Jedro

V obravnavanem primeru tožniku ni uspelo izkazati, da bi bilo njegovo bivanje v Republiki Sloveniji skladno z namenom, zaradi katerega je za dovoljenje zaprosil. Toženka je pravilno ocenila okoliščino, da tožnik ni znal navesti osnovnih podatkov o podjetju, katerega ustanovitelj in direktor je. Ni znal pojasniti oziroma ni vedel, da je solastnik podjetja, predvsem pa je pomembna okoliščina, da ni vedel, katero dejavnost naj bi podjetje opravljalo (nasprotja v njegovi izjavi so bila glede tega, ali bo podjetje opravljalo gospodarsko dejavnost s trgovanjem s pšenico ali s turizmom). To pa so tudi po presoji sodišča okoliščine, ki so utemeljeno vplivale na odločitev v zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za tujca z imenom A.A., rojen ..., državljan Ukrajine. V 2. točki je odločil, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik vložil prošnjo na veleposlaništvo Republike Slovenije v Kijevu, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, in sicer iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika je tožena stranka skladno z 89. in 90. členom Zakona o tujcih ter 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaprosila veleposlaništvo, da s tožnikom opravi zaslišanje. S tem je bila tožniku dana možnost, da se skladno z 9. in 146. členom ZUP izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev. V nadaljevanju tožena stranka povzema izjave tožnika, ki jih je podal na zapisnik. Na podlagi tožnikovih izjav je tožena stranka zaključila, da se njegova prošnja zavrne, ker je v postopku ugotovila neskladnosti v tožnikovih izjavah.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri očita upravnemu organu, da odločitev ni pravilna in ni zakonita. Tožbo vlaga na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, naj naslovno sodišče odločbo tožene stranke odpravi in samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. V tožbi očita, da tožena stranka razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje ni obrazložila, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pojasnjuje, da ne obstajajo okoliščine, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Meni, da je izkazal dejanski namen za prebivanje v Republiki Sloveniji, saj je kupil družbo B. d.o.o., preko katere ima skupaj s soprogo namen izvajati različne dejavnosti in si na ta način tudi omogočiti bodoča sredstva za življenje. Družba je registrirana za opravljanje vseh dejavnosti, ki jo je kot vlagatelj prošnje navajal pred pristojnimi organi, zato lahko vse te dejavnosti zakonito tudi opravlja. Med dejavnosti sodijo tako predelovanje in trgovanje z žiti, kakor tudi turistične dejavnosti. Da obstaja dvom o dejanskem namenu bivanja in mnenju, da gre za sistematično zlorabo tujcev, niti nista zakonska razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja. Meni tudi, da je prvostopni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično nepravilno uporabil materialno pravo. Poudarja, da ima izpolnjene vse formalnosti za bivanje in delo v Republiki Sloveniji. Neživljenjsko je, da se od tožnika kot prosilca, ki živi v drugi državi in Slovenijo pozna zgolj na podlagi več zasebnih obiskov in pričevanj prijateljev, ki so mu tudi pomagali pri urejanju formalnosti, zahteva, da pozna slovenski jezik in vse predpise o ustanavljanju in vodenju gospodarske družbe. Nepravilen je tudi zaključek upravnega organa, da je družba B. ustanovljena kot fiktivna. Predlaga zaslišanje tožnika, zaslišanje C.C., vpogled v upravni spis, odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 4. 10. 2013, zapisnik veleposlaništva Republike Slovenije v Kijevu z dne 30. 7. 2013, redni in zgodovinski izpis iz sodnega registrira z družbo B. d.o.o. in družbeno pogodbe z dne 4. 6. 2014, sklenjeno v obliki notarskega zapisnika.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe. Tožeča stranka in tožnik sta si tekom postopka izmenjala več pripravljalnih vlog, v katerih odgovarjata na stališča nasprotne stranke.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Dovoljenje za prebivanje tujca je urejeno v določbah ZTuj-2, in sicer v 37. členu, ki v prvem odstavku določa, da se lahko tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za upravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovno dovoljenje ne potrebuje. Zavrnitev dovoljenja pa je urejena v 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje ne izda tujcu, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev utemeljila s pravnimi argumenti, katerim sodišče sledi in se nanje v celoti sodbi sklicuje in jih ponovno ne povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS -1). Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je bil tožnik zaslišan, dana mu je bila torej možnost, da se o vseh spornih dejstvih izjavi. Vendar tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo izkazati, da bi bilo njegovo bivanje v Republiki Sloveniji skladno z namenom, za katerega je zaprosil. Tožena stranka je pravilno ocenila okoliščino, da tožnik o podjetju, katerega ustanovitelj in direktor je, osnovnih podatkov, katere bi moral poznati, ni znal navesti. Ni znal pojasniti oziroma ni vedel, da je solastnik podjetja, predvsem pa je po presoji sodišča pomembna okoliščina, da ni vedel katero dejavnost naj bi podjetje opravljalo. Nasprotja v njegovi izjavi so bila glede tega ali bo podjetje opravljalo gospodarsko dejavnost s trgovanjem s pšenico ali s turizmom. To pa so tudi po presoji sodišča okoliščine, ki so vplivale na odločitev v zadevi.

Tožbeni ugovori po mnenju sodišča niso utemeljeni. Dejstvo, da je podjetje registrirano za več dejavnosti, sicer res pomeni, da bi lahko opravljalo vse registrirane dejavnosti. Vendar bi tožnik moral vedeti, katero dejavnost bo v resnici opravljalo. Glede na to, da se sodišče s stališčem tožene stranke strinja na preostale tožbene odgovore niti ne odgovarja, saj le-ti na pravilnost odločitve ne vplivajo. Meni tudi, da očitek, da naj bi tožena stranka svojo odločitev premalo obrazložila, ni utemeljen. Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev celovito obrazložila pravilno in z razumnimi argumenti. Iz navedenega razloga je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker je lahko odločilo na podlagi podatkov upravnega spisa, tožnik pa v tožbi niti ni navedel, katere okoliščine bi bilo z zaslišanjem mogoče ugotoviti (2. alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrte točke 24. člena ZUP-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi.