Jedro

Sodišče dejstva, da je bila tožena stranka s splošnimi pogoji seznanjena, ni ugotovilo iz dejanskih okoliščin, temveč gre za zakonsko domnevo, po kateri splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Za njihovo vključitev v pogodbeno razmerje se ne zahteva, da nasprotna stranka pozna njihovo vsebino ali da bi jo morala poznati. Pravilo se nanaša na njihov obstoj, ne pa tudi na njihovo vsebino.

Varstvo šibkejše stranke se ne nanaša na sklenitveno fazo pogodbe, temveč na vsebino pogodbe, natančneje, na razlago določil splošnih pogojev.

Da se zahtevki zoper dobavitelja s strani leasingodajalca v splošnih pogojih pogodbe prenašajo na leasingojemalca, je tipična lastnost pogodb o indirektnem finančnem leasingu, pri katerih je vloga leasingodajalca zgolj financiranje nakupa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 413,52 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka sodbe), toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki znesek 31.185,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 4. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe), in, da tožeči stranki v 15 dneh povrne pravdne stroške v višini 2.382,00 EUR, po preteku določenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v primeru ugotovitve pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, skupaj s stroškovnim delom, tožeči stranki pa naloži v plačilo nastale pravdne stroške, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v 15 dneh, po zapadlosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 14. 9. 2007 sklenili pogodbo o finančnem leasingu za traktor znamke Hurlimann. Tožeča stranka (leasingodajalec) je traktor kupila pri B. K. s.p., vendar ni sporno, da traktor toženi stranki (leasingojemalcu) ni bil nikoli izročen. Tožeča stranka v postopku vtožuje še neplačane in zapadle obroke leasinga ter zamudne obresti (19.982,45 EUR iz tega naslova je tožena stranka plačala).

6. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje neuspešno uveljavljala, da je bila v pogodbenem odnosu z dobaviteljem tožeča stranka; sklicevala se je na prevzemni zapisnik (priloga A5 spisa) in na pogodbo o dobavi blaga z dne 9. 8. 2007 (priloga B2 spisa). Trdila je še, da ni bila seznanjena s splošnimi pogoji pogodbe (v nadaljevanju: splošni pogoji), ker jih ob podpisu pogodbe o leasingu ni prejela, sklicevala pa se je tudi na sestanek pravdnih strank z dne 23. 1. 2009, na katerem je bilo dogovorjeno, da bo dobavitelj do konca marca 2009 dobavil traktor in do takrat plačeval zamudne obresti tožeči stranki, tožena stranka pa po dobavi traktorja nadaljuje s plačevanjem leasinga.

7. V pritožbi tožena stranka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s prejemom oziroma seznanjenostjo s splošnimi pogoji z dne 14. 9. 2007, saj vztraja, da s splošnimi pogoji ni bila seznanjena, kot tudi, da je izpodbijala veljavnost oziroma uveljavljala ničnost le-teh. Pri tem gre pojasniti, da sodišče dejstva, da je bila tožena stranka s splošnimi pogoji seznanjena, ni ugotovilo iz dejanskih okoliščin, temveč gre za zakonsko domnevo iz 120. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po kateri splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ)(1). Za njihovo vključitev v pogodbeno razmerje se zato ne zahteva, da nasprotna stranka pozna njihovo vsebino ali da bi jo morala poznati(2). Pravilo se nanaša na njihov obstoj, ne pa tudi na njihovo vsebino(3). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi tožeča stranka morala toženi stranki predstaviti vsebino pogodbe. V konkretnem primeru bi morali biti toženi stranki znani že zato, ker nanje pogodba o finančnem leasingu (priloga A2 spisa) izrecno opozarja(4). Zato druge okoliščine samega podpisovanja pogodbe, ki jih tožena stranka v pritožbi ponavlja, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje(5), niso relevantne. Tožena stranka v pritožbi še izpostavlja, da je bila nevešča sklepanja zapletenih finančnih pogodb, a je bila glede seznanitve s pogoji, pod katerimi je bila pogodba sklenjena, sama dolžna pokazati ustrezno skrbnost. Povprečno skrbna pogodbena stranka bi se s pogoji, pod katerimi je podpisovala sporno pogodbo, seznanila, preden je pogodbo podpisala, o pogodbi in v njej navedenih splošnih pogojih pa bi se predhodno podučila. Splošne pogoje bi nenazadnje, če jih, kot trdi, ni prejela že hkrati s pogodbo, pridobila pri tožeči stranki. Če tega ni storila in je pogodbo podpisala, ne da bi se seznanila tudi z vsebino splošnih pogojev, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je tožeča stranka nanje ni bila dolžna opozoriti, kot zmotno uveljavlja pritožnica.

8. Neutemeljena pa so tudi nadaljnja pritožbena razlogovanja, da se odgovornost glede neseznanitve s splošnimi pogoji nalaga samo šibkejši stranki, kot tudi, da je v tem primeru šlo za potrošniški finančni leasing in da gre toženko označiti kot šibkejšo stranko, zlasti ker gre za tipsko in vnaprej pripravljeno pogodbo. Pri tem gre le pojasniti, da se varstvo šibkejše stranke ne nanaša na sklenitveno fazo pogodbe, temveč na vsebino pogodbe, natančneje, na razlago določil splošnih pogojev. Dejstvo, da je pogodbo toženi stranki prinesel dobavitelj, ne pa tožeča stranka, zato prav tako ni relevantno. Tožeča stranka pogodbo očitno šteje za veljavno, s strani pooblaščene osebe tožeče stranke pa je tudi podpisana. V zvezi z očitkom, da med pravdnima strankama vsled odsotnosti tožeče stranke tudi ni prišlo do pogajanj glede obveznosti kot tudi izključitve odgovornosti, pa gre zgolj dodati, da se pri pogodbah, ki se sklicujejo na splošne pogoje, stranka, ki splošne pogoje postavi, glede slednjih ne pogaja. Pogajati se je možno le glede posebnih dogovorov v pogodbi.

