Jedro

Tudi po presoji revizijskega sodišča je za oceno reakcije stranskega intervenienta na nevarno prometno situacijo - torej za oceno njegove spremembe (dotlej nedvomno povsem pravilne) vožnje, s katero se je hotel izogniti trčenju s tožnikovim vozilom - odločilna ocena, da je bila to reakcija, kakršno bi bilo treba pričakovati od povprečno izkušenega in povprečno skrbnega voznika motornega vozila v takšni prometni situaciji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo odločilo, da sta za prometno nezgodo, ki se je pripetila 6.3.1991 na lokalni cesti v Č., odgovorna udeleženca te nezgode tožnik R. K. in stranski intervenient M.R. in sicer, da je delež tožnikove odgovornosti 70%, delež odgovornosti stranskega intervenienta pa 30%.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, obenem pa ugodilo pritožbi stranskega intervenienta in sodbo prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo celotni tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je terjal, da naj se toženi stranki naloži plačilo odškodnine (za škodo iz škodnega dogodka, navedenega v sodbi prve stopnje) v znesku 232.000,00 sit. Odločitev je utemeljilo s tem, da stranskemu intervenientu ni mogoče očitati neustrezne reakcije na nevarno situacijo, ki jo je ustvaril tožnik, in da zato tudi ni njegove odgovornosti za nastalo škodo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožena stranka in stranski intervenient na vročeno revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kakor sodišče prve stopnje (1. odstavek 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 362. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ni drugače ugotovilo dejanskih okoliščin obravnavanega škodnega dogodka, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zlasti ne, kar zadeva vožnjo stranskega intervenienta in njegovo reakcijo na prometno situacijo, ki jo je ustvaril tožnik, ko je prešel na levi vozni pas v smeri svoje vožnje.

Sodišče druge stopnje je samo drugače pravno ocenilo reakcijo stranskega intervenienta s stališča odškodninske odgovornosti udeležencev škodnega dogodka. Dejanske podlage sodbe ni spremenilo, ko je pri tem opozorilo na tisti del mnenja izvedenca prometne stroke, v katerem je ta poudaril, da bi druga možna reakcija stranskega intervencija na ustvarjeno nevarno prometno situacijo - reakcija z zaviranjem brez umikanja (zavijanja) v desno, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje pri pravni oceni, da je stranski intervenient do 30% sokriv za škodni dogodek - bila nenavadna in bi se tudi izkazala za popolnoma napačno, če tožnik ne bi zavil v levo na odcep. S tem opozorilom na del mnenja izvedenca prometne stroke, katerega sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe ni povzelo in katerega je sodišče prve stopnje po besedah sodišča druge stopnje prezrlo, je sodišče druge stopnje samo dodatno podkrepilo svoje lastno stališče, da je reakcijo stranskega intervenienta na nevarno prometno situacijo, ki jo je ustvaril tožnik, treba ocenjevati s stališča, ali je bila to običajna reakcija voznika motornega vozila. S tem pravnim stališčem je utemeljilo svojo presojo, da stranskemu intervenientu ni mogoče pripisati niti delne krivde za škodni dogodek.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), ker da je sodišče druge stopnje protispisno štelo, da je tožnik vozil tik za tovornjakom (medtem ko je sodišče prve stopnje sicer omenjalo tovornjak, ni pa se opredelilo, kako daleč za njim je tožnik vozil). V tem revizijskem očitku tožnik ne povzema točno sodbe druge stopnje. Sodišče druge stopnje ni nikjer zapisalo, da je tožnik vozil tik za tovornjakom. V delu obrazložitve o drugi varianti škodnega dogodka - tisti, ki je sodišče prve stopnje ni sprejelo - je sicer zapisalo, da naj bi po tej drugi varianti tožnik nameraval prehitevati pred sabo vozeči tovornjak, vendar pa ni ugotovilo takega dejanskega stanja, temveč je le za obe varianti (sprejeto tožnikovo, da je zavijal v levo na stransko cesto, in nesprejeto drugo, da naj bi začel prehitevati vozilo pred seboj) sprejelo pravno oceno, da je tožnik kršil cestnoprometne predpise, ker se ni, preden je zapeljal na svoj levi vozni pas, dovolj prepričal, ali je cesta dovolj prosta, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Tudi ocena sodišča prve stopnje glede tožnikove vožnje je bila enako utemeljena (ob sicer le eni, ugotovljeni dejanski podlagi o tem, kakšen manever je tožnik takrat izvajal: zavijanje v levo na stransko cesto) - namreč ocena, da bi se moral tožnik, preden je zapeljal na levi prometni pas, prepričati, če takšen manever lahko izvede brez nevarnosti za druge udeležence v prometu - k čemur je dodalo: "oziroma bi moral počakati na svojem desnem pasu tako dolgo, da bi tovornjak pred njim odpeljal dalje in mu omogočil preglednost tudi nad levo polovico ceste". V pravkar citiranem stališču vsebovana ugotovitev glede položaja tovornjaka pa je tudi edina odločilna dejanska ugotovitev glede tovornjaka, ki je vozil pred tožnikom - da je namreč v času, ko je tožnik začel svoj manever (ugotovljeno: zavijanje v levo), preprečeval tožniku pregled nad levim voznim pasom, na katerega je prešel. Sodišče druge stopnje te ugotovitve ni spremenilo.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče se pri ugotovljeni dejanski podlagi odločitve strinja tako s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je nevarno prometno situacijo ustvaril tožnik, kakor tudi s presojo sodišča druge stopnje, da stranskemu intervenientu ni mogoče pripisati nobene sokrivde za škodni dogodek. Tudi po presoji revizijskega sodišča je namreč za oceno reakcije stranskega intervenienta na nevarno prometno situcijo - torej za oceno njegove spremembe (dotlej nedvomno povsem pravilne) vožnje, s katero se je hotel izogniti trčenju s tožnikovim vozilom - odločilna ocena, da je bila to reakcija, kakršno bi bilo treba pričakovati od (povprečno izkušenega in povprečno skrbnega) voznika motornega vozila v takšni prometni situaciji. Nepravilna je bila presoja sodišča prve stopnje, ki je bila zgrajena na ugotovitvi, da bi v primeru, če bi stranski intervenient reagiral drugače (zaviral brez umikanja v desno), ne prišlo do trčenja. Nepravilna zato, ker je bila njeno izhodišče ugotovitev, da tožnik ni prehiteval, ampak je zavijal v levo na stransko cesto - kar je vedelo sodišče po izvedenem dokaznem postopku, ni pa ugotovljeno, da je to vedel stranski intervenient v trenutku, ko je moral reševati nevarno situacijo, ki jo je povzročil tožnik.

Neutemeljena so revizijska razglabljanja o potrebni sposobnosti voznikov motornih vozil za globinsko oceno in o tem, da noben udeleženec v cestnem prometu ne more biti odgovoren za škodo, ki nastane samo zato, ker drug udeleženec zaradi svojih osebnih lastnosti ne zna ali ne more ocenjevati prometne situacije. Dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi ne pomenijo nič drugega, kot da je stranski intervenient prometno situacijo, ki jo je ustvaril tožnik, ocenil kot nevarno (in to utemeljeno, ker je bila objektivno nevarnaĐ), in da je nanjo reagiral (in to objektivno pravilno, ker je bila njegova reakcija običajna reakcija voznika motornega vozila v taki prometni situacijiĐ). Torej se nazadnje citirani revizijski razlogi ukvarjajo z izhodišči, ki jih ni v dejanski podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe.

Po obrazloženem se je izkazalo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 178.člena Zakona o obligacijskih razmerjih), ko je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, ugodilo pa pritožbi stranskega intervenienta in vmesno sodbo prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. To pa ob drugem povedanem končno pomeni, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.