Jedro

V trenutku, ko je upnik lahko terjal plačilo od oškodovanca in se je njegovo premoženje (obračunsko) zmanjšalo za dolg v tej višini, je bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano in mu je nastala škoda.

Potrebno je razlikovati med kazensko-pravno relevantno škodo in škodo, ki nastane po dokončanju kaznivega dejanja iz drugega naslova.

Pravdni stroški iz zadeve, ki se je vodila med oškodovancem in tretjo osebo, zamudne obresti od glavnice ter izvršilni stroški ne morejo predstavljati premoženjske škode, nastale s kaznivim dejanjem. Razlaga, ki bi v konkretnem primeru kot škodo v kazenskopravnem smislu vključevala ne le glavnico, ampak tudi obresti, pravdne in izvršilne stroške, ne bi bila v skladu z ustavnim načelom zakonitosti v kazenskem postopku, saj gre za škodo, ki je oškodovancu nastala več let po dokončanju kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 3. 2. 2022 obsojeno A. A. (v nadaljevanju: obsojena) spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo ji je kazen eno leto in dva meseca zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je oškodovancu B. B. (v nadaljevanju: oškodovanec) dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 72.107,10 EUR, s preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Prav tako je napotilo na pravdo C. C. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Odločilo je še, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13. 9. 2022 pritožbo zagovornika obsojene Boštjana Podgorška, odvetnika v Odvetniški družbi Podgoršek, zavrnilo in odločilo, da mora obsojena plačati sodno takso.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojene, odvetnik Boštjan Podgoršek, iz razlogov napačne uporabe kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka in ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter obsojeno oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril, da ni utemeljena. Navaja, da zavrača navedbe iz zahteve o nerazumljivosti, nejasnosti in nelogičnosti izreka prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovljeno veliko premoženjsko škodo. Meni, da je višina premoženjske škode natančno opredeljena in predstavlja znesek, ki je bil na dan zadnje modifikacije odtegnjen oškodovancu od njegovih mesečnih dohodkov iz naslova pravnomočne sodbe pravdnega sodišča. Ta znesek predstavlja premoženjsko škodo, ki je bila povzročena oškodovancu s kaznivim dejanjem, kar je sodišče razumno utemeljilo. Sodišče se je natančno opredelilo tako do zagovora obsojenke, kot do izjav oškodovanca in drugih dokazov. Nestrinjanje vlagatelja s sprejeto dokazno oceno sodišča pomeni nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče, zaradi česar zahteve ni mogoče vložiti. Višje sodišče ni spregledalo pritožbenih navedb. Izrečena kazen pa je v mejah zakona in ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojeni in njenemu zagovorniku. Oba sta odgovorila na odgovor in vztrajala pri vloženi zahtevi.

B.

5. Obsojena je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ker je kot direktorica družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju: družba A.) z namenom, da bi tej družbi zagotovila financiranje pri družbi SKB Leasing d.o.o. (v nadaljevanju: SKB Leasing) oškodovanca zavedla v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009. To pa je storila tako, da mu je prikrila, da predstavlja ta poroštvena izjava zavarovanje za obveznost družbe A. v zvezi z nakupi vozil s financiranjem družbe SKB Leasing do limita 200.000,00 EUR, kakor tudi, kakšno tveganje prevzema s podpisom te poroštvene izjave. Prav nasprotno se mu je zlagala, da potrebuje njegov podpis na poroštveni izjavi za kratkoročni kredit za čas okoli 30 dni v višini 2.000,00 EUR, kar ji je verjel in to poroštveno izjavo tudi podpisal. Ker pa nato družba A. v času do vključno 25. 5. 2010 ni poravnala svojih obveznosti v skupni višini 157.086,30 EUR, je družba SKB Leasing v sodnem postopku uveljavila to poroštveno izjavo. Po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 je oškodovanec kot solidarni porok dolžan plačati znesek 169.677,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011 dalje do plačila ter družbi SKB Leasing povrniti še 5.826,00 EUR pravdnih stroškov. Zaradi izvršbe po tej sodbi, je oškodovancu nastala velika premoženjska škoda v višini najmanj 72.107,10 EUR.

Kršitev 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s premoženjsko škodo

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je izrek sodbe nejasen in nelogičen v delu, ki se nanaša na veliko premoženjsko škodo v višini 72.107,10 EUR. Navaja, da sodišče meša pojme rubež premičnega premoženja, rubež plače in rubež denarnih sredstev. Prav tako navaja, da je obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na višino premoženjske škode in sam premoženjskopravni zahtevek, povsem neobrazložena, da se tega zneska ne da preizkusiti, saj manjkajo bistveni razlogi o tem, kako je sodišče izračunalo ta znesek. Vložnik v tem delu s svojimi navedbami uveljavlja še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Pritrditi je zahtevi, da v izreku sodbe niso uporabljeni točni izrazi, kot jih uporablja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).1 Kljub temu pa navedeno ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Izrek sodbe samo zaradi tega ni nejasen, saj že iz izreka jasno izhaja, da je bil oškodovancu v izvršilnem postopku, zaradi rubeža plače in izvršbe na bančni račun (pravilno: pri organizacijah za plačilni promet) prisilno izterjan znesek 72.107,10 EUR. Iz razlogov pravnomočne sodbe2 izhaja, da ugotovitev o obsojenkini povzročitvi velike premoženjske škode v višini najmanj 72.107,10 EUR temelji na podatkih oškodovančevega delodajalca Starkom d.o.o. Maribor (list. št. 520 s prilogo C423 spisa) ter podatkih Nove kreditne banke Maribor z dne 7. 1. 2022 (list. št. 525), ki so bili v navzočnosti obsojenke in njenega zagovornika prebrani na naroku glavne obravnave dne 17. 1. 2022 in na dokazih, ki jih je pooblaščenec oškodovanca vložil v spis na naroku glavne obravnave dne 3. 2. 2022. Na podlagi naštetih dokazov je državna tožilka na zadnjem naroku glavne obravnave dne 3. 2. 2022 ustno spremenila sicer že spremenjeno obtožnico, glede v njej takrat zatrjevane škode v višini 71.451,90 EUR tako, da je ta znesek nadomestila z zneskom 72.107,10 EUR (list. št. 533, 534 spisa). Glede na navedeno je zaključiti, da je izrek pravnomočne sodbe razumljiv in da ima pravnomočna sodba razumne razloge, ki sta jih kot odločilne prepoznali sodišči in posledično kršitvi 1. točke 372. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

8. Vložnik pravnomočno sodbo izpodbija tudi glede materialnopravne presoje obstoja velike premoženjske škode. Jedro vložnikovih očitkov v tem delu zahteve je v nasprotovanju materialnopravnemu stališču prvostopenjskega sodišča, ki je premoženjsko škodo opredelilo kot znesek, ki je bil v postopku izvršbe prisilno izterjan oškodovancu do konca glavne obravnave. Ta znesek predstavlja poleg glavnice tudi pravdne stroške, izvršilne stroške in zamudne obresti iz gospodarske zadeve VIII Pg 2435/2011. Navaja, da ti stroški niso posledica kaznivega dejanja, ampak je nanje vplival oškodovanec sam s svojo procesno aktivnostjo stranke. Med temi stroški ter očitanim dejanjem ni vzročne zveze, saj obsojenka na te stroške ni imela nobenega vpliva. Sodišču očita kršitev določb kazenskega zakona in ustavnih pravic, in sicer enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave in načelo zakonitosti v kazenskem postopku iz 28. člena Ustave.

9. V izreku sodbe v opisu dejanja lahko prepoznamo tri zneske glede višine škode. Prvi znesek je 157.086,30 EUR, kar predstavlja znesek, ki ga družba A., na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z SKB Leasing in posameznih pogodb o financiranju zalog, ni poravnala. Drugi znesek je 169.677,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011 dalje do plačila ter 5.826,00 EUR, kar predstavlja znesek, ki ga je oškodovanec na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 dolžan plačati SKB Leasing. Tretji znesek pa je 72.107,10 EUR, kar predstavlja znesek, ki je bil v postopku izvršbe prisilno izterjan oškodovancu do konca glavne obravnave. Ta znesek je sodišče priznalo oškodovancu tudi kot premoženjsko-pravni zahtevek, s preostalim delom premoženjsko-pravnega zahtevka pa ga je napotilo na pravdo.

10. Glede na vložnikove navedbe in razloge izpodbijanih sodb mora Vrhovno sodišče zato odgovoriti na vprašanje, ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno razlagali premoženjsko škodo.

