Jedro

Delo tožnika, ki ga je opravil v vtoževanem obdobju na kmetiji ob upravičenem pričakovanju, da bo nepremičnina pripadala njemu, se je namreč odražalo v ohranitvi premoženja pokojne in s tem je tožnik deloval v korist vseh dedičev, hkrati pa je bil tožnik prikrajšan, ker se ni uresničila podlaga, ki je bila za delo v korist tožnika obljubljena s strani pokojne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka delno spremeni, tako da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 27.286,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2008 dalje do plačila in sodba spremenjena v celoti glasi: ″I. Tožene stranke so dolžne plačati tožeči stranki vsak 1/4 od zneska 7.681,08 EUR oziroma vsak po 1.920,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. V presežku glede še zahtevanih 32.594,02 EUR oziroma glede vsakega toženca 8.148,50 EUR s pp. se tožbeni zahtevek zavrne.

III. 1. Vsaka tožena stranka je dolžna plačati v roku 15 dni tožeči stranki 375,06 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam dalje, da ne bo izvršbe.

2. Vsaka tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-8450084805, sklic na št. 00-36-1462-2019, plačati 112,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam dalje, da ne bo izvršbe.

3. Vsaka tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč št. 01100-6370421586, sklic 36 320-2019, plačati 152,68 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam dalje, da ne bo izvršbe.

4. Tožeča stranka je dolžna plačati v roku 15 dni prvi in drugi toženi stranki vsaki 794,90 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe.

5. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč št. 01100-6370421586, sklic 00-36-59-2015, plačati 794,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe.

6. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč št. 0110-6370421586, sklic 00-36-58-2015, plačati 794,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe.″ Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna vsaki toženi stranki plačati 308,62 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razsodilo, da so tožene stranke dolžne plačati tožeči stranki vsak 1/4 od zneska 34.967,90 EUR oziroma vsak po 8.741,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2008 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe; (II.) v presežku glede še zahtevanih 5.307,20 EUR oziroma glede vsakega toženca 1.326,80 EUR s pp tožbeni zahtevek zavrnilo; (III.) odločilo, 1. da je vsaka tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni tožeči stranki 1.320,23 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam dalje, da ne bo izvršbe; 2. da je vsaka tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju plačati 394,68 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam dalje, da ne bo izvršbe; 3. da je vsaka tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč plačati 537,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam dalje, da ne bo izvršbe; 4. da je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni prvo in drugo toženi stranki vsaki 127,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe; 5. da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč (sklic: 00-36-59-2015) plačati 127,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe; in 6. da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč (sklic 00-36-58-2015) plačati 127,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kot pristranske ocenjuje dokazne zaključke sodišča, da je tožnik pokojni A. K. pomagal pri vseh kmečkih opravilih, in sicer pri spravilu lesa, obdelavi njive, sekanju in pripravljanju drv, kolinah, pri delu v vinogradu, urejanju in popravilu strojev, napeljavi elektrike v klet, in poudarja, da sodišče ni upoštevalo prav nobene izpovedi tožene stranke in po toženi stranki predlaganih prič, ki potrjujejo izpovedi tožencev. V pritožbi povzema, a ne v celoti, kot bo še obrazloženo, izpovedbe A. K. (hčerke prvega toženca), D. S. (moža tretje toženke), M. K. (hčerke drugega toženca), M. Ž. (brez razmerja do pravdnih strank), M. T. (daljne sorodnice tožencev), M. Ž. (brez razmerja do pravdnih strank; sosed pokojne A. K.), V. P., J. I., E. K. (žene prvega toženca), B. K. (žene drugega toženca), B. K. (sina drugega toženca), A. S. (sina tretje toženke), A. J., tete tožencev, in povzame, kaj so izpovedali toženci. Tožena stranka navaja, da izpovedi prič ter izpovedi tožencev ponudijo zaključek, da je sodišče pri vrednotenju izvedenih dokazov do popolnosti favoriziralo izpovedi tožnika in pričevanja po njem predlaganih prič. Iz izpovedi tožencev in navedenih prič izhaja, da so nudili pomoč pokojni tudi toženci. Dokazni zaključki so zmotni. Zaključek sodbe, da je tožnik pokojni pomagal pri vseh kmečkih opravilih, je v popolnem nasprotju s tistim, kar je pokazal dokazni postopek, to pa je, da so tudi toženci najmanj toliko kot tožnik pomagali pokojni pri vseh kmečkih opravilih in da je pokojna, ki je bila do leta 1999 sposobna za opravljanje kmečkih del, tožniku vse njegovo delo sproti plačevala. Pristranskost dokaznega zaključka izpodbijane sodbe, da je tožnik pomagal pokojni pri vseh kmečkih opravilih, opira izpodbijana sodba na pričevanja prič, in sicer A. H. (sestrične tožnikove žene), I. S. (ki je parkrat letno pomagala tožniku zato, da so vrnili tožniku pomoč, ki jo je on nudil njim), A. K. (tožnikovega sina), A. K. (tožnikove žene), D. K. (tožnikovega sina), V. K. (tožnikovega sina), S. Ž. (tožnikove sestre), V. Ž. (ki je popravil kakšno kmetijsko orodje, tega pa ni storil za plačilo, ker je tožnik tudi njemu kaj popravil), M. M., ki je bil dvakrat prisoten, ko se je podiralo v gozdu, tožniku pa je kaj pomagal pri delu na posestvu, tako kot K. in K.; njegova žena V. M. je šla tja pomagat, tožnik pa je potem to pomoč pri delu vrnil. Glede na najožje sorodstvene vezi med tožnikom in pričami ter tesni prijateljski odnos med tožnikom in njegovimi prijatelji, ki so si nekajkrat letno medsebojno pomagali pri delu, vsi pa so enoglasno izpovedovali, da tožencev pri pokojni niso videli, da bi kaj delali, pomeni, da je bilo ocenjevanje izvedenih dokazov eno samo favoriziranje tožeče stranke in po njej predlaganih prič ter do popolnosti ignoriranje izpovedi tožencev in po njih predlaganih prič, to pa je nujno privedlo do napačnega dokaznega zaključka sodišča, da je tožnik bil tisti, ki je pokojni pomagal pri vseh kmečkih opravilih. Po prepričanju tožene stranke je po zaslišanju številnih prič in pravdnih strank dokazni postopek dokazal, da če ima tožeča stranka pravico do denarnega zneska kot nadomestila za delno pomoč pokojni A. pri kmečkih opravilih, so zaradi pomoči tožencev pokojni pri vseh kmečkih in drugih opravilih (spravilo sena, obdelava njive, sekanje in pripravljanje drv, koline, delo v vinogradu, hišna opravila – čiščenje stanovanjskih prostorov, beljenje, nudenje nege, pripravljanje hrane, opravljanje raznih prevozov) tudi toženci upravičeni, da se njihovo delo in skrb za pokojno upošteva, ter se s tem bistveno zmanjša delež pomoči tožnika pokojni. Tožnik zaradi pomoči tožencev pri vseh kmečkih opravilih ni bil edini, ki je pomagal pri vseh kmečkih opravilih. Ker pa deleža pomoči tožeče stranke pokojni in deleža pomoči tožene stranke pokojni sodišče ni razmejilo, bi moralo sodišče o tem odločiti po prostem preudarku (216. člen ZPP). Izpovedbe tožencev in po njih predlaganih prič je sodišče ocenilo, kot da pomoči tožencev pri kmečkih opravilih ni bilo, sodišče pa tudi ni upoštevalo dela in skrbi za posestvo same pokojne A., kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca L., kar vse pomeni, da je tovrstni zaključek v nasprotju z ugotovitvami pravdnega postopka, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba v nadaljevanju povzema ugotovitve izvedenca L. o zdravstvenem stanju pokojne in njeni sposobnosti za delo v vtoževanem obdobju in izpostavlja, da je izvedenec iz vidika zahtev, tveganj in obremenitev pri kmečkih delih ocenil, da je bila A. K. do leta 2000 še sposobna za samostojno življenje in kmečka dela; leta 2000 do 2003 je bila še zmožna za samostojno življenje, osebno higieno in opravljanje osnovnih življenjskih potreb v hiši in okoli nje; v letih 2003 do 2006 je bila nezmožna za samostojno življenje na kmetiji; v letu 2007 pa ni bila več sposobna za nobeno delo niti za samostojno življenje. Ker se je na pritožbo tožeče stranke v ponovljenem postopku moralo sodišče usmeriti v vrnitveni princip, je izpodbijana sodba, neutemeljeno zaključila, da je tožnik pokojni pomagal pri vseh kmečkih opravilih, kot da pokojna A. ni nič delala na svojem posestvu in kot da tudi toženci niso nič delali na njenem posestvu. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka. Pritožba graja tudi stališče sodbe glede površine zemljišč, ki jih je obdeloval G. Nadalje izpostavlja, da je izvedenec kmetijske stroke M. G., katerega ocenitev tako glede skupne površine posestva in vrednosti opravil za obdelavo posestva v treh različnih obdobjih od začetka leta 1986 do konca leta 2007 je sodišče povzelo, posebej navedel, da kot izvedenec ne more določiti, katera opravila je opravil tožnik, in da mora to ugotoviti sodišče. Ker pa je izpodbijana sodba v dokaznih zaključkih zapisala, da je vsa dela opravil od leta 1986 pa do konca leta 2007 tožnik, znesek 46.166,00 € predstavlja vrednost tožnikovega dela. Takšno sklepanje sodišča ni sprejemljivo in je v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka, pritožba ga ocenjuje kot pristransko, ker so toženci in po njih predlagane priče izpovedovali, kaj in koliko so pomagali pri opravilih na kmetiji, sodišče pa je poleg tega popolnoma ignoriralo tudi mnenje izvedenca B. L. o zdravstvenem stanju pokojne in njeni sposobnosti za samostojno življenje in kmečka dela v vtoževanem obdobju. Takšen odnos sodišča do ugotovitev izvedenca pomeni po sklepanju sodišča, da tožnica od leta 1986 pa vse do svoje smrti ni nič delala na posestvu in da ji toženci niso nič pomagali pri delu na posestvu ter da je vsa opravila za pokojno opravljal tožnik. Takšen zaključek je v popolnem nasprotju tudi z naravo kmečkega človeka, ker je vsak kmečki človek že od rane mladosti voljan delati na zemlji, kot je bil to primer pokojne, ki je bila navezana na zemljo, jo z ljubeznijo obdelovala, dokler ji je to dopuščalo zdravstveno stanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik 22 let opravljal na kmetiji pokojne vsa kmečka opravila ter skrbel zanjo v času njene bolezni so nasprotni izvedenim dokazom. Pritožba zato pričakuje, da bo pritožbeno sodišče to veliko napako sodišča prve stopnje popravilo v korist tožencem ter jim izdalo ugodnejšo sodbo. Tožena stranka izpodbija tudi zaključek sodišča, da je med tožnikom in pokojno obstajal dogovor, da mu bo pokojna delo plačala z izročitvijo posestva. Podredno pritožbeno še navaja, da so zmotni zaključki sodišča, da je izvensodna poravnava med F. D. in tožnikom, sklenjena pred vložitvijo tožbe, jasna in da v njej ni navedeno, da naj bi bila z izročitvijo deleža (podedovano 1/5 nepremičnin) poravnana obveznost ostalih dedičev. Tožena stranka meni, da so izvedeni dokazi, zlasti pa določilo v točki VI izvensodne poravnav,e pokazali, da so se strošek skrbi, dela na posestvu in vrednost 1/5 posesti medsebojno poravnali, zato je terjatev tožeče stranke s sklenjeno izvensodno poravnavo proti tožencem ugasnila. Pravno odločujoče je, kolika je vrednost posestva pokojne oziroma koliko je vredna 1/5 posestva. Po umiku dokaznega predloga glede pridobitve mnenja izvedenca gradbene stroke je tožena stranka predlagala, da sodišče vpogleda podatke o vrednosti posestva iz evidenc GURS v spisu. Po tej evidenci znaša vrednost nepremičnin pokojne A. K. 76.399,00 €, vrednost 1/5 nepremičnin tako 15.280,00 €, kar pomeni, da je tožnik že prejel plačilo za svoje delo in storitve za pokojno v znesku 15.280,00 €, pravnomočno pa mu je bilo tudi že prisojenih (s prvo sodbo) 1.964,92 € (iz naslova dela na posestvu) in 960,00 € (iz naslova pomoči pokojni), skupaj je tako prejel oziroma je upravičen do 18.204,92 €. Pritožbeno sodišče bo moralo upoštevati, da ni bil le tožnik tisti, ki je nudil pokojni pomoč pri obdelavi posestva in nego, pač pa je bila pokojna tista, ki je lahko sama skrbela zase, pomoči pa je bila deležna tudi s strani tožencev. V podrednem smislu je tako potrebno od terjatve iz naslova dela na posestvu 46.166,00 € odšteti znesek 18.204,92 €, tako da ostane še znesek 27.961,08 €. Od tega zenska pa je potrebno odšteti v ustreznem ulomku, po oceni tožene stranke vsaj ½, kot prispevek v delu in pomoči pokojnici, ki so ga nudili toženci. Tako dobljen ostanek pa deliti s 4, da bo ugotovljeno, če je tožnik še sploh kaj upravičen zahtevati od vsakega toženca. Tožena stranka navaja, da je bila z zaslišanjem F. D. odpravljena nejasnost v točki VI. izvensodne poravnave o tem, kakšen pomen ima odstop solastniškega deleža F. D. zaradi tožnikovega prispevka za delo in pomoč pokojni. Zaradi pravne narave solidarne obveznosti tožnik ne more dobiti dvakratnega plačila za opravljeno delo na posestvu. Tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tako da sodbo v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je uveljavljal denarni zahtevek za povračilo pomoči, ki jo je nudil A. K. v obdobju 22 let pred njeno smrtjo. Gre za terjatev tožnika do zapustnice, za katero odgovarjajo toženci kot dediči. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo P 425/2010 z dne 4. 6. 2018 tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožniku je prisodilo 2.924,90 €, ki predstavlja celoten zahtevani znesek za pomoč in nego pokojne v času bolezni v zadnjih dveh letih njenega življenja (960,00 €), preostali del pa za delo na posestvu (1.964,90 €). Tožnik je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe uspel, tako da je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločalo o še spornih 40.275,10 € s pripadki. V novem sojenju je zaključilo, da je tožnik upravičen do povrnitve vrednosti vloženega dela. Ugotovilo je, da je bil tožnik tisti, ki je od leta 1986 dalje skrbel za posestvo in delal ter skupaj z ženo nudil pok. A. vso potrebno nego, oskrbo in prevoze v času bolezni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik vse navedeno izpolnil ob dogovoru s pokojno, da mu bo izročila posestvo. Ugotovilo je, da znaša vrednost vseh opravil v celotnem vtoževanem obdobju 46.166,00 €, in da ta znesek predstavlja vrednost tožnikovega dela, ker je ta dela opravil tožnik. Glede na dogovor, da bo pokojna tožniku delo poplačala z izročitvijo posestva, je sledilo tožniku, da je storitve za pokojno opravljal na podlagi njunega dogovora. Nadalje je zaključilo, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je tožnik prevzeto obveznost izpolnil, saj je od leta 1986 dalje delal in skrbel za posestvo, prav tako pa skrbel za pokojno v času njene bolezni. Glede na izkazan obstoj dogovora in 22-letno izpolnjevanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima pravico do povrnitve prikrajšanja, ki izhaja iz vrednosti njegovega dela. Navedlo je, da se je s tožnikovim delom kmetija ohranjala in njegovo delo predstavlja korist tožencev kot pokojničinih dedičev. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožencem, da je glede na sporazum, ki ga je sklenil z dedičem F. D., tožnik že prejel plačilo za svoje delo v vrednosti 15.279,80 €; če pa se upošteva vrednost nepremičnin, ocenjena v zapuščinskem postopku na 142.743,82 €, pa je prejel celo 31.473,66 € ter zato dobil že vse plačano oziroma preplačano. Obrazložilo je, da v izvensodni poravnavi ni nikjer navedeno, da naj bi bila z izročitvijo deleža poravnana obveznost ostalih dedičev. Tožniku je, upoštevaje že pravnomočno prisojen znesek v prvem sojenju, prisodilo še 34.967,90 €. Vsak toženec je tako dolžan plačati tožniku še 8.741,97 € in zakonske zamudne obresti od 28. 3. 2008 dalje do plačila.

6. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnik daljni sorodnik pokojne A. K., da ga je pokojna v otroštvu pogosto pazila, da jo je tudi kot odrasel pogosto obiskoval in jo občasno kam peljal, občasno spravil krmo (ob ohišnici) in ji občasno pripravil drva, saj je tožena stranka to izrecno navedla v odgovoru na tožbo. Sporno pa je, ali je tožnik s pokojno sklenil dogovor, da bo skrbel za posestvo, ona pa mu bo posestvo izročila, in ali je skladno s tem dogovorom pomagal pokojni pri delu na kmetiji ter tudi pri osebni negi in oskrbi pokojne. O tožbenem zahtevku za slednje, torej za pomoč pri osebni negi in oskrbi, je že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so poleg tožnika in njegovih družinskih članov o pokojničinem namenu, da posestvo prepusti tožniku, izpovedale tudi priče V. K., V. in M. M., A. H., I. S. in S. Ž. Pritožba ne pove, zakaj izpovedbam teh prič sodišče prve stopnje v tem delu ne bi smelo slediti. Pritožbeno sodišča pa ocenjuje, da je dokazna ocena izpovedb prič in tožnika v tem delu pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči V. M., da je pokojni ob pogovoru povedala, da mora pogodbo napisati odvetnik in da je pokojna rekla, da bo to uredila. Prav tako je utemeljeno verjelo tudi tudi priči A. H., da ji je pokojna povedala, da bo šla v zvezi s pogodbo po nasvet k sosedi pravnici, saj je slednja, K. P., ki ji je sodišče prav tako upravičeno poklonilo vero, izpovedala, da jo je konec leta 2007 pokojna prosila za zemljiškoknjižne izpiske in priča ji je le-te prinesla ter ji povedala, naj se v zvezi s poslom oglasi pri notarju. Po obrazloženem in glede na to, da sodišče prve stopnje upravičeno, kot bo še obrazloženo, pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, ni poklonilo vere glede nudenja pomoči pokojni pri delu na posestvu in glede pomoči v času bolezni, ni sledilo izpovedbam B. K., E. K., A. J., A. S., A. K. in D. S., ki so sicer potrdile izpovedbe tožencev, da je imela pokojna namen posestvo dati tožencem. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je pokojna potrebovala vedno več pomoči in da je bil tožnik tisti, ki ji jo je nudil, pravilno sklepalo, da je povsem življenjsko, da mu je pokojna nameravala izročiti posestvo in da je to njemu, pa tudi drugim, povedala. Glede na to, da sta bila pokojna, ki ni imela svojih otrok, in tožnik povezana vseskozi od tožnikovih otroških let dalje, glede na delo, ki ga je tožnik opravil na kmetiji, in skrb za pokojno, obseg dela in njegovo večletno trajanje, vsakodnevno nego in pomoč pokojni v času bolezni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik vse navedeno izpolnil ob dogovoru, da mu bo pokojna izročila posestvo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno, tudi na podlagi izpovedbe priče P., zaključilo, da je imela pokojna namen sklenitve pogodbe. Upravičeno pa je tudi sklepalo, da bi pokojna, v kolikor bi se namenila posestvo dati tožencem, v tistem obdobju, ko je govorila s P. (konec leta 2007), tožencem tudi povedala. Česa takega pa, kot pravilno ugotavlja sodišče, toženci niso zatrjevali. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno sledilo tožniku glede zatrjevanega dogovora s pokojno, in sicer da ji bo pomagal pri delu na posestvu in zanjo skrbel, ona pa mu bo izročila posestvo, ter da so bile pred njeno smrtjo priprave za sklenitev pogodbe.

