Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica z izvolitvijo v naziv redne profesorice pridobila tudi pravico do uvrstitve v plačni razred tega naziva (tj. v 50. plačni razred). Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odločitvi ni upoštevalo omejitev napredovanj in načina napredovanja, ki jih je 1. 8. 2008 uveljavil ZSPJS kot kogentni predpis.

Sodišče prve stopnje bi moralo plačni razred, v katerega je tožnica uvrščena od izvolitve v naziv redne profesorice dalje, določiti tako, da bi plačni razred, ki ga je dosegla v nazivu pred izvolitvijo (47. plačni razred), na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS povečalo za en plačni razred (48. plačni razred), saj za povečanje za tri plačne razrede, kot je to storilo sodišče prve stopnje (iz 47. v 50. plačni razred), ni pravne podlage.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se na novo glasi: „I. Ugotovi se, da je tožeča stranka zaradi napredovanja od 19. 11. 2008 dalje uvrščena v 48. plačni razred, od 1. 3. 2011 dalje pa v 49. plačni razred, kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova več ali drugače (uvrstitev v 50. plačni razred od 19. 11. 2008 dalje oz. v 51. plačni razred od 1. 3. 2011 dalje), se zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, v nasprotnem primeru ga nadomesti ta sodba.“

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 19. 11. 2008 do 28. 2. 2011 obračunati prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo po 48. plačnem razredu, za obdobje od 1. 3. 2011 do 18. 3. 2014 pa prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo po 49. plačnem razredu ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske prikrajšanja, v 15 dneh, pod izvršbo, kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova več ali drugače (obračun in izplačilo razlike med plačo po 48. plačnem razredu in plačo po 50. plačnem razredu za obdobje od 19. 11. 2008 do 28. 2. 2011 ter obračun in izplačilo razlike med plačo po 49. plačnem razredu in plačo po 51. plačnem razredu za obdobje od 1. 3. 2011 dalje) se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 220,42 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.„ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica zaradi napredovanja z dnem 19. 11. 2008 uvrščena v 50. plačni razred ter z dnem 1. 3. 2011 v 51. plačni razred (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna s tožnico v roku 8 dni skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bo tožnica z dnem 19. 11. 2008 uvrščena v 50. plačni razred ter z dnem 1. 3. 2011 v 51. plačni razred (II. točka izreka sodbe), da je dolžna tožnici obračunati prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo po 50. plačnem razredu od 19. 11. 2008 do 28. 2. 2011 in po 51. plačnem razredu od 1. 3. 2011 dalje ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek prikrajšanja skupaj s prvim izplačilom plače po aneksu iz II. točke izreka (III. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 667,95 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z 58. členom Ustave Republike Slovenije ter določbami 6., 19. in 60. člena Zakona o visokem šolstvu, ki določajo avtonomijo visokošolskih zavodov. Zasedba sistemiziranih delovnih mest pri toženi stranki mora biti usklajena s kadrovskim načrtom in je odvisna od obsega del ter razpoložljivih denarnih sredstev. Dekan Fakultete A. Univerze B. prof. dr. C.C. je izpovedal, da je število delovnih mest določeno glede na potrebe izvajanja pedagoškega programa, sodišče prve stopnje pa se do njegove izpovedi ni opredelilo. Tožnica z izvolitvijo v naziv ni pridobila pravice zahtevati, da jo tožena stranka zaposli na drugem delovnem mestu ali spremeni obstoječega, poleg tega pa tožena stranka za to ni imela finančnih sredstev. Ker je tožnica svoje delo lahko opravljala tudi v nazivu izredna profesorica, tožena stranka ni imela potrebe po sistemizaciji novega delovnega mesta. Tožene stranke noben predpis ne zavezuje k temu, da bi morala javnega uslužbenca ob izvolitvi v višji habilitacijski naziv prerazporediti na drugo delovno mesto, saj bi to pomenilo nedopusten poseg na habilitacijsko področje, ki je v izključni pristojnosti univerze. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev napačno sprejelo na podlagi določb Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze B. iz leta 1999 (stari Pravilnik), saj je v drugem odstavku 1. člena tega pravilnika jasno določeno, da je njegova uporaba za namen habilitacije izključena. Sedaj je v 9. členu novega Pravilniku izrecno določeno, da delavec z izvolitvijo v višji habilitacijski naziv ne napreduje na delovno mesto višje tarifne skupine. Tiste določbe starega Pravilnika, ki nasprotujejo določbam ZSPJS, niso veljavne, tretji odstavek 16. člena ZSPJS pa določa omejitev napredovanja javnih uslužbencev za enega oz. za največ dva razreda, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tudi sicer je stari Pravilnik v delu, ki se nanaša na napredovanje, prenehal veljati najkasneje 30. 6. 2003, ker je takrat potekel rok, v katerem so bili javni zavodi v skladu z osmim odstavkom 47. člena ZSPJS dolžni uskladiti svoje splošne akte z določbami ZSPJS. 11. člen novega Pravilnika se nanaša na ocenjevanje javnih uslužbencev, zato se uporablja le v primeru rednega napredovanja, ne pa tudi v primeru napredovanja ob izvolitvi v višji habilitacijski naziv. Napredovanja po habilitacijskih nazivih tudi ni mogoče enačiti z napredovanjem v naziv v drugih delih javne uprave, saj javni uslužbenci v preostalem delu javnega sektorja napredujejo avtomatično s časom, pri čemer jim pridobljenega naziva ni mogoče odvzeti ali časovno omejiti. V visokem šolstvu lahko vsak delavec neodvisno od delodajalca vloži vlogo za izvolitev v (višji) naziv, postopek izvolitve v naziv in postopek za zasedbo delovnega mesta pa sta dva popolnoma ločena postopka. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na 11. člen (novega) Pravilnika, ki v času tožničine izvolitve še ni veljal, zavzelo stališče, da so v istem obdobju veljale določbe obeh pravilnikov, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obrazložitev sodbe je protispisna, ker iz nje izhaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, kar ne drži. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je odločitev v zadevi treba sprejeti na podlagi 19. člena ZSPJS, ker ne gre za napredovanje v višji plačni razred, temveč za novo določitev osnovne plače, ki določenemu nazivu pripada neposredno na podlagi zakona. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. (pravilno 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se o vsebini listin in zapisnika o glavni obravnavi navaja v razlogih sodbe ter med njihovo resnično vsebino. V zvezi s tem se sklicuje na 4. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zapisalo, da je odločilo brez glavne obravnave, čeprav je na naroku za glavno obravnavo neposredno zaslišalo dekana Fakultete A. Univerze B. prof. dr. C.C. in tožnico. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ta pritožbena navedba drži, vendar pa pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kljub temu ni utemeljen, saj se protispisnost ne nanaša na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje te kršitve, ampak na potek postopka pred sprejemom izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica z izvolitvijo v naziv redne profesorice pridobila tudi pravico do uvrstitve v plačni razred tega naziva (tj. v 50. plačni razred). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 10. 10. 2006 pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu „visokošolski učitelj UNI za področje novejše nemške književnosti“ (A2). Kot izredna profesorica je bila na podlagi te pogodbe o zaposlitvi uvrščena v plačni razred z osnovnim količnikom 5,60. Ker je do leta 2008 že enkrat (redno) napredovala, je bila pred uveljavitvijo novega plačnega sistema po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) uvrščena v plačni razred z osnovnim količnikom 6,00. Po uveljavitvi novega plačnega sistema po ZSPJS sta stranki 28. 8. 2008 sklenili Aneks št. ... k prej navedeni pogodbi o zaposlitvi (B10), s katerim je bila tožnica uvrščena v 47. plačni razred. Tožnica je bila nato 18. 11. 2008 z odločbo Senata Univerze B. izvoljena v naziv redne profesorice za neomejeno dobo (A4), v tem individualnem delovnem sporu pa uveljavlja, da je od izvolitve dalje uvrščena v 50. plačni razred (v ta razred je po Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji - KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/99 in nadalj., uvrščen naziv redni profesor). Ker je tožnica s toženo stranko 15. 2. 2011 (torej po vložitvi tožbe dne 30. 4. 2010) sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolski učitelj v nazivu „izredni profesor“ (B19), s katero ji je tožena stranka priznala redno napredovanje za en plačni razred, je na naroku za glavno obravnavo 31. 5. 2013 razširila tožbeni zahtevek, tako da je od 1. 3. 2011 dalje zahtevala uvrstitev v 51. plačni razred.

