Jedro

Tožena stranka glede na vsebino tožnikove zahteve ni ravnala pravilno, ko je njegovo pritožbo odstopila v obravnavo organu, ki glede na jasna določila ZVOP-1 ni pristojen organ za odločanje na drugi stopnji. Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe in napačno postopanje organa prve stopnje pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve, številka 071-2093/2020/2 (155-02) z dne 4. 5. 2020, odpravi in se pritožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija, številka 071-104/2020/7 (285-14) z dne 12. 3. 2020, pošlje v odločitev Informacijskemu pooblaščencu.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija (v nadaljevanju organ prve stopnje), je s sklepom zavrglo tožnikovo zahtevo za izbris oziroma popravo osebnih podatkov z dne 27. 2. 2020 (1. točka izreka) in ugotovilo, da ni bilo stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 4. 2. 2020 podal zahtevo za seznanitev s podatki v Schengenskem informacijskem sistemu, na katero je organ prve stopnje odgovoril z izpisom osebnih podatkov št. 071- 104/2020/4 z dne 11. 2. 2020. Zoper navedeno odločitev je tožnik 27. 2. 2020 vložil pritožbo, ki pa se po presoji organa prve stopnje ni nanašala na postopek posredovanja podatkov, ampak na pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja, izbrisa in ugovora po prvem odstavku 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Navedeno pritožbo je organ prve stopnje odstopil Ministrstvu za notranje zadeve, saj je ocenil, da je za to stvarno pristojno.

3. Iz nadaljnjih razlogov navedenega sklepa izhaja, da je organ prve stopnje istega dne prejel tudi zahtevo za izbris oziroma popravo osebnih podatkov, s katero tožnik prav tako zahteva, da se podatki v Schengenskem informacijskem sistemu blokirajo ali izbrišejo, podrejeno pa popravijo. Navedeno zahtevo je organ prve stopnje zavrgel ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je presodil, da o isti upravni zadevi (zahtevi prosilca) že vodi postopek, o katerem še ni pravnomočno odločeno.

4. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju organ druge stopnje) je z odločbo zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep (1. točka izreka) in ugotovilo, da niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

5. Tožnik je zoper sklep organa prve stopnje vložil tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pojasnjuje, da mu je organ prve stopnje dne 11. 2. 2020 sicer posredoval izpis osebnih podatkov iz Schengenskega informacijskega sistema (da se zoper tožnika vodi ukrep "prijetje s privedbo" od 24. 10. 2019 do 2. 11. 2024, ki ga je razpisala Slovenija), vendar pa vpisani podatki niso popolni in točni; zato je tožnik na organ prve stopnje dne 25. 2. 2020 naslovil dve, na različnih pravnih podlagah temelječi vlogi, in sicer pritožbo Informacijskemu pooblaščencu zoper izdani izpis osebnih podatkov in zahtevo Policiji za izbris ali popravo osebnih podatkov. Glede na navedeno po tožnikovem prepričanju ne gre za položaj, ko o isti stvari že teče upravni postopek.

6. Z nadaljnjimi navedbami tožnik pojasnjuje svoje stališče glede nepravilnosti vpisa v Schengenski informacijski sistem.

7. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v sklicuje na razloge odločbe z dne 4. 5. 2020 in predlaga zavrnitev tožbe.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Posameznik, katerega osebni podatki se obdelujejo skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZVOP-1, ima pravico tako do seznanitve (prvi odstavek 30. člena ZVOP-1) kot tudi do dopolnitve, poprave, blokiranja ali izbrisa osebnih podatkov, če dokaže, da so ti nepopolni, netočni ali neažurni, ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom (prvi odstavek 32. člena ZVOP-1). Prav tako ima posameznik pravico od upravljavca kadarkoli zahtevati prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena ZVOP-1). Postopek za uveljavljanje te pravice pri upravljavcu je urejen v 33. členu ZVOP-1, ki v drugem odstavku določa, da mora upravljavec dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnih podatkov opraviti v roku 15 dni od dneva prejema zahteve in o tem obvestiti vlagatelja oziroma ga v istem roku obvestiti o razlogih, zakaj tega ne bo storil oziroma v tem roku odločiti o ugovoru. Če upravljavec ugovoru (da niso izpolnjeni pogoji za obdelavo osebnih podatkov) ne ugodi, pa lahko posameznik na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 od državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov zahteva, da odloči o obdelavi osebnih podatkov. Navedeni državni nadzorni organ o zahtevi odloči v dveh mesecih od prejema zahteve (peti odstavek 32. člena ZVOP-1). Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov je Informacijski pooblaščenec, kot to določa tretji odstavek 3. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP). Ta med drugim odloča tudi o pravici do izbrisa osebnih podatkov, saj po 3. točki 6. člena ZVOP-1 tudi izbris osebnih podatkov pomeni njihovo obdelavo.1

10. ZVOP-1 torej določa tako pravico do izbrisa osebnih podatkov kot tudi postopek za uveljavljanje te pravice, če oseba meni, da so ti bili, med drugim, zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik pri organu prve stopnje zahteval izbris osebnih podatkov, podrejeno pa njihovo popravo. Organ prve stopnje je njegovo zahtevo zavrgel in ga poučil o pravici do pritožbe na Ministrstvo za notranje zadeve. Tožnik je ravnal v skladu s tako danim pravnim poukom, po zavrnitvi pritožbe pa sprožil upravni spor.

11. Glede na navedena izhodišča sodišče ugotavlja, da bi moralo biti v obravnavani zadevi pravno sredstvo zoper upravni akt organa prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZVOP-1 najprej zahteva pri Informacijskem pooblaščencu. Šele zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca bi tožnik lahko sprožil upravni spor po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovno sodišče je namreč v sklepu I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016 že sprejelo stališče, da 34. člen ZVOP-1 v nekaterih primerih omogoča neposredno sodno varstvo, saj to jasno izhaja iz tretjega odstavka 34. člena ZVOP-1. Ta določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, če ZVOP-1 ne določa drugače – ZVOP-1 pa ne določa drugačnega sodnega varstva, kadar je za varstvo pravic po ZVOP-1 predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa (v obravnavanem primeru Informacijskega pooblaščenca).

12. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, tožena stranka glede na vsebino tožnikove zahteve ni ravnala pravilno, ko je njegovo pritožbo odstopila v obravnavo organu, ki glede na jasna določila ZVOP-1 ni pristojen organ za odločanje na drugi stopnji. Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe in napačno postopanje organa prve stopnje pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.

13. Glede na navedena izhodišča je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, številka 071-2093/2020/2 (155-02) z dne 4. 5. 2020, saj to za odločanje o tožnikovi pritožbi ni pristojno (prva točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Zaradi navedenega sodišče te zadeve ne more vrniti v ponoven postopek toženi stranki, ampak je pritožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija, številka 071-104/2020/7 (285-14) z dne 12. 3. 2020, poslalo v odločitev Informacijskemu pooblaščencu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno sodišče ni presojalo ostalih tožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino odločitve organa prve stopnje.

14. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj so se vse stranke pisno odpovedale glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

15. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) znese 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016.