splošne določbe o naravnem javnem dobru, ki je sestavina ekosistemov kmetijskih zemljišč, gozdov, podzemnega sveta, krasa, voda, morja in nerodovitnega sveta.

Posebej o naravnih virih, med katere sodijo kot mineralne surovine tudi gramoz, pesek, mivka in ostale surovine, ki se lahko uporabljajo kot gradbeni material, pa govori 17. člen ZVO. Ta med drugim določa, da se vrste naravnih virov, naravni viri, ki se štejejo za naravno bogastvo, njihovo varstvo in pogoji gospodarskega izkoriščanja določijo z zakonom.

ZUN ne določa, da bi moral lokacijski načrt kot prostorski izvedbeni akt vsebovati določbe o tem, kje se pridobi gradbeni material, potreben za gradnjo načrtovanih infrastrukturnih objektov. Raba in izkoriščanje kamna, mivke, gramoza, peska in drugih rudnin (mineralnih surovin) je urejena z drugimi predpisi, predvsem z Zakonom o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/75 - v nadaljevanju: ZRud) ter - glede lastništva naravnih dobrin in pogojev njihovega izkoriščanja - tudi z ZVO. Gramoz in druge rudnine, potrebne za gradnjo avtoceste, se torej pridobivajo v skladu z navedenima predpisoma; morebitno nelegalno pridobivanje (če ni lokacijskega dovoljenja za poseg v prostor, dovoljenja za izkoriščanje rudnine itd.) je stvar inšpekcijskih postopkov po ZUN, ZRud in ZVO - odvisno od vrste kršitve. To velja tudi za morebitna odstopanja projekta od lokacijskega načrta. Na podlagi lokacijskega načrta se za infrastrukturni objekt izda lokacijsko dovoljenje v skladu s pogoji lokacijskega načrta (54. člen ZUN). V lokacijskem dovoljenju se predpišejo pogoji iz prostorskega izvedbenega akta (lokacijskega načrta) in drugi pogoji, ki so potrebni za izvedbo posega (pogoji za ureditev gradbišča, okolice objekta, ravnanja s plodno zemljo itn. (57. člen ZUN). V primeru spremenjenih razmer oziroma dejanskih okoliščin se lokacijsko dovoljenje lahko spremeni, če so spremembe v skladu z prostorskim izvedbenim aktom (65. člen ZUN). Če pa zahtevane spremembe niso več v skladu s prostorskim izvedbenim aktom (v obravnavanem primeru z lokacijskim načrtom), se lahko lokacijsko dovoljenje spremeni le ob predhodni spremembi tega akta. Izvajanje del, ki ne bi upoštevalo pogojev lokacijskega dovoljenja, je stvar urbanistične inšpekcije.

10.Glede na navedeno je pobuda očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen