Jedro

Tožnik je s predložitvijo zdravstvene dokumentacije in z izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi. Zaradi tega bi morala tožena stranka, upoštevajoč sodbo Sodišča EU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v tem konkretnem primeru ne zadošča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1685/2023/23 (121-12) z dne 12. 9. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1685/2023/23 (121-12) z dne 12. 9. 2023 odloži do izdaje pravnomočne odločbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) 604/2023 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Predaja se izvrši kakor hitro je to izvedljivo, najkasneje pa v 6 mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 11. 4. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 13. 3. 2023 kot prosilec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 28. 3. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 11. 4. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

4. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaslišan in je na zaslišanju med drugim povedal, da je imel na Hrvaškem zgolj dve možnosti, ali da gre v sprejemne kapacitete Republike Hrvaške ali pa bo deportiran nazaj v Rusko federacijo. Rekli so mu, da ga bodo v vsakem primeru deportirali in da mu Republika Hrvaška ne bo pomagala. Na Hrvaškem so ga trikrat zavrnili, čeprav je vsakokrat izrazil namero, da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Četrtič so mu dejali, naj počaka. Odpeljali so ga na policijsko postajo, tam so mu vzeli potni list, nato pa je moral dve uri čakati. Nato je prišel policist v civilu, mu vzel prstne odtise in rekel, da tistim, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, dajo dva papirja, vendar so mu rekli, da ne sme niti v nastanitvene kapacitete niti ne sme ostati v Republiki Hrvaški. Če bo vložil prošnjo za mednarodno zaščito, bo deportiran nazaj v Rusko federacijo. Tudi če ne poda prošnje, bo tja deportiran. Policisti so ga nato odpeljali v naselje A. Preko Zagreba je prišel do mejnega prehoda, nato pa peš prečkal mejni prehod in ni imel konkretnega cilja, vedel je le, da v Republiki Hrvaški ne želi ostati. Meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev.

6. Tožena stranka dvomi v navedbe, da so tožniku na policijski postaji dejali, da ne sme v sprejemne kapacitete. Malo verjetno je, da bi Republika Hrvaška sprejela odgovornost za reševanje tožnikovega primera s tem, ko mu je omogočila, da izrazi namero ter vnesla njegove prstne odtise v bazo EURODAC in istočasno prepustila odločanje policistu na policijski postaji v bližini meje ali da pristojni organi o njegovi prošnji ne bi odločali z zadostno mero skrbnosti, saj izven pričevanja tožnika ni virov, ki bi potrjevali takšno prakso. Iz izjav tožnika ni mogoče razbrati spornega ravnanja hrvaških oblasti po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

7. Tožena stranka je tožniku vročila dokument „Informacija o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško“. Sama pa je prejela tožnikove komentarje o dublinskem postopku v angleškem jeziku, ki ga je posredoval v prevod. Nekatere objave govorijo o izkušnjah v nastanitvenih kapacitetah Republike Hrvaške. Glede na pomanjkljivosti vira se tožena stranka do njih težko opredeli. Pri tem se tožena stranka sklicuje na zakonodajo Republike Hrvaške.

8. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka opredeljuje do treh izpostavljenih odločitev nemških sodišč. Poleg vsebine, do katerih se je tožena stranka opredelila, so komentarji, ki jih je posredoval tožnik, vsebovali tudi povezavo na gradivo o sodni analizi, ki ga je leta 2018 pripravil European Asylum Support Office. Iz tožnikovih komentarjev ni razvidno, kateri del publikacije naj bi bil po njegovem mnenju v pričujočem primeru relevanten. Tožena stranka je skrbno preučila posredovano gradivo, ki ga je v postopek predložil pooblaščenec tožnika. Večina teh informacij se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročila Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite oziroma na takoimenovane push back-e. Iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ob vrnitvi v Republiko Hrvaško morajo ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

9. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka opredeljuje do nekaterih sodb sodišč drugih držav v zvezi z azilnim postopki na Hrvaškem. Ugotavlja, da ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil takoj deportiran naprej v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj. Iz poročila AIDA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen. V primeru, ko vrnjeni prosilec pred uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške ponovno poda namero za vložitev prošnje, ima status prosilca. Nelogično je, bi nekoga, ki ima status prosilca, vračali v Bosno in Hercegovino ali v Republiko Srbijo. B. je na Hrvaški pravni center naslovil vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki. Iz odgovora je razvidno, da takšne organizacije ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve. Kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Nobenega razloga ni, da bi se praksa v zvezi s tem spremenila. Samo dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih, ne pomeni, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Deli poročila AIDA, za katera pooblaščenci toženi stranki očitajo, da so bili načrtno izpuščeni, se v celoti nanašajo na gradivo ter sodno prakso, do katere se je tožena stranka v sklepu že opredelila in ne odražajo v celoti obstoječega in aktualnega stanja.

