Jedro

Ker je glede na vsebino določbe 2. točke 42. člena KZ sodišču prepuščeno, da ob ugotovljenih in ocenjenih posebnih olajševalnih okoliščinah presodi, ali bo z zakonom predpisano kazen omililo ali ne, sodišče ni prekoračilo pravice, ki mu jo daje omenjena določba KZ, s tem ko v konkretnem primeru ni uporabilo omilitvenih določb. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. H.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.11.1999 sta bila obs. H.B. in obs. A.S. spoznana za kriva, prvi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ, drugi pa kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. Obs. H.B. je bila izrečena kazen šest let in šest mesecev zapora, obs. A.S. pa kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeni kazni jima je bil vštet čas, ki sta ga prebila v priporu, obt. H.B. od 01.06.1998 od 20.35 ure dalje in obt. A.S. 06.07.1998 od 10.05 ure do 03.02.1999. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.03.2000 zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obs. H.B. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obsojenčeva zagovornika, odvetnika N.V. in V.H. sta priporočeno po pošti dne 14.06.2000 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. in 3. točke 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma v primeru, če zavrne zahtevo, kolikor ta predlaga oprostitev obtožbe, izreče kazen na podlagi omilitvenih določb KZ v trajanju pod pet let zapora, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje in odločitev Višjemu sodišču v Ljubljani oziroma razveljavi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev oziroma sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zato, da bi Vrhovno sodišče uporabilo določbo 427. člena ZKP, kot tudi ne zaradi previsoke kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na odmero. Kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka 371. člena ZKP niso podane, saj se s korektno zavrnjenimi dokaznimi predlogi ne krši zakon. Tudi ni res, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi nejasni. Obsojenčeva zagovornika, ki svoje trditve utemeljujeta z dejanskim stanjem, kot ga vidi obramba, torej ne izhajata iz dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče, uveljavljata v resnici razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 17. členom ZKP. Ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje brez utemeljenih razlogov zavrnili po obrambi predlagane dokaze. Po stališču zahteve bi sodišči z zanesljivostjo ugotovili, iz katerih razlogov je prišlo do sprožitve pištole z vpogledom v CT posnetke, z rekonstrukcijo dogodkov na kraju samem pa ugotovili, kako so dogodki v kritičnem času potekali.

V dosedanji ustavno sodni praksi so glede na 3. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, bila sprejeta naslednja stališča: sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; predlagani dokazi morajo biti pravno relavantni; obramba mora obstoj in pravno relavantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili izvedbo predlaganih dokazov, ker sta ocenili, da njihova izvedba ne more vplivati na dejanske zaključke, ki sta jih sprejeli v zvezi s potekom inkriminiranega dogodka in načinom ugotovljenega obsojenčevega ravnanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s sklicevanjem na fotografije kraja kaznivega dejanja, zapisnik policije in preiskovalne sodnice o ogledu, na ogled situacije na kraju samem s strani državne tožilke, obrambe in predsednika senata, na izpovedbo ing. J.P. ter v zvezi z izvedenimi dokazi na ugotovitve, da obsojenec ni ravnal v silobranu in da ni šlo za slučajno sprožitev pištole. Sodišče druge stopnje je takšni zavrnitvi dokaznih predlogov pritrdilo. Sprejelo je zaključek, da je sodni izvedenec odgovoril na vsa vprašanja, ki so povezana s poškodbo in z mehanizmom njenega nastanka ter ocenilo, da CT rentgenski posnetki, na katerih se zunanja poškodba glave ne vidi in vpogled v te posnetke ne bi doprinesel k pojasnitvi načina stika pištole z glavo.