11. Kaznivo dejanje goljufije je premoženjsko kaznivo dejanje. Objekt kazenskopravnega varstva je premoženje. Varuje se premoženjski položaj oškodovanca v njegovi celovitosti. Premoženje kot pravna dobrina obsega premične in nepremične stvari, premoženjske pravice ter tudi premoženjske interese.3 Med premoženjske pravice pa spadajo: stvarne pravice, obligacijske pravice (med katere spadajo tudi terjatve), korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine.4 Pravno priznana premoženjska škoda je po 132. členu OZ le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma _damnum emergens_) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček oziroma _lucrum cessans_).5 Navadna premoženjska škoda nastane, ko se vrednost oškodovančevega premoženja zmanjša.6 Kaznivo dejanje goljufije je dokončano, ko zaradi ravnanja storilca za drugega nastane premoženjska škoda.7

12. Sodišči sta pravnomočno ugotovili, da družba A. v času od podpisa poroštvene izjave s strani oškodovanca, tj. od dne 1. 10. 2009 do dne 25. 5. 2010 ni poravnala svojih obveznosti do SKB Leasing v višini 157.086,30 EUR. Oškodovanec pa se je s podpisom poroštvene izjave dne 1. 10. 2009 zavezal kot solidarni porok glede navedenih obveznosti. Solidarno poroštvo pomeni, da v trenutku zapadlosti terjatve glavnega dolžnika, lahko upnik terja bodisi glavnega dolžnika, bodisi poroka.8 To pomeni, da je v trenutku, ko je družba SKB Leasing lahko terjala plačilo od oškodovanca in se je njegovo premoženje (obračunsko) zmanjšalo za dolg v tej višini, bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano in je oškodovancu nastala škoda v višini 157.086,30 EUR.

13. Naslednje materialno-pravno vprašanje pa je, ali je škoda, ki je nastala po dokončanju kaznivega dejanja (zakonske zamudne obresti, pravdni stroški in izvršilni stroški) tudi "premoženjska škoda" iz očitanega kaznivega dejanja.

14. Pravdni stroški iz zadeve, ki se je vodila med oškodovancem in tretjo osebo (SKB Leasing), zamudne obresti od glavnice ter izvršilni stroški ne morejo predstavljati premoženjske škode, nastale s kaznivim dejanjem. Potrebno je razlikovati med kazensko-pravno relevantno škodo in škodo, ki nastane po dokončanju kaznivega dejanja iz drugega naslova. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 165/2002 z dne 11. 3. 2004 že poudarilo,9 da je v kazenskem pravu načelo zakonitosti še posebej poudarjeno in to ne le med načeli v KZ (člen 1 in 2), temveč ureja to problematiko tudi 28. člen Ustave - načelo zakonitosti v kazenskem postopku. Bistvo tega načela je strožja, določnejša in bolj restriktivna razlaga, kot je to običajno za druga pravna področja.

Višina premoženjske škode je lahko pomembna tudi zaradi same pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in posledično višine zagrožene kazni. Za kaznivo dejanje goljufije, s katerim je povzročena velika premoženjska škoda, je namreč zagrožena hujša kazen. Če upoštevamo načelo zakonitosti v kazenskem postopku, je potrebno vzročno zvezo med samim kaznivim dejanjem in kasnejšo posledico (premoženjsko škodo) razlagati ožje, kot v civilnem postopku. Razlaga, ki bi v konkretnem primeru kot škodo v kazenskopravnem smislu vključevala ne le glavnico, ampak tudi obresti, pravdne in izvršilne stroške, ne bi bila v skladu z ustavnim načelom zakonitosti v kazenskem postopku, saj gre za škodo, ki je oškodovancu nastala več let po dokončanju kaznivega dejanja. Tako je zaključiti, da je obsojenka oškodovancu s kaznivim dejanjem povzročila škodo v višini 157.086,30 EUR, ki je v izreku tudi opisana.

15. Sodišči sta nastanek premoženjske škode vezali šele na prisilno izterjavo dolga in nista upoštevali, da že sam dolg (terjatev SKB Leasing do oškodovanca) predstavlja škodo. Kljub napačnemu materialno-pravnemu stališču, sodišči s tem, ko sta odločili, da je oškodovancu nastala škoda v višini najmanj 72.107,10 EUR,10 nista prekršili kazenski zakon v škodo obsojenke, saj je oškodovancu nastala škoda v višini 157.086,30 EUR, torej večja škoda, kot sta jo ugotovili sodišči. Glede preostalih navedb zahteve