Po določbi 17. člena v relevantnem obdobju veljavnega ZSJPS se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje za javne uslužbence v drugih državnih organih določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik državnega organa (tretji odstavek), za izdajo splošnega akta za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oz. samostojnega visokošolskega zavoda s soglasjem Sveta za visoko šolstvo Republike Slovenije (četrti odstavek). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka 27. 5. 1999 na podlagi tedaj veljavnega Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ; Ur. l. RS, št. 18/1994 in nadalj.) sprejela Pravilnik o napredovanju na delovnem mestu Univerze B. (B17; v nadaljevanju: stari Pravilnik), 1. 7. 2001 pa tudi Obvezna strokovna mnenja o izvajanju napredovanj na osnovi Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze B. (B32; v nadaljevanju: Obvezna strokovna mnenja). Tožena stranka je 22. 12. 2008 sicer sprejela (nov) Pravilnik o napredovanju zaposlenih Univerze B. v plačne razrede (B18; v nadaljevanju: nov Pravilnik), vendar pa ta 18. 11. 2008, ko je bila tožnica izvoljena v naziv redne profesorice, še ni veljal (veljati je začel šele 15 dan po objavi v Uradnem listu RS dne 26. 11. 2010, tj. 11. 12. 2010). Sodišče prve stopnje je zato zavzelo stališče, da pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določbe starega Pravilnika, saj ta v delu, ki se nanaša na napredovanje oziroma pridobitev nazivov, z uveljavitvijo ZSPJS ni bil razveljavljen (prvi odstavek 52. člena ZSPJS). Tudi pritožbeno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 3/2014 z dne 24. 9. 2014, v kateri je bilo dejansko stanje zelo podobno obravnavanemu (v tej zadevi je tožnica pri Univerzi B. opravljala delo v nazivu docentke, uvrstitev v višji plačni razred pa je zahtevala, ker je bila izvoljena v naziv izredne profesorice) zavzelo enako stališče, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da določbe starega Pravilnika ne predstavljajo pravne podlage za odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi v zvezi s tem sklicevalo tudi na 11. člen novega Pravilnika

(1)

, vendar pa to ne pomeni, da je zavzelo stališče, da sta področje napredovanja delavcev tožene stranke istočasno (različno) urejala dva pravilnika, kot to zatrjuje pritožba. Ker razlogi sodbe torej niso nejasni ali med seboj v nasprotju, pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je avtonomnost univerze in drugih visokih šol zagotovljena v 58. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), avtonomijo visokošolskim zavodom pa zagotavlja tudi 6. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.). Upravno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi opr. št. I U 2178/2009 z dne 7. 7. 2010 zavzelo stališče, da je treba postopek izvolitve v naziv in postopek za zasedbo delovnega mesta ločiti, zato tožena stranka tudi pravilno navaja, da tožnice zaradi izvolitve v višji habilitacijski naziv ni bila dolžna zaposliti na drugem (ali spremenjenem) delovnem mestu. S tem stališčem je skladna tudi odločitev sodišča prve stopnje, saj toženi stranki ni naložilo, da mora spremeniti delovno mesto, za katerega je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi, temveč je le (sicer delno nepravilno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) ugotovilo, da je tožnica, ki svoje delo še vedno opravlja na istem delovnem mestu, zaradi izvolitve v višji habilitacijski naziv uvrščena v višji plačni razred. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo poseglo v njeno avtonomijo, je zato neutemeljen. Pri tem tudi ni bistveno, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izpovedi dekana Fakultete A. Univerze B. prof. dr. C.C., da je število delovnih mest določeno glede na potrebe izvajanja pedagoškega programa, saj ne gre za dejstvo, ki bi bilo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistveno.

Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odločitvi ni upoštevalo omejitev napredovanj in načina napredovanja, ki jih je 1. 8. 2008 uveljavil ZSPJS kot kogentni predpis. Sodišče prve stopnje se je namreč pri presoji oprlo na IV. točko Obveznih strokovnih mnenj, ki določa, da visokošolski učitelj, ki je bil v postopku habilitacije izvoljen v višji naziv, napreduje vertikalno v skladu s tarifno prilogo pravilnika o napredovanju in na podlagi tarifne priloge starega Pravilnika zaključilo, da bi morala tožnica zaradi izvolitve v naziv redne profesorice 19. 11. 2008 napredovati v 50. plačni razred. Ker po splošnih razlagalnih pravilih prava določba hierarhično nižjega splošnega pravnega akta (Pravilnika oz. Obveznih strokovnih mnenj) ne more prevladati nad določbami kasnejšega hierarhično višjega pravnega akta (ZSJPS), ob predpostavki, da oba akta veljata istočasno, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom zakonitosti uporabiti le tiste določbe starega Pravilnika, ki z določbami ZSPJS niso v nasprotju.

Stari Pravilnik in Obvezna strokovna mnenja sta delavcem (javnim uslužbencem) tožene stranke omogočala izredno enkratno napredovanje tudi za tri plačne razrede, vendar pa je ZSPJS uredil strožje pogoje za njihovo napredovanje. Po presoji pritožbenega sodišča pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja prvi odstavek 19. člena ZSJPS, stališče sodišča prve stopnje, da se ta določba nanaša le na določitev plačnega razreda javnega uslužbenca ob razporeditvi na drugo delovno mesto, ne pa tudi ob izvolitvi v višji habilitacijski naziv, pa je zato materialnopravno zmotno. Prvi odstavek 19. člena ZSPJS namreč določa, da se javnega uslužbenca ob /.../ imenovanju v naziv ali višji naziv uvrsti v plačni razred, v katerega /.../ je uvrščen naziv, v katerega je imenovan, pri čemer je naziv v skladu z 8. točko 2. člena ZSPJS poimenovanje, ki ga javni uslužbenec pridobi z imenovanjem, izvolitvijo, podelitvijo ali napredovanjem v skladu z zakonom. Prvi odstavek 19. člena ZSPJS nadalje določa, da se javnemu uslužbencu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred, če bi bil zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo. Ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