Z utemeljitvijo, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko privedla do ugotovitve drugačnih vzrokov in načina poteka inkriminiranega dogodka, torej do ugotovitve odločilnih dejstev, ki so za obsojenčev kazenskopravni položaj ugodnejši, je obramba sicer izkazala njihovo pravno relevantnost, ne pa tudi dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da izvedba teh dokazov lahko odločilno vpliva na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti, ki pretežno izhaja iz drugačne ocene izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče, ne navaja določno, iz katerih razlogov je teža predlaganih dokazov takšna, da bi njihova izvedba lahko bila uspešna v nakazanem smislu. Obramba med izvajanjem kazenskega postopka in tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazala navedene verjetnosti. Zato z izpodbijano pravnomočno sodbo sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe in s tem ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih in v nejasnosti teh razlogov. Po eni strani očita, da v sodbah niso navedeni dokazi, iz katerih naj bi izhajali zaključki, ki sta jih napravili sodišči, po drugi strani pa ne navajata, zakaj ne verjameta pričama A.Z. in N.A. in zakaj ne sledita mnenju izvedenca dr. M.V. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo (3. odstavek na 4. strani) v sodbi, na katere dokaze se je oprlo pri svoji odločitvi. Poudarilo je, da so to predvsem objektivni dokazi in jih tudi izrecno navedlo, prav tako pa obrazložilo, kako presoja njihovo verodostojnost in tudi verodostojnost vseh ostalih izvedenih dokazov. Obrazložilo je, kako ocenjuje izpovedbi A.Z. in N.A. v zvezi z obsojenčevo trditvijo, da je le z roko, v kateri je držal pištolo, udaril oškodovanca po glavi in da je pri tem prišlo do sprožitve pištole. Izčrpno je obrazložilo, zakaj glede te okoliščine ne verjame navedenima pričama in na podlagi katerih dokazov šteje za dokazano, da je obsojenec odšel po prepiru iz lokala, se vrnil vanj s pištolo, jo pritisnil ob oškodovančevo glavo in sprožil. Prvostopna sodba vsebuje v zvezi z zaključkom, da je obsojenec storil inkriminirano dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, celovito oceno izvedenskega mnenja psihiatra dr. M.V., ima pa tudi povsem jasne razloge o tem, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. S trditvijo, da je navedeni izvedenec izpostavil okoliščino, da je imel obsojenec že prej priložnosti, da bi vzel življenje oškodovancu, pa jih ni izkoristil, da je opredelil obsojenčevo stanje kot stanje zožene nezamračene zavesti in reakcijo kratkega stika in da je s tem izključil možnost, da bi v obsojenčevi volji bil premišljen namen vzeti oškodovancu življenje, zahteva izpodbija zaključek o naklepnem obsojenčevem ravnanju. Pri tem ponuja lastno oceno izvedenskega mnenja, pri čemer ga ne upošteva kot celote, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Tudi sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe presodilo pritožbene navedbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Sprejelo je dejanske zaključke sodišča prve stopnje, jih ocenilo kot pravilne ter v zvezi s tem in v zvezi s pravno presojo obsojenčevega ravnanja navedlo izčrpne in jasne razloge. Tako se pokaže, da so v napadeni sodbi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in da so ti razlogi tudi popolnoma jasni. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti v ostalem navaja, da pravnomočna sodba temelji na zmotni oceni sodišča, da v obsojenčevem ravnanju ni podanih znakov silobrana. Glede na pravilno ugotovljena odločilna dejstva je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojenec s svojim dejanjem ni odvračal od sebe istočasnega protipravnega napada oškodovanca in da elementi silobrana niso izkazani. Prav tako ni v ugotovljenem dejanskem stanju podlage za uporabo določb 3. odstavka 11. člena ali 12. člena KZ. Ko zahteva utemeljuje nasprotno stališče, izhaja iz lastnih dejanskih zaključkov, ki temeljijo na njeni presoji izvedenih dokazov, ki je drugačna od presoje, vsebovane v pravnomočni sodbi, in ki predvsem ne upošteva materialnih dokazov. S tem uveljavlja zmotno gotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti so na obsojenčevi strani podane posebne olajševalne okoliščine, ki so narekovale uporabo omilitvenih določb. Ker jih sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo oziroma jih je upoštevalo v premajhni meri, je po naziranju zahteve kršilo določbo 2. odstavka 41. člena KZ. Odločbe o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati na način, ki se ga poslužuje zahteva. Po določbi 2. točke 42. člena KZ sme sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. V pravnomočni sodbi je sodišče navedlo razloge, zaradi katerih pri obsojencu ni uporabilo omilitvenih določb 2. točke 42. člena KZ in izreklo kazni pod z zakonom predpisano mejo. Zahteva za varstvo zakonitosti graja takšno odločitev s sklicevanjem na že ugotovljene okoliščine, ki jim daje z lastno oceno drugačno težo, kot je to storilo sodišče. Tudi v zvezi z odločbo o kazenski sankciji dejansko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedenih izvajanj vložnikov zahteve tudi ni mogoče opredeliti kot kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Ker je glede na vsebino določbe 2. točke 42. člena KZ sodišču prepuščeno, da ob ugotovljenih in ocenjenih posebnih olajševalnih okoliščinah presodi, ali bo z zakonom predpisano kazen omililo ali ne, ni nobene podlage za zaključek, da je s svojo odločitvijo prekoračilo pravico, ki mu jo daje določba 2. točke 42. člena KZ. Glede na navedeno sodišče v zvezi s sprejeto odločbo o kazni ni kršilo kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Prav tako pri odločanju o zahtevi ni nastal dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Zato je bilo treba zahtevo zagovornikov obs. H.B. za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.