16. Zahteva uveljavlja kršitev enakega varstva pravic, pravice do učinkovitega sodnega varstva, pravice do jamstev v kazenskem postopku, kršitev načela iskanja materialne resnice in kršitev določbe 355. člena ZKP. Podrobneje navaja: i) Sodišče je preveč kritično vrednotilo zagovor obsojenke, po drugi strani pa je v celoti verjelo oškodovancu in njemu naklonjenim pričam. Pri tem ni vestno pretehtalo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi. Ob tem ponovno ocenjuje vse dokaze in ponavlja zagovor obsojenke ter izpostavlja vprašanje njenega motiva.

ii) Zagovornik podaja oceno izjav oškodovanca v drugih postopkih in njegovo izpovedbo v predmetnem postopku. Trdi, da kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da je oškodovanec v kazenski ovadbi trdil, da ni podpisal poroštvene pogodbe, kar se je izkazalo za neresnično, sodišče ni podvomilo v njegovo izpovedbo. Sodišče ni upoštevalo, da poroštvo za garancijske izdelke ni bilo nikoli potrebno. Pri tem tudi ni upoštevalo pričanja D. D. v celoti.

iii) Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi obsojena že oktobra 2009 vedela, da je poslovanje družbe A. takšno, da ne bo mogla poravnati vseh obveznosti do družbe SKB Leasing. Takšen zaključek je v nasprotju z dokazi, pri čemer zagovornik v zahtevi sam ocenjuje dokaze in dela lastne zaključke. Mnenji izvedencev finančne stroke nikjer izrecno ne navajata, da je bilo poslovanje v letu 2009 tako slabo, da bi kot poslovodja lahko sklepala, da bo podjetje propadlo.

iv) Zmoten je zaključek sodišča, da je bila obsojena v času podpisa poroštvene izjave zadolžena in se je zavedala, da ne bo mogla plačati dolga kot solidarni porok. Sodišče ni pojasnilo in je brez tehtnih razlogov ter brez dokazne podlage navedlo, da je obsojenka vedela, da njeni stanovanji ne bosta zadoščali niti za poplačilo njenih terjatev, kaj šele za obveznosti družbe A..

v) Nelogično je, da oškodovanec kot soustanovitelj družbe in oseba, ki je sodelovala pri upravljanju družbe, ne bi vedel za položaj, v katerem se družba nahaja. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju sam s seboj, nelogičen in neprepričljiv.

vi) Obsojena ni lažnivo prikazovala ali prikrivala dejanskih okoliščin, niti ni oškodovanca zapeljala, da bi ta v škodo svojega premoženja kaj storil ali opustil, zato niso izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Dejanja ni storila z naklepom.

17. Vrhovno sodišče glede na navedbe vložnika uvodoma pojasnjuje, da v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom dejanskih zaključkov nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP), kar skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse obsega tudi presojo o verodostojnosti prič11 in vsebino izvedenskega mnenja, katerega je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo.12

18. Povzete zagovornikove trditve izhajajo izključno iz njegovega nestrinjanja z argumentirano dokazno oceno, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, kar pomeni, da gre za uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnikove navedbe so po vsebini usmerjene izključno v utemeljevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili izvedene dokaze, ko sta (v bistvenem) verjeli izpovedbi oškodovanca, ki sta jo skrbno analizirali (tudi njegove izpovedbe v drugih postopkih) in primerjali tudi z izpovedbami ostalih zaslišanih prič, listinsko dokumentacijo v spisu ter soočili z zagovorom obsojenke, ki se je pokazal kot neprepričljiv. Sodišče prve stopnje (točke 7-28 obrazložitve sodbe) in sodišče druge stopnje (točke 16-36 obrazložitve sodbe) pa imata o vsem tem, kar navaja zahteva, razumne in obširne razloge. Pritožbeno sodišče je podrobno zavrnilo vse navedbe zagovornika, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in na samo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

19. Zagovornik obsojene skuša Vrhovno sodišče tudi prepričati v uporabo pooblastila iz 427. člena ZKP. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti, pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati.13

20. Povsem pavšalne navedbe zahteve, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbo in je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (pri čemer smiselno zatrjuje kršitev 395. člena ZKP), Vrhovno sodišče ne more preizkusiti in se do nje opredeliti, saj ne opredeli, na katere navedbe iz pritožbe ni odgovorilo.

