Jedro

V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vračilo sodne takse.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da iz obrazložitve sklepa izhaja, da ne more priti do vrnitve sodne takse, ker v ponovljenem postopku ZST-1 to ne predvideva in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Tožeča stranka si je pridržala pravico do znižanja in vrnitve sodne takse na sami glavni obravnavi, na kateri je bila sklenjena v ponovljenem postopku sodna poravnava z dne 20. 6. 2017. Sklicuje se na uporabo določbe 36. člena ZST-1, saj stroški sodnih taks niso bili vključeni v znesek poravnanja in na določbo tar. št. 2312, po kateri se vračilo znižanja sodne takse izvaja v kolikor sodišče še ni izvedlo vseh pravdnih dejanj, kar seveda pomeni prihranek pri delu in času obravnavanja. Iz razveljavitvenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 830/2016 z dne 23. 3. 2017 pa izhaja, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo izvesti nadaljnji dokazni postopek, zato je po prepričanju tožeče stranke varovan smisel omenjene tarifne številke, saj je bila sodna poravnava sklenjena pred obravnavanjem zadeve v ponovljenem postopku in pred izdajo odločbe v tako ponovljenem postopku. Omenjena tarifna številka namreč v ničemer ne navaja, da bi se morala sklenitev sodne poravnave nanašati zgolj na prvi postopek pred sodiščem prve stopnje in da je izključeno vračilo znižanja takse v primeru sklenitve sodne poravnave pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki vrne znižano sodno takso.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V predmetnem sporu je tožeča stranka dne 25. 7. 2014 vložila tožbo zaradi plačila zoper toženo stranko. V skladu z Zakonom o sodnih taksah, ki je veljal ob vložitvi tožbe (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj. - ZST-1), je bilo plačilo sodne takse procesna predpostavka, in sicer je taksna obveznost nastala za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva, če je ta vloga dana na zapisnik, pa ob dokončanju zapisnika, razen če ni v naslednjih točkah določeno drugače (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožeča stranka je tako na podlagi plačilnega naloga v odrejenem roku plačala sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 2311 taksne tarife. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku dne 12. 7. 2016 izdalo odločbo, zoper katero se je tožena stranka pritožila in prav tako upoštevajoč določbe ZST-1 plačala sodno takso, in sicer za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari po tar. št. 2321 taksne tarife. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku sta stranki na naroku dne 20. 6. 2017 sklenili sodno poravnavo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse1. 7. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka že na glavni obravnavi predlagala vrnitev sodne takse, ne more vplivati na odločitev o vračilu takse. Sicer pa iz zapisnika glavne obravnave, na kateri je prišlo do sklenitve sodne poravnave, izhaja, da je tožeča stranka po že sklenjeni in podpisani sodni poravnavi predlagala vrnitev sodne takse, ne pa tudi, da naj bi bilo na obravnavi določeno, da bo taksa vrnjena. Zato so te pritožbene navedbe protispisne.

8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.

1 Enako sklep VSK opr. št. Cpg 165/2016 z dne 2. 8. 2016 in sklep VSM opr. št. I Cp 193/2009 z dne 5. 2. 2009.