9. Po stališču tožene stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov glede kontradiktornosti določil splošnih pogojev in dejstva, da tudi tožeča stranka ni izpolnila obveznosti, ki jih je po splošnih pogojih prevzela. Trdi, da se je tožeča stranka zavezala predmet leasinga prepustiti v uporabo toženi stranki, ta pa uporabo plačati. Ne glede na sklicevanje na določbo 10.4. člena splošnih pogojev, po kateri se mesečni obrok opredeljuje kot plačilo za dogovorjeno običajno rabo, je sodišče prve stopnje predmetno pogodbo pravilno materialnopravno opredelilo kot pogodbo o finančnem leasingu, po kateri sama nedobava predmeta leasinga na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti plačevanja leasing obrokov ne vpliva (finančni leasing). Sodišče prve stopnje je do takega zaključka prišlo s pravilno uporabo določil splošnih pogojev, ki predstavlja materialno pravo v tej zadevi in je svoje razloge tudi izčrpno, logično in prepričljivo obrazložilo. Zato je neutemeljeno zavzemanje za interpretacijo tistih določb splošnih pogojev, ki v zvezi s tem niso pomembne(6). Tožeča stranka se namreč izrecno zaveže predmet leasinga prepustiti v uporabo toženi stranki zato, ker je pravno lastnica vozila oz. ker kljub temu, da posest nad vozilom izvršuje leasingojemalec, ki vozilo tudi stalno uporablja, na vozilu ohrani lastninsko pravico, kar je eden bistvenih elementov leasinških pogodb. Glede na to se sodišče prve stopnje do teh, v konkretnem primeru pravno nepomembnih določil splošnih pogojev, ni bilo dolžno opredeljevati. Ker so določbe splošnih pogojev, natančneje točka 4.3. v 4. členu splošnih pogojev, jasne take, kot se glasijo(7), je neutemeljeno tudi pritožbeno razlogovanje, da bi določbe o prenosu rizika glede dobave predmeta leasinga tožečo stranko lahko ščitile zgolj pred zahtevki za neposredno dobavo predmeta leasinga, nikakor pa ji omogočale, da kljub nedobavi zahteva plačilo obrokov leasinga. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

10. Nerazumljivi pa so višjemu sodišču očitki pritožnice, da se toženi stranki kot leasingojemalcu nalaga dodatne dolžnosti in aktivnosti, ki v končni fazi merijo prav v varovanje položaja leasingodajalca, torej tožeče stranke. Po lastnih trditvah tožene stranke je namreč tožena stranka dobavo predmeta leasinga dogovorila sama, pri čemer je navedla, da je že pred podpisom sporne pogodbe o leasingu poslovno sodelovala z dobaviteljem predmeta leasinga in je vedela, da so njune dobave vprašljive. Sama je za predmet leasinga z dobaviteljema sklenila tudi pogodbo o dobavi blaga (priloga B2 spisa). Ne gre pa niti spregledati, da je tožeča stranka predmet leasinga plačala. Da se zahtevki zoper dobavitelja s strani leasingodajalca v splošnih pogojih pogodbe prenašajo na leasingojemalca, pa je tipična lastnost pogodb o indirektnem finančnem leasingu, pri katerih je vloga leasingodajalca zgolj financiranje nakupa(8).

11. V delu, v katerem je sodišče zavrnilo pravne posledice dogovora, ki izhaja iz zapisnika z dne 23. 1. 2009 (točka 16. obrazložitve, priloga B5 spisa), iz razloga, ker na navedeni listini ni podpisa pogodbenih strank, tožena stranka očita sodišču prve stopnje zavrnitev bistvenega dokaza tožene stranke. Trdi, da tožeča stranka obstoja dogovora ni zanikala, niti ni prerekala dejstva sestave citirane listine, ki jo je sestavila prav tožeča stranka sama. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je bil dogovor, kot izhaja iz njega samega, vezan na zavezo dobavitelja, I. K., da bo predmet leasinga dobavil do konca marca 2009. Iz trditev tožene stranke v zvezi s tem pa tudi izhaja, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka tožbo umaknila, če bo dogovor realiziran. Nesporno je, da do realizacije dogovora ni prišlo in je zato stališče sodišča prve stopnje, da dogovor ni ustvaril nobene pravne posledice, pravilno.

12. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka svoje stroške pritožnega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila strošek odgovora na pritožbo, za kar ji gre po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT (in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 31.427,31 EUR) 324,60 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 20% DDV znaša 413,52 EUR.

(1) Pogodbe stranko pa zavezujejo tako kot posebni dogovori med pogodbenikoma v isti pogodbi (prvi odstavek 120. člena OZ).

(2) tako tudi VSL sodba I Cpg 187/2012 z dne 11. 4. 2013. (3) V. Kranjc V: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 635. (4) v XI. točki pogodbe.

(5) v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

(6) Točka 10.4. splošnih pogojev v okviru določb o plačilu govori o mesečnem obroku.

(7) prim. prvi odstavek 82. člena OZ.

(8) tako tudi sodba VSL II Cp 821/2012 z dne 24. 10. 2012.