Jedro

Površina nacionaliziranega zemljišča ter temelj nacionalizacije glede zemljišča, ki je predmet delne odločbe, nista sporna, ravno tako ne višina odškodnine. Glede na navedeno je bila zadeva v tem (nespornem) delu zrela za odločitev.

Uveljavljanje odškodnine za neupravičeno uporabo zemljišč ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Maribor št. 362-05-119/92-338 z dne 26. 2. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da se upravičenkama A.A. in B.B. vrne podržavljeno zemljišče ob podržavljenju del parc. št. 1/2 - vrt v izmeri 560 m2 in del iste parcele v zmeri 275 m2, vpisane v vl. št. 35 k.o. ..., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 15.003,79 DEM in v višini 7367,93 DEM, ter da je navedena družba dolžna izročiti obveznice v višini 15.003,79 DEM, skrbniku za posebni primer in prevzemniku C.C. in obveznice v višini 7367,93 DEM, upravičenki B.B. v roku treh mesecev po pravnomočnosti izpodbijane odločbe ter da bo o preostalem delu zahtevka odločeno v nadaljnjem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema tožbene navedbe tožeče stranke B.B., ki v pritožbi zatrjuje, da odmera podržavljene parcele ni v skladu s stvarnimi dejstvi, saj je načrtna komisija LRS-statistični urad Slovenije po obrazcu IZP št. 516 z dne 31. 5. 1947 izdelala izkaz za lastnika gospodarja in ugotovila skupno izmero zemljišča 1900 m2. Enako izkoriščeno površino gospodarstva je potrdila načrtna komisija LRS z obrazcem SG z dne 12. 7. 1947. Območna geodetska uprava-Izpostava Maribor pa je dne 26. 6. 1996 izdala potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja s stanjem leta 1945 in priznala 1918 m2 zemljišča kot lastnino B.B. Ista ustanova je potrdila 26. 6. 1996, da je pri identifikaciji parcel med staro in novo izmero v obeh primerih površina 1918 m2. V delni odločbi pa Upravna enota Maribor obračunava odškodnino le za površine 560 in 275 m2, torej skupaj 835 m2 zemljišča, kar je za 303 m2 manj zemljišča, kot je bila nesporno dokazana nacionalizirana površina. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka zavrača očitke tožeče stranke z obrazložitvijo, da lahko upravni organ na podlagi določbe 215. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92 – ZUP/86) izda delno odločbo, kadar odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo. Upravni organ prve stopnje je v skladu z navedeno odločbo ZUP/86 odločil o tistih delih podržavljenega zemljišča parc. št. 1/2 vl.št. ... k.o. ..., ki sta bili razlaščeni z odločbo o razlastitvi Vlade LRS št. S-zak.268 z dne 6. 7. 1949 in z odločbo o razlastitvi Mestnega ljudskega odbora Maribor št. 7032/7-35 z dne 6. 4. 1954, o preostalem delu pa bo odločil s posebno odločbo. Glede na navedeno so pritožbe tožeče stranke neutemeljene in jih je zato tožena stranka zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ po pregledu celotne spisne dokumentacije in pridobitvi naznanilnega lista 1/68 in delilnega načrta z dne 20. 12. 1997 ugotovil, da sta razlaščenki bili dejanski lastnici parc. št. 154 hiša v izmeri 344 m, dvorišče v izmeri 500 m, ter vrt v izmeri 19 m in parc. št. 1 / 2 vrt v izmeri 1055 m2, torej je skupna površina nacionaliziranega imetja 1918 m2. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila z odločbo Ministrstva za kulturo vrnjena stanovanjska hiša na naslovu …, stoječa na parc. št. 150, stavbišče v izmeri 342 m2 in parc. št. 251 dvorišče v izmeri 438 m2, torej zemljišče v skupni izmeri 780 m2. Iz tega je možno zaključiti da je spornih 236 m2, saj je bilo upravičenki z odločbo iz leta 1959 nacionaliziranih 1034 m2. Da se bi lahko ugotovilo, na podlagi česa je 236 m2 prešlo v družbeno lastnino, ki danes v naravi predstavlja cesto, se nalaga vlagateljici, da upravnemu organu predloži identifikacijsko poročilo o stanju parcel med novo in staro izmero za leto 1958, saj je predloženo identifikacijsko potrdilo z dne 19. 6. 1992 nepopolno, ker nima vpisanih vrste rabe in površine v novem stanju. Tožeča stranka nadalje povzema vsebino izpodbijane odločbe tožene stranke ter delne odločbe upravnega organa prve stopnje in zaključuje, da je glede na ugotovljeno razliko med vrnjenim in podržavljenim zemljiščem nesporna lastnica 303 m2 zemljišča, zato zaradi varstva zaupanja v pravno državo zahteva od sodišča, da popravi krivico tako, da ji prizna odškodnino za 50-letno uporabo navedenih 303 m2 zemljišča in tako povečano vrednost z nacionalizacijo odvzetega lastništva izplača v obliki obveznic in se pri tem sklicuje na 16. točko odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je, kot zastopnik javnega interesa, v zadevi prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 – ZUS), v zvezi z ugovorom v tožbi pa še dodaja: Tožeča stranka smiselno izpodbija odločitev tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper 5. točko delne odločbe upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo odločeno, da bo o preostalem delu zahtevka tožeče stranke odločeno v nadaljevanju postopka. Istočasno pa postavlja še adhezijski zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neupravičene uporabe 303 m2 njenega zemljišča. V zadevi ni sporno, da je bilo z delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 26. 2. 2003 odločeno o denacionalizaciji nespornega dela parc. št. 1/2 - vrt v izmeri 835 m2 ob podržavljenju vpisane v vl.št. ... k.o. … V zadevi ni sporno, da je bil pravni temelj podržavljenja spornega zemljišča odločba o razlastitvi Vlade LRS št. S-zak.268 z dne 6. 7. 1949, s katero je bilo upravičenki A.A. razlaščeno zemljišče del parc. št. ½ v izmeri 560 m in odločba o razlastitvi Mestnega odbora Maribor št. 7032/7-53 z dne 6. 4. 1954, s katero je bilo upravičenki B.B. razlaščeno zemljišče del parc. št. 1/2 v izmeri 275 m2. Z delno odločbo upravnega organa prve stopnje je bilo tudi odločeno, da bo upravni organ odločil o preostalem delu zahteve, ki se nanaša na sporni del denacionaliziranega premoženja v nadaljevanju postopka.

Odločitev upravnega organa prve stopnje in tožene stranke je pravilna, saj je imel upravni organ prve stopnje pooblastilo za odločitev z delno odločbo v 1. odstavku 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92-ZUP/86), ki se na podlagi 2. odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/00, 11/01 in 54/02 – ZDen) uporablja v postopkih denacionalizacije. Površina nacionaliziranega zemljišča ter temelj nacionalizacije glede zemljišča, ki je predmet delne odločbe nista sporna, ravno tako tudi ne višina odškodnine. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa izhaja, da je v ostalem delu površina nacionaliziranega zemljišča ter temelj nacionalizacije (šlo naj bi za odvzem zaradi izgradnje javne ceste) sporna. Glede na navedeno je bila zadeva v nespornem delu zrela za odločitev in se je po mnenju sodišča pokazalo za primerno, da se v nespornih točkah odloči o denacionalizaciji s posebno delno odločbo (1. odstavek 215. člena ZUP/86).

Tožbeni zahtevek tožeče stranke po priznanju odškodnine za uporabo spornega zemljišča, o katerem še ni bilo odločeno v denacionalizacijskem postopku ni utemeljen. Tožeči stranki je potrebno pojasniti, da bo o preostalem delu nacionaliziranega zemljišča odločeno v nadaljnjem postopku. Tožeči stranki pa je potrebno tudi pojasniti, da v denacionalizacijskem postopku ne more uveljavljati odškodnine za neupravičeno uporabo svojega zemljišča. ZDen namreč ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah ter z drugimi predpisi in načini navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen). Denacionalizacija po ZDen je vrnitev podržavljenega premoženja iz 1. člena ZDen v naravi, če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (2. člen ZDen). Uveljavljanje odškodnine za neupravičeno uporabo zemljišč, kot jih uveljavlja tožeča stranka glede na navedeno, ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata, saj tožeča stranka glavne obravnave ni predlagala. Tožeča stranka pa je v tožbi predlagala le izvedbo dokazov, ki so bili že izvedeni v upravnem postopku, zato izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k drugačni odločitvi, postopek pred sodiščem pa bi se le podražil in podaljšal.