Jedro

Ravnanje oškodovanca ovrednotimo kot prispevek v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ takrat, ko ima znake neskrbnega ravnanja – ne pa (nujno) protipravnega, kot zgrešeno (vztrajno) poudarja revidentka –, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 509,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da sta ji toženca dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela 5. 12. 2002, ko naj bi jo prvi toženec povozil. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek,(1) sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more preizkusiti. Poleg tega se sodišče druge stopnje ni vsebinsko opredelilo do vseh pritožbenih navedb, med drugim ni pojasnilo, zakaj ni razpisalo pritožbene obravnave, ki jo je predlagala tožnica. Temelj tožbenega zahtevka je podan, saj gre za objektivno odškodninsko odgovornost obeh tožencev, vsi ostali razlogi sodišča o prispevku tožnice k nastanku škode pa so v direktnem nasprotju s tem. Postopanje tožnice, ki je skušala zavarovati dokaze s fotografskim aparatom, in sicer na kmetijskem zemljišču (ne na cestišču), ne pomeni protipravnega ravnanja oziroma prispevka k nastanku škode. Tožnica je imela pravico zavarovati dokaze in s svojega kmetijskega zemljišča spoditi osebo, ki je tam vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja in vozniških izkušenj, v slabem vremenu, nočnih urah in po razmočenem zemljišču. To je bil edini način, da je tožnica ugotovila, kdo ji povzroča škodo. Vsakdo ima pravico, da se upre dejanjem, s katerimi se povzroča škoda, in da zavaruje dokaze v zvezi s tem. Tožnica je ravnala z vso skrbnostjo in na krajevno običajen način. Vseh teh okoliščin, zlasti številnih protipravnih dejanj prvega toženca, sodišče ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Poleg tega sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, prav tako sodba v tem delu nima razlogov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema; nanjo je odgovoril (zgolj) prvi toženec in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zgolj v mejah z določbo 370. člena ZPP izrecno predvidenih revizijskih razlogov, upoštevajoč pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. To pomeni, da v revizijskem postopku ni predviden formalnopravni preizkus izpodbijane sodbe zunaj meja v reviziji po vrsti in vsebini obrazloženo opredeljenih postopkovnih kršitev. To pa hkrati pomeni, da ne terjajo odgovora tiste revizijske navedbe, ki so praktično prepis tožničinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. To velja za očitka o nasprotju v razlogih sodbe sodišča prve stopnje in njeni protispisnosti. Revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane sodbe (pritožbenega sodišča) pa je neutemeljen .

Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih trditev tožnice;(2) med drugim je tudi pojasnilo, zakaj ni razpisalo predlagane pritožbene obravnave.(3)

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica ustvarila nevarno situacijo, ko se je približala vozilu prvega toženca na kolovozu, se postavila ob vzvratno vozeči avtomobil in po njem udarjala ter ga poskušala fotografirati; prvi toženec je vozil s hitrostjo okoli 10 km/h, tožnica pa je imela za umik na travnik vse možnosti, vendar jih ni izkoristila; v načinu vožnje prvega toženca ni bilo posebnosti in nepravilnosti, pomika tožnice do zadnjega desnega dela avta in stika z njim pa ni mogel preprečiti.

Na takšno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano, revizijske navedbe, ki ga kakorkoli obhajajo, relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, pa so neupoštevne (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je treba premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Ravnanje oškodovanca ovrednotimo kot prispevek v smislu navedene določbe takrat, ko ima znake neskrbnega ravnanja – ne pa (nujno) protipravnega, kot zgrešeno (vztrajno) poudarja revidentka –, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Glede na zgoraj povzete relevantne dejanske ugotovitve je v konkretnem primeru tožnica nedvomno ravnala zelo malomarno in tvegano. Tožničin prispevek je pritožbeno sodišče ocenilo kot polovičen, čemur revizijsko sodišče pritrjuje. Takšna presoja temelji predvsem na okoliščini, da je (bila) tožnica tista, katere aktivno ravnanje (je) predstavlja(lo) odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka. Ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti in tehtanju stopnje prispevka obeh udeležencev se zaključek o njunih enakih deležih odgovornosti pokaže kot pravilen.

9. Tožnica izpodbija tudi odločitev o višini denarne odškodnine za uveljavljane oblike nepremoženjske škode, in sicer s ponovnim poudarjanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi po njenem mnenju opravičevale odškodnino v celotnem zahtevanem znesku. Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, je tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava jalov, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen, ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije odškodnine). Upoštevati je treba, da ima to načelo korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic (tudi) v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Ta primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno škodo.(4)

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je prvemu tožencu (na isti pravni podlagi) povrniti 509,51 EUR njegovih stroškov za odgovor na revizijo, ki mu jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Drugi toženec je namreč tožnici med postopkom že izplačal 1,200.000 SIT, s čimer je prisojena odškodninska terjatev v celoti poravnana.

Op. št. (2): Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena. Ni torej nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej.

Op. št. (3): Primerjaj (predvsem) četrti odstavek na tretji strani njegove sodbe.

Op. št. (4): Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2009, II Ips 776/2006, II Ips 430/2004 idr.