10. Tožnik je toženi stranki posredoval tudi kopiji dveh izvidov prof. dr. A. A., dr. med., specialista psihiatrije. Iz njih je razbrati, da je prosil za specialistično pomoč zaradi preteklih stresorjev in podoživljanja le teh v obliki vsiljenih spominov in nočnih mor, znižanja razpoloženjske lege, povečane anksioznosti. Potrjena je pretekla poškodba glave z zmedenostjo po tem. Tožnikova bolezen je označena kot posttravmatska stresna motnja. Ni razvidno, da Republika Hrvaška prosilcem, vrnjenim po dublinskem postopku, ne bi nudila ustrezne psihosocialne podpore in psihološke pomoči. 11. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb oziroma nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evropa ali Združenih narodov (navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021). Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika.

12. Tožnik v tožbi navaja, da pri drugem razgovoru, ko je bil prisoten drug tolmač, ni imel pooblaščenca, ki bi lahko skrbel za njegove pravice, tako da o njih ni bil temeljito seznanjen. Meni, da hrvaški policisti glede na njihovo ravnanje niso imeli namena nadaljevati azilnega postopka za tožnika, ampak so ga namerno prekinili, ko so mu vročili dva dokumenta v hrvaškem jeziku z vsebino, da mora Hrvaško zapustiti v treh dneh. Policija je tožnika pripeljala do Korenice in ga pustila tam, namesto da bi ga odpeljala v najbližji nastanitveni center za prosilce. Tega protislovja tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni pojasnila. Tožnik je na Hrvaškem že imel status prosilca za mednarodno zaščito in bi ga morala policija odpeljati v najbližji zbirni center za prosilce, tega pa ni storila. Iz tega razloga obstaja velika nevarnost, da njegova prošnja za azil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo ponovno obravnavana, saj se je enkrat to že zgodilo. Tožnik zatrjuje, da je s tem izkazal obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu. Hrvaške oblasti ga v preteklosti kljub temu, da je že bil zaveden v sistemu EURODAC kot prosilec, niso temu primerno obravnavale. Z vročitvijo dveh dokumentov tožniku v hrvaškem jeziku, da mora Hrvaško zapustiti v treh dneh, je prišlo do kršitev določil Direktive 2013/32/EU. Tožena stranka v sklepu zgolj pavšalno navaja, da se ji to zdi malo verjetno. ESČP je izpostavilo, da mora država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo ta spoštovala človekove pravice, tožena stranka pa tega ni storila. B. je poslal toženi stranki „Informacije o stanju na Hrvaškem“ in „Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško“. Oba dokumenta je sicer tožena stranka pregledala, vendar ju ni upoštevala. Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino ali celo v izvorno Rusijo, kjer bi bil mobiliziran v Putinovo vojsko in poslan na bojišča v Ukrajino. S tem bi bil podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Tožnik tudi meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko se sklicuje zgolj na vprašanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema na Hrvaškem. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče EU je v zadevi Jawo zavzelo stališče, da obveznost prepovedi vrnitve velja, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in to lahko nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je absolutno zavarovana pravica. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče izključiti vsakršne dejanske nevarnosti nečloveškega ravnanja, mora najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo, tega pa tožena stranka ni storila. Tožnikove trditve niso bile očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje, saj bi se lahko ponovno zgodilo enako, torej, da bi mu vročili dokument, da se mora v treh dneh odstraniti iz Hrvaške. Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo tožnika pridobiti ustrezno zagotovilo oziroma poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, ki bi odvrnile vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU.

13. Poleg tega je tožnik že v upravnem postopku predložil zdravniška potrdila svojih pregledov pri prof. dr. A. A., dr. med., specialistu psihiatrije z dne 11. 8. 2023 in 14. 8. 2023. Ko so tožnika prijeli ruski policisti in ga mobilizirali v rusko vojsko, je utrpel udarce v glavo s strani policistov. Že na letališču v Minsku je izgubil zavest, kar je bila posledica poškodbe glave. Po nastanitvi v azilnem domu na Viču se je obrnil na tamkajšnjo zdravstveno osebje in dobil ustrezna zdravila, ki mu jih niso ukinili. Ni mogel spati, imel je hude nočne more. Dr. A. A. v izvidu navaja za tožnika stresorje in podoživljanje le teh v obliki vsiljenih spominov in nočnih mor. Ugotavlja znižanje razpoloženjske lege, povečano anksioznost, napade panike in zmedenost tožnika po poškodbi glave in mu svetuje CT glave, na katerega tožnik še čaka. Pri tožniku je ugotovil posttravmatsko stresno motnjo. Tožnik je povedal, da ima po udarcih v glavo slabši spomin in se slabše izraža. Tožena stranka ni aktivno preverila stanje v državi sprejema, kako bo v Republiki Hrvaški z vidika svojih zdravstvenih težav obravnavan. S tem, ko tožena stranka ni pridobila posebnih zagotovil za tožnikov primer, je storila procesno kršitev. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča I U 456/2023 z dne 31. 3. 2023 v podobni zadevi. Citirana sodba pa se sklicuje na sodbo Sodišča EU C 578/16 proti Republiki Sloveniji. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Dublinske uredbe opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Po presoji Sodišča EU ni mogoče izključiti, da lahko tudi že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede na tako fizične kot duševne probleme tožnika bi morala tožena stranka pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko sprejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

14. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V času odločanja se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. 15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da so s pravicami in možnostjo pooblastiti pooblaščenca za zastopanje v postopku seznanjeni vsi prosilci za mednarodno zaščito. Tožnik je pooblastil B. v postopku šele 1. 8. 2023, zato ga tožena stranka ni mogla povabiti na osebni razgovor tožnika. V postopku je treba vzpostaviti ločnico med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite. Bistveno pri presoji je, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pri tej presoji pa je bistveno, kakšno je bilo ravnanje s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka razume stisko tožnika v zvezi z ravnanjem policije, vendar pri tem ne gre za sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in v postopku sprejema. Tožnik bo Republiki Hrvaški predan v postopku mednarodne zaščite oziroma v dublinskem postopku. Tam ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega notranjega ministrstva in ne zaposleni v policiji. Iz vseh pridobljenih informacij nikakor ne izhaja, da bi bile osebam, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka, kakorkoli kršene človekove pravice ali bi bile izpostavljene nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glede informacij, ki jih je tožnik k tožbi ponovno predložil, pa tožena stranka navaja, da se je do njih opredelila že v izpodbijanem sklepu. Ne drži trditev, da sistem v Republiki Hrvaški nima neodvisnega nadzora. Agencija Evropske unije za temeljne pravice je članica svetovalnega odbora mehanizma spremljanja na hrvaški meji. Med njenimi aktivnostmi so predvidena nenajavljena opazovanja na mejnih prehodih. Poleg tega tožnik ni navajal nobenih konkretiziranih dejanj, storjenih s strani hrvaških policistov in drugih uradnih oseb, ki bi kakorkoli lahko predstavljale nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

16. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno izpostavlja, da sta mu bila izdana na Hrvaškem dva dokumenta, da mora Hrvaško zapustiti v treh dneh, čeprav je bil že prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega so tudi zaposleni v policiji uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve. Če ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega notranjega ministrstva, to še ne pomeni, da bodo dejansko nadaljevale postopek mednarodne zaščite. Dr. A. A. je tožniku že pri prvem pregledu svetoval CT glave, za kar je tožnik 19. 9. 2023 od Zdravstvenega doma C. prejel napotnico. Šele s slikanjem glave, ki je na napotnici zavedeno pod „zelo hitro“, se bo lahko ugotovilo, kakšne notranje poškodbe glave ima tožnik. Pristojni organ in sodišča morajo upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca in njegovo osebno situacijo v Sloveniji. Poleg tega gre pri tožniku za isto ranljivo osebo kot za vse ranljive osebe iz Ukrajine, ki so pribežale pred vojno v Evropsko unijo. Tudi sam bi moral imeti enako možnost, kot jo imajo ukrajinski begunci.

17. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 25. 9. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter vso predloženo zdravstveno dokumentacijo, tudi zadnji zdravniški izvid prof. dr. A. A., dr. med., specialista psihiatrije z dne 21. 9. 2023 ter napotnico za slikanje glave. Na glavni obravnavni je tudi zaslišalo tožnika. Na zaslišanju je tožnik povedal, da vztraja pri vseh navedbah, kot jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki. Poškodbo glave ima na desni zadnji strani, še več poškodb pa na lobanji levo spodaj. Zaradi poškodb je občasno izgubljal zavest, ima veliko glavobolov in izgubljanje orientacije, občutek strahu pred okolico in okoliškimi ljudmi, izgubo pozornosti in izgubo koncentracije. Nima še določenega datuma za slikanje glave. Na pregledu pri dr. A. A. je bil najverjetneje štirikrat. Redno jemlje predpisana zdravila. Na Hrvaškem so mu dali neke listine in rekli, naj jo izbriše v treh dneh iz države. Listine so bile v hrvaškem jeziku. Če v treh dneh ne bi zapustil države, mu je bila zagrožena deportacija. Policisti so ga odpeljali s svojim avtom in vrgli ven iz avta v neki vasi, po tem pa je začel iskati prevoz. Šele zjutraj naslednji dan mu je uspelo, da mu je ustavilo tovorno vozilo. Voznik ga je pripeljal blizu železniške postaje, nato je šel na uradni mejni prehod, prestopil mejo in bil že na območju Slovenije, ko so ga prijeli policisti. V azilnem domu na Viču je ugotovil, da mu manjka polovica dokumentov. Na Hrvaško se ne želi vrniti, ker so bili brezobzirni in brezbrižni, ne glede na njegovo stanje so ga vrgli ven iz avtomobila. Zaprosil je za azil, a je dobil odgovor, da ni noben azilant in naj jo čim prej izbriše od tod. Nenehno so nanj kričali. Grozili so mu, da mu bodo polomili roke. Na vprašanje, zakaj je potem ob podaji prošnje izjavil, da so mu na Hrvaškem rekli, da se mora 15. 3. 2023 zglasiti na razgovoru v Zagrebu, je tožnik odgovoril, da je bil najverjetneje v konfuznem stanju, da je govoril o neki predpostavki, ker je prebral le datum v tem dokumentu, ne vedoč, kaj piše. Ko je bil opravljen prvi osebni razgovor v Sloveniji, je povedal veliko neumnosti, ker je bil pod stresom.

**K točki I izreka:**

18. Tožba je utemeljena.

19. Pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

20. V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik nesporno s strani hrvaških pristojnih organov vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito. Vendar pa je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka glede na tožnikovo zdravstveno stanje aktivno preveriti v državi sprejema, kako bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan z vidika njegovih zdravstvenih težav. Tožnik je že k tožbi priložil določeno zdravstveno dokumentacijo, izdano s strani prof. dr. A. A., dr. med., specialista psihiatrije, dodatno pa še kot prilogo k pripravljalni vlogi ter na glavni obravnavi. Gre za zdravniške izvide z dne 11. 8. 2023, 14. 8. 2023, 7. 9. 2023, 21. 9. 2023 ter napotnico za slikanje glave s stopnjo nujnosti „zelo hitro“. Iz navedene dokumentacije med drugim izhaja, da se tožniku pojavljajo strahovi, panični napadi, navajal je stresorje in podoživljanje le teh v obliki vsiljenih spominov in nočnih mor. Iz te dokumentacije izhaja, da je prisotna znižana razpoloženjska lega, povečana anksioznost, za nazaj je navedel tudi pojavljanje napadov panike. Ugotovljena je posttravmatska stresna motnja. Na zaslišanju na sodišču je ponovno opisal svoje zdravstvene težave, sodišče pa ne dvomi o tem, da je zaradi udarcev utrpel poškodbo glave in pri tem nikakor ni mogoče spregledati dejstva, da mu je bila izdana napotnica za slikanje glave s stopnjo nujnosti „zelo hitro“. Tožnikova izpoved je torej potrjena z več zdravniškimi izvidi. Na podlagi zdravniških izvidov in napotnice sodišče šteje za dokazano, da ima tožnik psihične težave in morda tudi poškodbo glave, kar bo pokazalo slikanje glave. Tožena stranka bi po mnenju sodišča morala pridobiti posebna zagotovila za tožnikov primer, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

22. Sodišče EU je v zadevi C-578/16 proti Republiki Sloveniji zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Dublinske uredbe opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče je izpostavilo, da morajo države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Dublinske uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Kljub temu pa po presoji Sodišča EU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. Po presoji Sodišča EU to pomeni, da če prosilec za azil v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Dublinske uredbe, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje. V tem okviru morajo po presoji Sodišča EU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba, in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti.

23. Tožnik je po presoji sodišča s predložitvijo zdravstvene dokumentacije in z izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi. Zaradi tega bi morala tožena stranka, upoštevajoč povzeto sodbo Sodišča EU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v tem konkretnem primeru ne zadošča. 24. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

25. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje in preveriti, ali bi bilo mogoče ustrezno in zadostno zdravstveno stanje zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba, in če je mogoče, jih je potrebno izvesti. Tožena stranka bo morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Sodišče še poudarja, da je enako stališče Upravno sodišče RS zavzelo v primerljivi zadevi I U 456/2023-20 z dne 31. 3. 2023. Ker je sodišče sklep odpravilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do vseh ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

**K točki II izreka:**

26. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

28. Tožnik težko popravljivo škodo med drugim utemeljuje s tem, da bi v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa, ko bi bil izročen Republiki Hrvaški, bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega ravnanja. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje začasne odredbe v obravnavani zadevi stopnja verjetnosti izkazana že s tem, ko tožena stranka ni izrecno prerekala navedb v zvezi s samo zahtevo za izdajo začasne odredbe, neprerekane navedbe pa se štejejo za priznane (214. člen Zakona o pravdnem postopku). Ker je sodišče v tej sodbi zavzelo stališče, da obstaja nevarnost, da bi lahko že predaja sama po sebi zaradi tožnikovih duševnih težav zanj povzročila škodo, je iz tega razloga sledilo navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe in ocenilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe s tem izpolnjeni.