15. 7. 2015

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložila Mojca Globočnik, Radovljica, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Matej Gašperšič, d. o. o., Radovljica, na seji 15. julija 2015

odločil:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 440/2010 z dne 20. 6. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnica zahtevala prenehanje vznemirjenja lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 609/4, k. o. Otok, zavrnilo. Višje sodišče je pritožbi pritožnice ugodilo in tožencem naložilo opustitev poseganj v lastninsko pravico pritožnice na sporni nepremičnini, zlasti opustitev hoje in vožnje. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II DoR 82/2010 z dne 9. 9. 2010 revizijo dopustilo. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi med drugim navedlo, da je bila revizija vročena pritožnici, ki nanjo ni odgovorila.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Navaja, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, katere del sta tudi pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka, s tem ko ji revizija ni bila vročena v odgovor in ji tako ni bilo omogočeno, da nanjo odgovori. Zatrjuje, da po vročitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2953/2009 z dne 25. 11. 2009 v zvezi s predmetno pravdno zadevo ni prejela nobenega pisanja od sodišča. Šele 5. 9. 2013 naj bi njen sedanji pooblaščenec prejel izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča. Pravi, da je revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo, da je sodišče revizijo vročilo pritožnici in da nanjo ni odgovorila, kar pa ne drži. Vpogledala naj bi v pravdni spis, iz katerega naj bi izhajalo, da sodišče prve stopnje ni odredilo vročitve revizije pritožnici. Trdi, da sploh ni bila seznanjena s tem, da je bila revizija vložena, niti ni bila seznanjena z navedbami v reviziji in na revizijske navedbe ni mogla odgovoriti. Ker se Vrhovno sodišče ni seznanilo s stališčem pritožnice do navedb revizije, Vrhovno sodišče naj ne bi imelo vseh podatkov in argumentov, potrebnih za odločitev. Za ugoditev ustavni pritožbi po mnenju pritožnice zadostuje že dejstvo, da ji ni bilo omogočeno odgovoriti na revizijo, s čimer naj bi bila prikrajšana za pravico do poštenega sojenja. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1467/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), v kateri je bilo ugotovljeno, da je bila ustavnemu pritožniku revizija sicer vročena, pa je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da pritožnik na revizijo ni odgovoril. Meni, da je njena ustavna pritožba še toliko bolj utemeljena, ker pritožnici revizija sploh ni bila vročena. Pritožnica se v nadaljevanju ustavne pritožbe na kratko vsebinsko opredeli do odločitve Vrhovnega sodišča in do navedb v reviziji. Navaja pa, da se bo do navedb revizije obširneje opredelila v ponovljenem postopku, ko ji bo omogočeno, da poda odgovor na revizijo.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-819/13 z dne 31. 3. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O sprejeti ustavni pritožbi je bil na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnim udeležencem v pravdnem postopku, ki so nanjo odgovorili. Po mnenju nasprotnih udeležencev pritožnici ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko ji revizija ni bila vročena, ker iz ustavne pritožbe izhaja, da izpodbija zgolj dejansko stanje, ki ne more biti predmet revizijske presoje. Pritožnici očitajo, da ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in da navaja nedovoljene novote. Poleg tega trdijo, da se je Vrhovno sodišče o vseh navedbah, ki jih ponavlja v ustavni pritožbi, v izpodbijani odločitvi opredelilo, zato pritožnici vsebinsko ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Neutemeljen naj bi bil očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji ni razpolagalo z vsemi relevantnimi podatki, saj naj bi Vrhovno sodišče razpolagalo s celotnim sodnim spisom. Nasprotni udeleženci opozarjajo, da Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) ne zahteva vročitev predloga za dopustitev revizije nasprotni stranki. Predlagajo, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne. Odgovor nasprotnih udeležencev je bil poslan pritožnici, ki se ne strinja z njihovim stališčem, da ji pravica do izjave ni bila kršena, saj pravi, da ji revizija ni bila vročena, s čimer ji je bila ta pravica nedvomno odvzeta.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve Okrajnega sodišča v Radovljici št. P 12/2009.

B.

5.Pritožnica trdi, da ji revizija ni bila vročena v odgovor in ji tako ni bilo omogočeno, da nanjo odgovori, s čimer ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, katere del je tudi pravica do izjave.

6.Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.[1] Zato mora biti v okviru pravdnega postopka vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, pravnih vprašanjih, navedbah nasprotne stranke oziroma najširše o vsem procesnem gradivu, ki je pomembno za odločitev o njeni zadevi. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.[2] Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do teh navedb v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.[3]

7.Ustavno sodišče je v odločbah št. Up-1467/09 in št. Up-117/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 91/13 in 93/13 − popr.) presojalo zadevi, v katerih je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, Vrhovno sodišče pa je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je bila revizija vročena stranki, ki nanjo ni odgovorila. V obeh zadevah je sprejelo stališče, da Vrhovno sodišče krši strankino pravico do izjave, s tem, ko pri odločanju o reviziji ni upoštevalo strankinega odgovora na revizijo. Tudi v izpodbijanem primeru je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Od zgoraj omenjenih primerov pa se izpodbijani primer razlikuje v tem, da iz pravdnega spisa izhaja, da revizija pritožnici sploh ni bila vročena. Ni problem v tem, da pritožnici ni bil vročen predlog za dopustitev revizije, temveč v tem, da ji ni bila vročena revizija, in ji tako ni bila dana možnost izjaviti se v postopku odločanja o reviziji.[4] Očitno je, da je Vrhovno sodišče pritožnici kršilo pravico do izjave, ki je del poštenega postopka, s tem ko ji revizija ni bila vročena in ji tako ni bilo omogočeno, da se v postopku revizije izjavi in aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Za vprašanje enakega varstva pravic v sodnem postopku in s tem poštenega sojenja ne more biti pomembno, ali bi odgovor pritožnice na revizijo lahko vplival na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi; to presojo mora opraviti Vrhovno sodišče sámo.[5]

8.Ustavno sodišče je o bistveno enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbama, ki sta navedeni v 7. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in jo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).

9.Ker je Ustavno sodišče to sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

10.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

11.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič – Horvat in Jan Zobec. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Predsednica senata

[1]Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

[3]Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.

[4]Odgovor na revizijo je edina vloga nasprotne stranke (stranke, ki revizije ni vložila) v postopku odločanja o reviziji (primerjaj prvi in drugi odstavek 375. člen ZPP).

[5]Tako odločba št. Up-117/12, 9. točka obrazložitve.