7. Četudi so, kot je izpostavljeno v pritožbi, D. S., toženec A. K., toženka D. T., B. K., A. S. in A. J., skladno izpovedali, da je pok. A. vedno govorila, da bodo njeno posestvo podedovali njeni sorodniki, t.j. toženci, ker svojih otrok ni imela, jim sodišče prve stopnje, glede na obrazloženo v prejšnji točki, upravičeno ni verjelo. Pritožba z navedbo, da je izkustveno sprejemljivo in skladno s pravno zavestjo našega naroda, da zapustnik postavi kot dediča in prevzemnika praviloma osebe iz kroga ožjih sorodnikov, ne more izpodbiti pravilne dokazne ocene izpovedb tožencev in prič, zato zmotno sklepa, da se ob izpovedi zgoraj navedenih oseb ponudi edini mogoči zaključek, da v zadevnem primeru ni bilo med pokojno in tožnikom nobenega dogovora o tem, da je bila volja pokojne, da bo tožniku namenila posestvo.

8. Ker se ni uresničila podlaga za „poplačilo“, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in ugotavljalo, ali je prišlo do dejanskega okoriščenja na strani pokojne, ki je za tožnika sočasno predstavljalo prikrajšanje.

9. Zaključek sodišča, da je tožnik pokojni pomagal pri vseh kmečkih opravilih, in sicer pri spravilu lesa, obdelavi njive, spravilu sena, sekanju in pripravljanju drv, kolinah, pri delu v vinogradu, urejanju in popravilu strojev, napeljavi elektrike v klet, ni pristranski, kot je očitano v pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prim. B. L., dr. med,, specialista medicine dela, prometa in športa ugotovilo, da je pok. A. K., rojena leta 1934, ki je živela v skupnem gospodinjstvu s svojo mamo do 1. 1. 1995, ko je mama umrla, v vtoževanem obdobju, to je od leta 1986 do 2008 potrebovala pomoč pri delu na kmetiji. Zaradi starosti in pešanja zdravstvenega stanja je njena zmožnost za delo upadala, posledično pa je potrebovala vedno več pomoči tako pri delu na kmetiji kot tudi pri njeni osebni negi in oskrbi. Sodišče prve stopnje je gornji zaključek utemeljeno sprejelo na podlagi skrbne dokazne ocene izpovedb tožnika in prič: tožnikove žene A. K. in sinov A., D. in V. ter prič V. K. (tožnikov sodelavec), V. M., M. M., I. S. in A. H. (tožnikovi prijatelji, ki so potrdili, da so skupaj s tožnikom nekajkrat letno hodili k pokojni in mu pomagali pri delu), kakor tudi na podlagi izpovedb prič - sosedov pokojne, in sicer M. Ž., V. P., J. I. in J. G. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe J. G. pravilno ugotovilo, da se je pokojna že 15 let pred smrtjo z očetom zaslišanega J. G. dogovorila, da mu da v najem 1,5 ha travnika. V zameno za košnjo in spravilo sena je G. pokojni zoral in pobranal njive. Ugotovilo je, da si je pokojna na začetku zadržala še del ene njive in eno manjšo njivo, z leti pa je opustila obdelavo zadržane njive, nakar jo je G. zatravil in kosil. Glede ostalih del na kmetiji pa je izpovedal, da je videl tožnika pri spravilu drv in pri spravljanju sena. G. je na kmetiji pokojne videl tožnika in njegovo družino, redkeje pa tožence, pri čemer ni nikoli videl, da bi kdo od njih delal. Po njegovi izpovedbi je pokojna lahko delala na vrtu kakšne 2-3 leta pred smrtjo. Toženci neutemeljeno v pritožbi navajajo, da bi moralo sodišče upoštevati, da je G. kosil večjo površino, in sicer 2 ha 15 a in 40 m2, kot je bilo ugotovljeno na ogledu po izvedencu V. L., saj da površina zemljišča nima podlage v izpovedi prič in strank, temveč v podatkih katastra in da gre za matematičen izračun površine. Sodišče prve stopnje temu stališču, izraženemu že v postopku na prvi stopnji, utemeljeno ni sledilo, pač pa je verjelo G., ki je določno izpovedal o površini 1,5 ha, in ob izpovedbi izvedenke V. (da je na posnetkih iz leta 2006 še vidna njiva; G. pa se ni spomnil, kdaj sta bili dve njivi zatravljeni) pravilno zaključilo, da je površina 1,5 ha tista, ki jo je potrebno v tej pravdi upoštevati. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer pravilno obrazložilo, da so toženci po ogledu z izvedenko podali trditve, da je bila površina, ki jo je kosil G., večja in da je znašala 2,154 ha, in da teh trditev ni upoštevalo, ker so toženci solastniki nepremičnin in bi zato za površine oziroma parcele ter način njihove obdelave morali vedeti; prav tako niso navedli nobenega opravičljivega razloga, zakaj teh trditev niso mogli podati pravočasno (286. a člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbe prič, sosedov pokojne: M. Ž., V. P. in J. I., in sicer da so tudi te priče potrdile, da je tožnik pomagal pokojni pri delu na kmetiji. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je M. Ž., ki je brez razmerja do pravdnih strank, izpovedal, da je v zadnjih dvajsetih letih pri A. večkrat videl tožnikov avtomobil in da na posestvu opravlja kmečka dela, in da so tudi toženci prihajali k A., ker je videl njihove avtomobile, občasno, največkrat je videl A. avto, videl je G., da kosi njene travnike; videl je tožnika, ko je pomagal pri podiranju dreves; in izpovedal, da je pri delu na posestvu pomagal tudi brat tožnikove žene in tožnikova družina. Ni mu pa poznano, ali je A. komu za pomoč kaj plačevala. Če poskuša pritožba s povzetkom te izpovedbe izkazati, da so toženci pomagali pokojni pri delu, je ta poskus neuspešen, saj priča ni potrdila, da so toženci delali na kmetiji, pač pa zgolj, da so prihajali k pokojni. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov dvomiti o resnicoljubnosti priče J. I., ki živi v bližini pokojničinega vinograda, zato tudi zgolj s povzemanjem izpovedbe te priče (da je do tedaj, ko je še živela stara mati, k A. hodil A., po tistem pa je pri njej videl tožnika, ki je pokojno kam peljal, vozil jo je tudi v bolnico; da dokler je na posestvu še bila živina, ji je tožnik pomagal pri spravilu sena; da je bila v bolezni večkrat pri A. A. K.; da mu ni poznano, ali je tožnik dobil za opravljene prevoze plačilo; da je bila pokojna skromna in da je v zadnjih letih večkrat videl pri A. tožence, ni pa videl, da bi kaj delali.) pritožba prav tako ne more ovreči dokazne ocene izpovedbe te priče, ki prav tako ni potrdila, da so toženci na kmetiji kaj delali. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe V. P. nadalje pravilno ugotovilo, kar pritožba povzema, da je slednji od pokojne leta 1998 kupil hišo, ki se nahaja v bližini kmetije in hiše pokojne (za 5.500,000,00 SIT oziroma preračunano 54.999,00 €). Pritožba pa ne povzame bistvenega dela izpovedbe te priče, da je tožnik pokojni vsako leto pomagal pri pripravi drv, dokler je imela živino (2-3 leta po preselitvi P.) pa tudi pri košnji in spravilu krme. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb G. in sosedov pravilno ugotovilo, da je tožnik pogosto obiskoval pokojno in ji pomagal pri kmečkih opravilih, kakor tudi, da so pokojno sicer redkeje obiskovali tudi toženci, nobena od navedenih prič pa jih ni videla delati.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpovedbe tožencev in njihovih družinskih članov (v bistvenem povzete v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje in je v izogib ponavljanju na tem mestu ne povzema) v nasprotju z izpovedbami prič Ž., P., I. in G. Pravilno je ocenilo, da so izpovedbe slednjih verodostojne in objektivne, prav tako pa te priče niso neposredno zainteresirane za izid te pravde. Ob tem, ko utemeljeno ni poklonilo vere tožencem in pričam, ki so jih toženci predlagali za pričo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dalj časa pred smrtjo pokojni pomagal pri naslednjih kmečkih opravilih, in sicer pri spravilu sena, delu na njivi in v gozdu, pripravljanju drv, opravljal je tudi dela v vinogradu in poskrbel za popravilo strojev. O pravilnosti odločitve, katero pomoč je potrebovala pokojna glede na svojo delovno zmožnost v določenem obdobju, pa bo obrazloženo še v nadaljevanju.