Sodišče prve stopnje bi zato moralo plačni razred, v katerega je tožnica uvrščena od izvolitve v naziv redne profesorice dalje (tj. od 19. 11. 2008), določiti tako, da bi plačni razred, ki ga je dosegla v nazivu pred izvolitvijo (47. plačni razred), na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS povečalo za en plačni razred (48. plačni razred), saj za povečanje za tri plačne razrede, kot je to storilo sodišče prve stopnje (iz 47. v 50. plačni razred), ni pravne podlage. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v prvem stavku I. točke izreka delno spremenilo tako, da je tožnica od 19. 11. 2008 dalje uvrščena v 48. plačni razred. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnici v pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 2. 2011 (B19) priznala redno napredovanje za en plačni razred, je to upoštevalo tudi pritožbeno sodišče in izpodbijano sodbo v drugem stavku I. točke izreka delno spremenilo tako, da je tožnica od 1. 3. 2011 dalje uvrščena v 49. plačni razred. Kar je zahtevala tožnica iz tega naslova več ali drugače (napredovanje v 50. oz. 51. plačni razred) je pritožbeno sodišče zavrnilo. Sprememba odločitve v III. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na denarni zahtevek, je posledica spremenjene odločitve iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, pri čemer pa je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo obračun prikrajšanja med dejansko izplačano plačo in plačo po 49. plačnem razredu (le) za obdobje od 1. 3. 2011 do 18. 3. 2014 (datum izdaje izpodbijane sodbe), saj lahko sodišče v skladu s prvim odstavkom 311. člena ZPP toženi stranki naloži, naj opravi določeno dajatev, pod pogojem, da je ta zapadla do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tožnica s tožbo sicer zahtevala obračun in izplačilo prikrajšanja za obdobje od 19. 11. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar pa sodišče prve stopnje o obrestnem delu zahtevka ni odločilo. Ker tožnica v 15 dneh od prejema sodbe v zvezi s tem sodišču prve stopnje ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP), kot tudi zoper sodbo ni vložila pritožbe (tretji odstavek 327. člena ZPP), se tožba v tem delu šteje za umaknjeno, to pa je pri odločitvi upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bo tožnica uvrščena v 50. plačni razred od 19. 11. 2008 dalje ter v 51. plačni razred od 1. 3. 2011 dalje, v roku 8 dni, sicer bo aneks nadomestila sodba (II. točka izreka izpodbijane sodbe). V skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 40/1990 in nadalj.) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z določbami ZDR ali z drugim zakonom določeno drugače, kar pomeni, da je treba upoštevati splošno načelo civilnega prava o prostem urejanju obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Sodišče prve stopnje zato za naložitev takšne obveznosti ni imelo pravne podlage, kar še posebej velja za del tožbenega zahtevka, da bo sodba nadomestila aneks. Delovno sodišče je v individualnem delovnem sporu pristojno le za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (prvi odstavek 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) oz. za presojo zakonitosti odločitev delodajalca, zato sodišče delodajalcu ne more nalagati sklepanja pogodb in aneksov k pogodbi o zaposlitvi, zlasti glede na ureditev določitve plače po ZSPJS (3. člen in drugi), po kateri je javni uslužbenec upravičen do plače, določene v skladu z zakonom in drugimi predpisi, ne glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi. Ker pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je II. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za sklenitev aneksa zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in k er uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožničin uspeh se je s 100 % znižal na 33 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) tožnici pravilno priznalo stroške postopka v znesku 667,95 EUR, zato ji mora tožena stranka glede na uspeh (33 %) povrniti stroške postopka v znesku 220,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka stroškov postopka na prvi stopnji ni priglasila.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, zato bi ji bila tožnica na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom, vendar pa pritožbeno sodišče toženi stranki priglašenih materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR (z 22 % DDV) ni priznalo. Stranka, ki v postopku ni zastopana po odvetniku (četudi jo zastopa pooblaščenka, ki ima opravljen pravniški državni izpit), namreč ni upravičena do povračila pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT, temveč mora nastanek materialnih stroškov v zahtevani višini izkazati z ustreznimi dokazili, česar pa tožena stranka ni storila.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ta določa, da se za ocenjevanje delavcev Univerze B., katerih napredovalno obdobje je pričelo teči v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS in pred začetkom uporabe novega Pravilnika, v obdobju od 1. 10. 2008 do začetka uporabe novega Pravilnika uporabljajo določbe starega Pravilnika.