21. Zahteva navaja, da sodišče ni preverilo pristnosti potrdila delodajalca, ki je napisan v word dokumentu, prav tako ni preverilo, ali je SKB Leasing ta nakazila prejel in v kakšnem znesku. Gre za pritožbeno neizčpano navedbo, brez obrazložitve, zakaj tega zagovornik ni uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, zato zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP in je Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

O kazenski sankciji

22. Vložnik zahteve trdi, da je sodišče obsojenki izreklo neprimerno kazen, saj bi ji moralo izreči sankcijo opominjevalne narave.

23. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije, razen če sodišče pri tem ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Sodišče prekorači pravico, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskega okvira. Zagrožena kazen po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 je od enega do osmih let. Sodišče je obsojenki izreklo kazen na spodnji meji zagrožene kazni, torej svojih pravic ni prekoračilo. Vložnik zahteve pa dejansko sodišču tudi ne očita prekoračitve zakonskih pravic, ampak uveljavlja razlog nepravilne odmere kazenske sankcije, zaradi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

24. Zatrjevane kršitve zahteve za varstvo zakonitosti glede na navedeno niso podane, deloma pa je zahteva vložena iz razloga, zaradi katerega zahteve ni mogoče vložiti, zato jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obsojenke (je v osebnem stečaju, preživlja mladoletnega otroka, izrečena ji je zaporna kazen).

26. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 ZIZ loči izvršilna sredstva: (i) izvršba na premičnine - osmo poglavje ZIZ, (ii) izvršba na denarno terjatev dolžnika - deveto poglavje ZIZ, v okviru katere v 6. točki ureja "Posebne določbe o izvršbi na plačo in druge stalne denarne prejemke" ter v 7. točki ureja "Izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet." 2 16. in 22. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 14. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 3 A. Vodičar v Korošec (idr.), 2023, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), str. 632. 4 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 337/2016 z dne 20. 3. 2017 in II Ips 331/2014 z dne 28. 5. 2015 ter Plavšak v: Obligacijski zakonik (OZ) : s komentarjem (2003), GV založba, str. 758. 5 Za enotno opredelitev temeljne vsebine pojma premoženjske škode v civilnem in kazenskem pravu gl. N. Plavšak: 132. člen, v: Obligacijski zakonik (OZ) - Splošni del s komentarjem - 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 758 in N. Plavšak, 168. člen, v: navedeno delo (2003), str. 943 - 955; J. Kozina in J. Čejvanovič, navedeno delo (2023), str. 1213. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 ter sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 337/2016 z dne 20. 3. 2017 in II Ips 331/2014 z dne 28. 5. 2015. 6 Skladno s civilnopravnim razumevanjem je kot poseg v premoženje potrebno razumeti vsak poseg v premoženjsko pravico kot pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost, to pa je tudi terjatev kot vrsta obligacijske pravice. Gl. npr. N. Plavšak, 132. člen, v: Obligacijski zakonik (OZ) - Splošni del s komentarjem - 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 758. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 27662/2010 z dne 21. 3. 2019 sicer v zvezi s KD poslovne goljufije, vendar enako velja za KD goljufije. Enako tudi: A. Vodičar v Korošec (idr.), 2023, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), str. 641 glede kaznivega dejanja goljufije. 8 Tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika. 9 Navedena odločba se nanaša na premoženjsko škodo, navedeno v posebnem pogoju. Vrhovno sodišče je zapisalo, da zamudne obresti ne predstavljajo škode, saj so posebna stranska in akcesorna terjatev. Akcesorne so v svojem nastanku, saj ne morejo nastati, če ne obstaja glavnica. Ko pa nastanejo, imajo značaj samostojne terjatve, na glavnico pa so vezane le še glede zastaranja. Samostojne pa so tudi v svojem pravnem naslovu. Pravni naslov zamudnih obresti je zakon, pravna posledica pa tista pravna dejstva, na katere zakon veže tek zamudnih obresti. 10 Ta znesek sta priznali oškodovancu kot premoženjsko pravni zahtevek. 11 Tako odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 12388/2009-106 z dne 16. 1. 2014, I Ips 287/2004 z dne 20. 1. 2005, I Ips 292/2001 z dne 15. 5. 2003, I Ips 150/98 z dne 1999 in številne druge. 12 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023, I Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2020, I Ips 2668/2009-253 z dne 1. 12. 2011, I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 in druge. 13 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 48/2009 z dne 7. 5. 2009, I Ips 33991/2014-59 z dne 22. 10. 2015 in druge.