14. Preden se pritožbeno sodišče opredeli do pritožbene trditve o favoriziranju izpovedi tožnika in po njem predlaganih prič, je potrebno o samem delu tožnika izpostaviti, da je prvi toženec izpovedal, da je tožnik pokojni pomagal delati, drugi toženec, da je tožnik začel pogosto hoditi k pokojni leta 1999, tretja in četrta toženka pa sta izpovedali, da tožnikovo delo pri pokojni ni bilo pogosto, po izpovedbi četrte toženke pa je pokojna sama delala na posestvu, le zadnjih 6 mesecev tega ni zmogla. Izpovedba četrte toženke je v nasprotju že s samimi navedbami tožene stranke v postopku, da je tožnik občasno pokojno kam peljal, občasno spravil krmo (pri ohišnici) in ji občasno pripravil drva. Sicer pa je njena izpovedba, da pokojna le zadnjih 6 mesecev ni zmogla dela na posestvu, ovržena že z izvedenskim mnenjem izvedenca L., kot bo obrazloženo še v nadaljevanju. Da je tožnik opravil manjša, lažja dela na kmetiji, so izpovedali E. K., česar v povzetku izpovedbe v pritožbi ni zajetega, in A. S., čigar izpovedba je v pritožbi prav tako selektivno povzeta, saj ni povzeto, da je priča videla, da je tožnik na njivi pobiral krompir, da je obiral slive, naredil kakšne manjše stvari, da je tožnik pokojni pomagal pri spravilu poljščin in podobnih stvari ter da opravljal vožnje v trgovino. Tudi izpovedba D. S. v pritožbi ni v celoti povzeta, saj je priča izpovedala tudi, da je tožnik pokojni včasih prinesel drva. V celoti tudi ni v pritožbi povzeta izpovedba M. T., daljne sorodnice tožencev, in sicer ni povzeta izpovedba, da je tožnik že od otroških let veliko hodil k pokojni, da ji je pomagal spravljati krmo za živino in pripravljal drva. Pritožba ne povzame niti celotne izpovedbe B. K., saj je žena drugega toženca jasno izpovedala tudi, da glede spravila drv ne ve, kdo ji je pomagal, kar je bilo težjega, pa je pokojna za delo prosila tožnika. Sicer pa je tudi izpovedba te priče, da je pokojna lahko delala do zadnjega pol leta pred smrtjo, ovržena že z izvedenskim mnenjem izvedenca L. Prav tako ni v pritožbi povzeta izpovedba te priče, da ji je pokojna povedala, da je bila tožnikova žena zraven, ko je patronažna sestra kazala, kako je treba zamenjati vrečko. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer pravilno na podlagi izpovedb, ki jih je v bistvenem povzelo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotovilo, da so izpovedbe tožencev in njihovih sorodnikov o skrbi in negi pokojne v času bolezni in glede prevozov k zdravniku neskladne. Tako je npr. E. K. izpovedala, da je bila po operaciji A. nepokretna 2 do 3 dni, potem pa je bila samostojna do zadnjega, celo sama si je zakurila, tretja toženka pa, podobno, da ni rabila pomoči, razen kolikor ji jo je nudila patronažna sestra, D. S., mož tretje toženke pa je nasprotno izpovedal, da sta za pokojno v času bolezni skrbeli toženki, in sicer menjavali vrečke, prali in pripravljali hrano.

15. Pritožbeno ni izpodbijana ocena sodišča prve stopnje, da je izpovedba priče T. H., patronažne sestre, verodostojna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe te priče pravilno ugotovilo, da je obiskovala pokojno na domu po zadnji operaciji v obdobju od 17. 10. 2007 do 29. 1. 2008 in da je bila pokojna ob prihodu domov nepokretna in potrebna pomoči. Ob prvem obisku je pokojna kot svojce navedla tožnika in njegovo ženo, ki sta bila tudi navzoča in katera je naučila ravnanja z vrečko in dajanja injekcije, saj je bilo potrebno vsakodnevno (l – 3 x dnevno) menjavati vrečko in bolnici dajati injekcijo v ramo. Pokojna je rabila stalno nego in pomoč. Bila je šibka in praktično nepokretna, saj je bila večino časa v postelji. Predvsem na začetku je potrebovala tudi posebno prehrano-dieto. Ob obiskih je H. videla, da je urejena in da je njena nega ustrezna. Na podlagi mnenja izvedenca L. in izpovedbe H. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si pokojna ni mogla sama zamenjati vrečke, in pravilno zaključilo, da so s tem ovržene izpovedbe tožencev in njihovih družinskih članov, da ji je vrečke sprva menjevala četrto toženka, nato pa si jih je pokojna sama. Na podlagi skladnih izpovedb tožnika, njegove žene in sinov je pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova žena vsak dan pri pokojni in ji dajala injekcije, menjavala vrečko, kuhala in prala. Priči A. H. in I. S. sta prav tako potrdili, da sta tožnikovo ženo večkrat peljali h pokojni, da ji je menjala vrečko in kaj skuhala, tudi V. P. je izpovedal, da je tožnik pomagal pokojni v času bolezni. Povsem dokazno podprt (na podlagi izvedenskega mnenja, izpovedbe patronažne sestre ter izpovedb zgoraj navedenih prič) in zato utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojna zaradi zdravstvenih težav potrebovala pomoč in nego v različnih oblikah in da sta ji pomoč in nego nudila tožnik in njegova žena. Navedeni zaključek je ob dejstvu, da je že pravnomočna odločitev o tožbenem zahtevku na podlagi pomoči in nege pokojne v času bolezni, pomemben zaradi ocene verodostojnosti tožencev in po njih predlaganih prič. Pritožbenih navedb, da je A. skrbela zase do smrti 4. 2. 2008; da je po operaciji, ko se je vrnila domov, lahko hodila, rabila pa je občasno pomoč, ki ji jo je nudila D. T.; da si je po prihodu domov sama kuhala in tudi sama prinesla drva; da je sama obdelovala vrt še pol leta pred smrtjo; kakor tudi, da je s tožnikovo ženo bila v slabih odnosih in je ni želela videti, zgoraj povzeti izvedeni dokazi ne potrjujejo. Če bi držala trditev o slabem odnosu pokojne in tožnikove žene, je nelogično, da bi pokojna patronažni sestri navedla kot svojca tožnikovo ženo.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb tožnika, njegove žene in sinov pravilno ugotovilo, da pokojna tožniku za delo, prevoze in pomoč načeloma ni plačevala. Sledilo je tožniku, da mu je enkrat res dala manjšo količino drv, kakšno skledo fižola, prav tako je lahko imel v njeni kleti skladiščeno svoje vino, za kar ji ni plačeval, je pa poskrbel tudi za njeno vino. Pokojna mu je dala nekaj malega (okoli 15 EUR) za bencin, ko jo je peljal v L. ali na daljše vožnje. Glede na izpovedbe prič, ki so tožniku pomagale pri delu na kmetiji, je sodišče pravilno ugotovilo, da nobena priča ni videla, da bi mu pokojna za delo karkoli plačala. Toženci, ki so zatrjevali, da je pokojna tožniku vse prevoze in usluge plačala in ki nosijo glede tega dejstva dokazno breme, navedenega niso uspeli dokazati. Sodišče prve stopnje namreč glede na zgoraj obrazloženo njihovim izpovedbam tudi glede zatrjevanih plačil za opravljeno delo na kmetiji upravičeno ni verjelo.

17. Po obrazloženem se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče do popolnosti favoriziralo izpovedi tožnika in po njem predlaganih prič. Dokazna ocena izpovedb pravdnih strank in prič je vestna in skrbna. Pritožba neutemeljeno izpostavlja najožje sorodstvene vezi med tožnikom in pričami, saj te same po sebi, brez zatrjevanj še drugih okoliščin, ne pomenijo, da so priče neverodostojne, ter tesni prijateljski odnos med tožnikom in njegovimi prijatelji, ki da so si nekajkrat letno medsebojno pomagali pri delu. Pritožba spregleda, da so o tožnikovem delu na kmetiji pokojne izpovedovali tudi J. G. in sosedje M. Ž., V. P. in J. I., ki niso zainteresirani za izid pravde.

18. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno ocenilo, da so izpovedbe tožencev in prič, ki so sicer potrdile njihovo izpovedbo, neverodostojne tako glede nudenja pomoči pokojni pri delu na posestvu kot pomoči v času bolezni. Tožena stranka zato neutemeljeno v pritožbi sklepa, da če ima tožnik pravico pravico do denarnega zneska kot nadomestila za delno pomoč pokojni pri kmečkih opravilih, so zaradi pomoči tožencev pokojni pri vseh kmečkih in drugih opravilih tudi toženci upravičeni, da se njihovo delo in skrb za pokojno upošteva, ter se s tem bistveno zmanjša delež pomoči tožnika pokojni, in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje razmejiti deleže pomoči tožnika in tožencev pokojni. Zaključki sodišča v tem delu niso v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem.

19. Utemeljeno pa, glede na navedbe oziroma trditve pravdnih strank, pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dela in skrbi za posestvo same pokojne A. K. Pri ugotavljanju vrednosti opravil, ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju za pokojno, bi moralo sodišče prve stopnje pravilno upoštevati le tista dela, ki so bila zatrjevana in jih je opravil tožnik, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da vrednost vseh opravil v celotnem vtoževanem obdobju, ki jih je opravil tožnik, znaša 46.166,00 €.

20. Tožnik v tožbi ni izrecno, določno trdil, da je pokojni pomagal tudi pri vzreji govedi in prašičev. V tožbi je poleg navedb o svojem delu na kmetiji navedel tudi, da je s pridelkom (koleraba, koruza, korenje, krompir, fižol) razpolagala pokojna, ki je redila 2 - 3 krave vse do leta 2000 in 2 svinji, ki jih je redila do leta 2004; da je v vinogradu, velikem 120 m2, pridelano vino bilo namenjeno izključno potrebam zapustnice in je z njim razpolagala; da je krmo pokojna porabila za živino; da je pokojna imela tudi vrt, ki ga je, dokler je bila to zmožna, sama urejala, s tem da ji ga je tožnik pripravil za sejanje, to je prelopatal, pognojil in prekopal. V vlogi z dne 5. 4. 2013 je sicer navedel, da je skrbel za živali, prašiča in kokoši, a je izpovedal le, da je imela pokojna do leta 2000 dve do tri krave, do leta 2004 pa še dve svinji. Do leta 2004, ko je imela prašiče, pa so se tudi njive obdelovale. Tožnik ni izpovedal, da je skrbel za navedene živali, izpovedal pa je, da je G. zoral in pripravil ter pognojil njivo, sadili in sejali pa so oni (tožnik je izpovedal: mi in ni izrecno izpovedal, da pokojna tega ni delala), na roke, pa tudi to, da je pokojna v vinogradu skupaj z njim rezala trse.

21. Pritožbeno ni izpodbijano, da je sodišče na podlagi izvedenca L. ugotovilo: - da je bilo pokojničino zdravstveno stanje od leta 1986 do 1999 (stara 53 let in več; v času, ko je zdravnika obiskovala zaradi degenerativnih sprememb na gibalih, nerednega odvajanja blata in kroničnih bolečin v trebuhu) lažje okvarjeno in da je bila v tem času sposobna za lažja do srednje težka fizična, gospodinjska in kmečka dela; da je bila sposobna za samostojno življenje in lažja kmečka dela kot so: lažja opravila na vrtu (urejanje gredic, pobiranje vrtnin), na travniku je lahko grabila pokošeno travo, v v vinogradu je lahko obrezovala trte do višine ramenskega obroča, okopavala že zrahljano zemljo okrog trsov, na polju osipavala in okopavala, hodila po dvorišču, pospravljala in krmila hišne živali; da je potrebovala pomoč pri oskrbi s hrano, vzdrževanju opreme in delu na kmetiji, dočim pri dnevnih gospodinjskih delih ter osebni negi in higieni pomoči ni potrebovala; - da je bilo pokojničino zdravstveno stanje od leta 2000 do 2003 (stara 66 let in več) srednje težke okvarjeno (dodatno so ji odkrili in zdravili tudi visok krvni tlak) in da je bila na posestvu sposobna za lažja fizična, psihično nezahtevna dela v urejenih klimatskih pogojih, za gospodinjska dela in občasna dela na dvorišču in okoli hiše, ni pa bila zmožna samostojnega življenja na kmetiji; potrebna ji je bila stalna dnevna pomoč in v smislu „stalne pripravljenosti", občasno tudi nočna pomoč, občasno tudi nadzor (pomoč) nad stanjem zdravil in naročenimi pregledi pri osebnem zdravniku oz. specialistu; potrebovala je pomoč pri oskrbi s hrano, vzdrževanju opreme in delu na kmetiji, zelo verjetno je potrebovala pomoč tudi pri kopanju in večjih gospodinjskih opravilih - posegih v prostor in prehrani (nabava, transport in priprave hrane-diete); pokojna je bila vse slabše pokretna ter je verjetno kakšen dan tudi obležala. V tem obdobju je bila v povprečju deležna tuje pomoči in laične nege vsaj l krat na dan (dopoldan ali zvečer) do 2 uri; - da je bilo pokojničino zdravstveno stanje od leta 2004 do 2006 (stara 70 let in več) že težje okvarjeno (na novo je bila odkrita sladkorna bolezen); da ni bila več sposobna za delo in sestavljena opravila izven hiše (čeprav je lahko še s pomočjo ali brez palice hodila na vrt in dvorišče po ″opravkih″), tako ni bila več sposobna za samostojno življenje na kmetiji; potrebovala je pomoč drugih tudi v smislu stalne pripravljenosti pri oskrbi s hrano, vzdrževanjem opreme in delu na kmetiji, zelo verjetno je potrebovala pomoč tudi pri kopanju in večjih gospodinjskih opravilih - posegih v prostor in prehrani (nabava, transport in priprave hrane-diete); pokojna je bila težje pokretna in se ji je stanje tako poslabšalo, da je vse več časa preživela na stolu ali v postelji; v tej fazi življenja (ko bi lahko rekli, da gre za „delovnega invalida") je zaželena stalna prisotnost in pomoč pri delu, tako s strani sodelavca kot svojca na kmetiji; zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in napredovanja številnih kroničnih bolezni je prišlo do težkih okvar zdravja in trajne nezmožnosti za delo - za samostojno življenje na kmetiji; v tem obdobju je bila v povprečju (kumulativno) nepokretna 3 mesece na leto in bila v povprečju deležna tuje pomoči in obiskov z laično oskrbo in nego vsaj 2 krat na dan (dopoldan in zvečer) v skupnem trajanju v povprečju do 4 ure dnevno; - da je bilo leta 2007 (stara 73 let in več) pokojničino zdravstveno stanje že zelo težko okvarjeno: julija je bila operirana zaradi vnetja slepega črevesa in oktobra 2007 zaradi raka debelega črevesa z izvodilom črevesa preko trebušne stene-kolostoma (20 krat je bila pri osebnem zdravniku, 10 krat jo je obiskala patronažna sestra na domu zaradi oskrbe kolostome, postoperativne rane in nadzora nad oskrbo): da so bile okvare zdravja (zaradi novo odkritega raka debelega črevesa, dveh operativnih posegov in poslabšanja/napredovanja kroničnih bolezni) tako težke, da pokojna ni bila več sposobna za nobeno ″pridobitno″ delo, niti za samostojno življenje; potrebovala je pomoč v smislu stalne pripravljenosti, opravljanje osnovnih življenjskih potreb je bilo zanjo zelo verjetno, že zelo neugodno (naporno), tako je bila potrebna redna dnevna pomoč in občasno tudi ponoči; pokojna je bila zelo težko pokretna do nepokretna; v drugi polovici leta je postala odvisna od pomoči drugih, poleg telesne oskrbe in nege je bil v tem času pomemben del oskrbe psihosocialna podpora/pomoč sosedov/svojcev; v času po operaciji na črevesu in mesec/dva prej je bila pokojni potrebna stalna pripravljenost za pomoč pri osebni negi in prehrani, kakor tudi pri nadzoru zdravljenja (kontroli jemanja zdravil in naročenih obiskov/kontrol pri zdravniku), po operativnem posegu oktobra 2007 pa je bila potrebna tako laična pomoč in zdravstvena nega; v tem letu je bila pokojna računano kumulativno po dnevih skupno skoraj pol leta nepokretna (1,5 meseca od januarja do julija in po operaciji cca. 4 mesece); pokojna ni bila več sposobna opraviti samostojne (higiensko neoporečne) zamenjave trebušne vrečke za kolostomo.

22. Glede na zgoraj povzete tožnikove trditve in tožnikovo izpovedbo ter glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca L. je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil vsa dela na posestvu v vrednosti 42.480,00 € v obdobju od začetka 1986 do konca leta 2000 (v prvem obdobju), kot jih je navedel izvedence M. G. v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu, pritožba pa teh ugotovitev niti ne izpodbija, da je v tem obdobju znašala vrednost obdelave travnikov 393,00 €, njiv 188,00 €, vinograda in vrta 102,00 €, vzreje govedi 1.393,00 €, prašičev 580,00 € in vrednost dela v zvezi s posekom, prevozom hlodovine in pripravo 8 m3 drv 176,00 € letno, skupaj torej 2.832,00 € letno, za obdobje 15 let pa 42.480,00 €. Kot pravilno navaja pritožba, pa je naloga sodišča, da ugotovi, kdo je ta dela dejansko opravil. Glede na zgoraj povzete trditve in izpovedbo tožnika ter izvedensko mnenje izvedenca L., je potrebno upoštevati, (-) da je v tem obdobju pokojna bila še sposobna za delo na travniku - lahko je grabila pokošeno travo (tožnik ni trdil, da tega ni počela), (-) da je na polju lahko še osipavala in okopavala, sadila in sejala (tožnik ni trdil, da tega ni počela), (-) nadalje, da je sama redila 3 glave živine (o številu govedi je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo in to ni pritožbeno izpodbijano) in 2 prašiča, (-) da je pokojna v vinogradu tudi rezala trse, glede na izvedensko mnenje pa je bila v tem času sposobna tudi okopavanja že zrahljane zemlje okoli trsov, (-) da je pokojnica delala tudi na vrtu vsa dela, razen del priprave za sejanje oziroma zasaditev (prelopatanje, pognojenje, prekopavanje). Ni moč niti mimo tega, da je za izid pravde nezainteresirana priča J. G. izpovedal, da je pokojna z leti opustila obdelavo njive, ki si jo je sprva zadržala, in torej ni izpovedal, da nje ni videl delati na njivi, ter da je pokojna lahko delala na vrtu kakšne 2-3 leta pred smrtjo, kar prav tako potrjuje gornje sklepanje pritožbenega sodišča. Da je pokojna pripravila malico, kar je prav tako upošteven prispevek pokojne, ko se je delalo na kmetiji, pa so potrdile tudi po tožniku zaslišane priče. Vse navedeno ob upoštevanju načela pravičnosti upravičuje zaključek pritožbenega sodišča, da sta tožnik in pokojna v obdobju od 1986 do konca leta 2000 z osebnim delom opravila vsak pol potrebnih opravil na kmetiji, zaradi česar znaša vrednost opravil ki jih je opravil tožnik, 1.416,00 € letno oziroma za obdobje 15 let 21.240,00 € (in ne 42.480,00 €, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje). Ob upoštevanju še vrednosti del v drugem obdobju (2001 do 2003), za katero je glede na izvedensko mnenje L. pravilna ocena sodišča, da je tožnik v tem obdobju nudil pokojni pomoč v višini skupaj 2.574,00 €, in v tretjem obdobju (2004 do konca 2007), za katero je glede na izvedensko mnenje L. pravilna ocena, da je tožnik nudil pokojni v tem obdobju pomoč v višini skupaj 1.112,00 €, znaša vrednost vseh opravil na kmetiji v celotnem vtoževanem obdobju, ki jih je opravil tožnik, 24.926,00 €. Tožnik je tako iz naslova vloženega dela na kmetiji upravičen do povrnitve vrednosti svojega dela 24.926,00 €. Delo tožnika, ki ga je opravil v vtoževanem obdobju na kmetiji ob upravičenem pričakovanju, da bo nepremičnina pripadala njemu, se je namreč odražalo v ohranitvi premoženja pokojne in s tem je tožnik deloval v korist vseh dedičev, hkrati pa je bil tožnik prikrajšan, ker se ni uresničila podlaga, ki je bila za delo v korist tožnika obljubljena s strani pokojne. Vzročna zveza med prikrajšanjem in okoriščenjem pokojne oziroma njenih pravnih naslednikov pa je očitna. Predpostavke za obogatitveni zahtevek so tako izpolnjene.

23. Toženci v pritožbi utemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo njihove navedbe, da je tožnik s prejeto 1/5 nepremičnin že prejel plačilo za svoje delo. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, so toženci podali trditve, da je tožnik v zapuščinskem postopku po pokojni priglasil terjatev do zapuščine iz naslova 22-letnega dela na posestvu in skrbi ter nege zapustnice v času bolezni v znesku 60.000,00 €, ki jo je dedič F. D. priznal in s tožnikom sklenil izvensodno poravnavo, v kateri je ponovno priznal tožnikov zahtevek za povrnitev vrednosti dela ter svojo obveznost njegove izpolnitve ter tožniku prepustil v last svoj delež - 1/5 nepremičnin, ki jih je podedoval po pokojni. Toženci pravilno izpostavljajo, da sta stranki izvensodne poravnave v VI. točki le-te zapisali, da se strošek skrbi, dela na posestvu in vrednost 1/5 posesti medsebojno poravna. Utemeljeno navajajo, da so dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža (142. člen Zakona o dedovanju). Spor o ″podedovanih″ obveznostih glede različnih dolžnikov je možno tudi različno rešiti, saj lahko npr. upnik dolg odpusti samo nekaterim upnikom. V obravnavanem primeru, ko je en dedič na račun dolga že nekaj izpolnil, je potrebno obveznost preostalih dedičev zmanjšati za ovrednoten del te izpolnitve.

24. Glede na to, da se toženci v pritožbi glede vrednosti nepremičnin pok. A. K. sklicujejo na vrednost teh nepremičnin po GURSU, ki znaša 76.399,00 €, je tožencem pritrditi, da znaša 1/5 nepremičnin, s katerimi je razpolagal F. D. v izvensodni poravnavi, 15.280,00 €, kar pomeni, da je tožnik na račun svojega dela in storitev za pok. A. K. že prejel 15.280,00 €. Ob dejstvu, da je bilo tožniku že pravnomočno prisojenih (s prvo sodbo) 1.964,92 € (iz naslova dela na kmetiji) in 960,00 € (iz naslova pomoči pokojni), je tožnik skupaj prejel oziroma je upravičen do zneska 18.204,92 €. Od ugotovljene terjatve iz naslova dela na kmetiji pokojne 24.926,00 € je tako potrebno odšteti znesek 15.280,00 € in znesek 1.964,92 €, tako da ostane razlika še 7.681,08 €, ki jo morajo tožniku še plačati toženci. Vsak toženec mora tako tožniku plačati še 1.920,27 €.

25. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo, tako da je zavrnilo še tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne plačati tožeči stranki vsak 1/4 od zneska 27.286,82 € oziroma vsak po 6.821,70 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, v izpodbijani III. točki pa, posledično spremenjenemu uspehu v pravdi (tožeča je uspela s 25 %, tožena pa s 75 %) nadomestilo zneske stroškov in sodne takse tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

26. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela, in sicer znaša njen pritožbeni uspeh 78 %, zato ji mora tožeča stranka sorazmerno temu uspehu povrniti 1.472,19 € pritožbenih stroškov, sama pa je upravičena do povrnitve 22 % njej priznanih pritožbenih stroškov, to je do zneska 237,69 €. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 865,60 € za sestavo pritožbe (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 € za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV in 807,00 € sodnih taks, tožeči stranki pa 865,60 € za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 € pavšalnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV. Po pobotu te stroškovne odločitve mora tako tožeča stranka vsaki toženi stranki plačati 308,62 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam.