Jedro

Z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja je prenehal teči čas veljavnosti okoljevarstvenega soglasja. Zato okoljevarstveno soglasje ni prenehalo veljati na podlagi samega zakona oziroma osmega odstavka 61. člena ZVO-1, na katerem tožena stranka temelji svojo odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Agencije Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, št. 35406-31/2018-11 z dne 9. 8. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 285,00 EUR z DDV stroškov postopka v roku 15 dni v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 8. 2019 je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) po uradni dolžnosti sklenila, da se postopek v upravni zadevi izdaje spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, in sicer Regijskega centra za ravnanje z odpadki A., začet na zahtevo upravljalca Javne službe B., d. o. o., prekine, dokler ARSO v predhodnem postopku ne odloči o tem, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje (1. točka izreka). Upravljalcu se naloži, da v 15 dneh od dokončnosti tega sklepa pri ARSO vloži zahtevo za začetek predhodnega postopka (2. točka izreka sklepa). Če upravljalec v odrejenem roku ne bo vložil zahteve za uvedbo predhodnega postopka v smislu 2. točke izreka tega sklepa, se bo postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ustavil (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ARSO navaja, da je dne 5. 6. 2018 prejel vlogo upravljalca Javne službe B., d. o. o. za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprav v Regijskem centru za ravnanje z odpadki A., št. 35407-3/2013-24 z dne 24. 4. 2015. Tožnik kot upravljalec je v vlogi zaprosil za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za spremembe, ki jih je navedel v prijavi z dne 30. 8. 2017, na podlagi katere je ARSO s sklepom, št. 3540953/2017-7 z dne 10. 5. 2018 ugotovil, da ne gre za večjo spremembo, temveč da je treba zaradi nameravane spremembe spremeniti pogoje in ukrepe v veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju ter zanjo ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V času odločanja o prijavi je ARSO svojo odločitev glede presoje vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja oprl na že izdano okoljevarstveno soglasje, št. 35402-13/2009-68 z dne 2. 4. 2014. ARSO je ugotovil, da je na podlagi prijave spremembe okoljevarstvenega soglasja z dne 19. 1. 2018 izdal sklep, št. 35402-4/2018 z dne 15. 3. 2018, ki je postal dokončen in pravnomočen 5. 4. 2018. Ob smiselni uporabi 51. in 51a. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) je bilo tudi odločeno, da nameravana sprememba ne zahteva spremembe okoljevarstvenega soglasja, št. 35402-13/2009-68z dne 2. 4. 2014, ki je postalo dokončno in pravnomočno 4. 4. 2014. 3. Glede na določbo osmega odstavka 61. člena ZVO-1 okoljevarstveno soglasje preneha veljati, če nosilec posega v petih letih od njegove pravnomočnosti ne začne izvajati posega v okolje ali ne pridobi gradbenega dovoljenja, če je to predpisano po predpisih o graditvi objektov. Glede na navedeno dejstvo, da tožnik v petih letih od dneva pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja ni pridobil gradbenega dovoljenja, je to okoljevarstveno soglasje z dne 2. 4. 2014 prenehalo veljati. ARSO je tako po pregledu vloge za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja ugotovil, da je za predmetni poseg treba v skladu s točko E.I.7.3 in E.I.5.2 Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba o posegih v okolje), izvesti predhodni postopek in izdati sklep v skladu z določbo petega odstavka 51.a člena ZVO-1, iz katerega bo razvidno ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Prvostopenjski organ se je skliceval na določilo 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer se postopek prekine do rešitve predhodnega vprašanja.

4. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ zavrnilo. Tožnik je v pritožbi smiselno navedel, da okoljevarstveno soglasje z dne 2. 4. 2014 , glede na osmi odstavek 31. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) s potekom petletnega roka ni prenehalo veljati, ker če ima mnenje (okoljevarstveno soglasje pa je glede na prvi odstavek 112. člena GZ obravnavati kot mnenje) določen čas veljavnosti, ne glede na predpise ta preneha teči, ko investitor vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

5. Drugostopenjski organ je kot nesporno ugotovil, da je tožnik kot investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, dne 29. 3. 2019 na Ministrstvo za okolje in prostor v skladu z določili GZ. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na četrti odstavek 125. člena GZ, da se z začetkom uporabe tega zakona v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja v integralnem postopku v skladu s tem zakonom prenehajo uporabljati določbe šestega, sedmega, osmega in devetega odstavka 61. člena ZVO-1, kar pomeni, da citirane določbe v okoljevarstvenih postopkih, ki jih vodi prvostopenjski upravni organ še vedno veljajo. Tako je prvostopenjski organ bil dolžan upoštevati osmi odstavek 61. člena ZVO-1. Glede na dejstvo, da tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za okoljevarstveno soglasje z dne 2. 4. 2014, je drugostopenjski organ ugotovil, da je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da je okoljevarstveno soglasje prenehalo veljati, na podlagi osmega odstavka 61. člena ZVO-1. Okoljevarstveno soglasje je tako prenehalo veljati po samem zakonu, zato je prenehal veljati tudi sklep, št. 35402-4/2018-3 z dne 15. 3. 2018, ki je bil izdan na podlagi tožnikove prijave spremembe okoljevarstvenega soglasja z dne 19. 1. 2018, in s katerim je bilo odločeno, da nameravana sprememba ne zahteva spremembe okoljevarstvenega soglasja, ker le-ta temelji na predpostavki veljavnega okoljevarstvenega soglasja (v času izdaje sklepa z dne 15. 3. 2018 je le-to še veljalo). Ker niso bile izpolnjene zakonske predpostavke za nadaljevanje vodenja postopka spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, je prvostopenjski upravni organ moral prekiniti postopek, dokler ARSO v predhodnem postopku ne odloči o tem, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

6. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep ARSO z dne 9. 8. 2019 v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Priglaša tudi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnik uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in napačne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka. Tožnik navaja, da je upravni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovil, da je postalo okoljevarstveno soglasje dokončno in pravnomočno dne 4. 4. 2014, vendar pa se v nadaljevanju zmotno sklicuje na določbo osmega odstavka 61. člena ZVO-1 oziroma spregleda določila GZ glede veljavnosti soglasij in mnenj v primeru vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja dne 29. 3. 2019, to je pred potekom veljavnosti okoljevarstvenega soglasja, upoštevaje predpise o graditvi objektov, le to ni prenehalo veljati. GZ namreč v osmem odstavku 31. člena določa, da če ima mnenje določen čas veljavnosti, ne glede na določbe predpisov ta preneha teči, ko investitor vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. To navedeno določbo pa bi moral v konkretnem primeru uporabiti tudi upravni organ. Obstoječe okoljevarstveno soglasje se za namen prekinitve časa veljavnosti mora obravnavati kot mnenje, ki se mu tako skladno z določbo osmega odstavka 31. člena GZ z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja čas veljavnosti prekine. Določili prvega in drugega odstavka 112. člena GZ predstavljata pravno podlago za prekvalifikacijo soglasij v mnenja v novem GZ, pri čemer je v prvem odstavku 112. člena GZ splošno določilo glede prekvalifikacij soglasij v mnenja v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja v veljavnih in bodoče uveljavljenih zakonih, kolikor se ne bi uskladili s sistemom pridobivanja mnenj po tem zakonu. Tako se na primer, ne glede na predpise s področja varstva okolja naravovarstveno soglasje nadomesti z naravovarstvenim mnenjem, ki ga sedaj izda Zavod Republike Slovenije za varstvo narave in ne več ARSO. Zakonodajalcu v določbi drugega odstavka 112. člena GZ ni bilo treba posebej navesti tudi okoljevarstvenega soglasja, saj je že v določbi 106. člena GZ napotil na drugi odstavek 35. člena GZ, v katerem se okoljevarstvena soglasja že obravnava kot mnenje. Dejstvo je, da je ARSO v integralnem postopku postal mnenjedajalec in imajo njegove odločitve status mnenja, pa še dodatno utemeljuje zaključek, da gre za obstoječe okoljevarstveno soglasje, ki ga investitor priloži k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, obravnavati enako, torej kot mnenje. Razlaga, da okoljevarstveno soglasje ne gre obravnavati kot mnenje znotraj drugega odstavka 35. člena GZ bi pomenila, da bi obstoječa okoljevarstvena soglasja zaradi tega, ker se ne imenujejo „mnenja“ prenehala veljati. Takšna kršitev bi bila v nasprotju s temeljnim pravnim načelom enakosti. V konkretnem primeru bi moral ob izdaji izpodbijanega sklepa upravni organ upoštevati, da je čas veljavnosti okoljevarstvenega soglasja prenehal teči, ko je Mestna občina C. vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Logični argumenti predstavljajo jasen zaključek, in sicer da mora prekinitev izteka časa veljavnosti veljati tudi za obstoječa okoljevarstvena soglasja v t.i. navadnem postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja po GZ.

7. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da upravni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa sploh ni preverjal ali ugotavljal, ali je bila s strani tožeče stranke vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru tako upravni organ ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, torej dejstva, da je bila dne 29. 3. 2019 s strani lastnika naprave A. (ki je hkrati nosilec nameravanega posega po okoljevarstvenem soglasju) na Ministrstvo za okolje in prostor v skladu z določili GZ vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, s čimer je po posebnih predpisih o graditvi objektov prišlo do prenehanja teka roka glede veljavnosti okoljevarstvenega soglasja. Glede na navedeno je tako upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo.

8. Tožeči stranki v konkretnem primeru pred izdajo sklepa tudi ni bilo omogočeno, da predloži dokaze ali sploh navede dejstva, ki so pomembna za sprejem odločitve, torej ali je treba odločati v predhodnem postopku in izdati okoljevarstveno soglasje ali ne. Skladno z določili 140. člena ZUP je dolžna stranka natančno, določeno in po resnici navesti dejansko stanje na katerega opira svoj zahtevek, za svoje navedbe predlagati dokaze in jih predložiti, če tega sama ne stori pa zahteva od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Upravni organ od tožeče stranke ni zahteval oziroma je sploh ni obvestil o svoji napačni ugotovitvi o prenehanju veljavnosti okoljevarstvenega soglasja. Izpodbijani sklep je tako posledica nedopustnih opustitev upravnega organa. Tožeči stranki v postopku tudi ni bilo omogočeno, da bi učinkovito uveljavljala svoje pravice ter organu med drugim predložila dokazila o vloženi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, kar jasno vpliva na nadaljnjo odločanje v postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja. Ker je zaradi vložene zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja mogoče šteti, da okoljevarstveno soglasje še vedno velja, pogoji za prekinitev postopka niso izpolnjeni, določba 147. člena ZUP pa tako posledično ni upoštevana. Upravni organ pred izdajo odločitve, torej izpodbijanega sklepa tožečo stranko ni obvestil o nameravani odločitvi in ji dal možnosti, da se o tem izjavi, tako do izdaje izpodbijanega sklepa ne bi prišlo. Z bistvenimi okoliščinami, zaradi katerih je upravni organ izdal izpodbijani sklep se je tožeča stranka seznanila šele s sprejemom izpodbijanega sklepa. S tem je bilo stranki kršeno načelo zaslišanja stranke v skladu s prvim in tretjim odstavkom 9. člena ZUP in kršeno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Upravni organ je tako bistveno kršil pravila postopka, ker tožeča stranka pred izdajo sklepa ni bila seznanjena z vsemi ugotovljenimi okoliščinami in dejstvi, pomembnimi za odločitev in ker ji glede teh dejstev ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Zaradi bistvenih kršitev pravil postopka pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, čemur je sledila tudi napačna uporaba materialnega prava.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravne spise.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa (ARSO), da je treba zaradi izdaje spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, postopek prekiniti dokler ARSO v predhodnem postopku ne odloči o tem, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.1

12. Nesporno med strankami je dejstvo, da je ARSO za obratovanje naprave A., Mestni občini C. kot nosilki posega, dne 2. 4. 2014 izdal okoljevarstveno soglasje za poseg: nadgradnja Regijskega centra za ravnanje z odpadki X., št. 35402-13/2009-68, ki je postalo dokončno in pravnomočno dne 4. 4. 2014. Nadalje je nesporno, da je Mestna občina C. vložila dne 29. 3. 2019 na Ministrstvo za okolje in prostor zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nadgradnjo Regijskega centra za ravnanje z odpadki X. in zahtevi predložila okoljevarstveno soglasje z dne 2. 4. 2014. 13. Nesporno je tudi, da je tožniku kot upravljalcu bilo dne 24. 4. 2015 izdano okoljevarstveno dovoljenje,2 št. 35407-3/2013-24 za obratovanje naprave A. Tožnik je dne 30. 8. 2017 pri ARSO prijavil nameravano spremembo v obratovanju naprave A., pri čemer je ARSO na podlagi nameravane spremembe izdal sklep, št. 35409-53/2017-7 z dne 10. 5. 2018, s katerim je ugotovil, da nameravana sprememba ni večja sprememba, vendar zahteva spremembo pogojev in ukrepov v veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju z dne 24. 4. 2015, vendar zanjo ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Tožnik kot upravljalec je nato dne 5. 6. 2018 z vlogo pri ARSO zaprosil za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za spremembe v prijavi z dne 30. 8. 2017. ARSO je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ugotovil, da je okoljevarstveno soglasje z dne 2. 4. 2014 prenehalo veljati po samem zakonu (osmi odstavek 61. člena ZVO-1), saj tožnik v petih letih ni pridobil gradbenega dovoljenja.

14. V obravnavanem primeru gre za objekt za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in sicer za nadgradnjo Regijskega centra za ravnanje z odpadki X. Okoljevarstveno soglasje za napravo A., za katerega je zahtevano gradbeno dovoljenje, je bilo pravnomočno 4. 4. 2014. 15. Pogoje za graditev objektov in druga vprašanja, povezana z graditvijo objektov, od 1. 6. 2018 ureja GZ. Do navedenega datuma je to področje urejal Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je z uveljavitvijo GZ prenehal veljati (125. člen GZ). Postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ na podlagi ZGO-1, se končajo po določbah ZGO-1 (prvi odstavek 106. člena GZ). Tudi postopki izdaje okoljevarstvenih soglasij, začeti na podlagi ZGO-1 pred začetkom uporabe GZ, se končajo po določbah ZVO-1 (četrti odstavek 106. člena GZ).

16. Zakonodajalec je v GZ združil pred tem ločena postopka, to je postopek okoljske presoje in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v en integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Tako izdano gradbeno dovoljenje pa poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsako gradbeno dovoljenje, vsebuje tudi okoljske ukrepe in pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter omilitvene ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, če so ti potrebni (tretji odstavek 57. člena GZ).

17. Integralni postopek je zakonodajalec v GZ vključil zaradi odprave pomanjkljivosti pri implementaciji Direktive o presoji vplivov na okolje. V zvezi s tem je namreč Evropska komisija Republiko Slovenijo opozorila, da pojem soglasja za izvedbo projekta iz navedene direktive, ki je v ZVO-1 opredeljeno kot okoljevarstveno soglasje, ni ustrezno prenesen in bi moral vključevati tudi gradbeno dovoljenje, oziroma da mora odločitev, ki pomeni končno odobritev projekta v skladu z navedeno direktivo, predstavljati celovito odločitev.

18. Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov in tistih, za katera je investitor že pred začetkom uporabe GZ pridobil okoljevarstveno soglasje oziroma začel s postopkom njegove pridobitve. Za primere, ko je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno, GZ v petem odstavku 106. člena določa, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi po določbah II. Poglavja četrtega dela tega zakona (to so določbe od 35. do vključno 48. člena GZ). Postopek se torej ne vodi po pravilih integralnega postopka, ampak kot "klasičen" oz. navaden postopek izdaje gradbenega dovoljenja.3

19. Nosilec nameravanega posega poda zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja brez predhodnega postopka. Drugi odstavek 35. člena GZ določa, da se zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložijo: projektna dokumentacija, mnenja pristojnih mnenjedajalcev in dokazila o lastninski oz. drugi stvarni pravici investitorja. Pravna podlaga za prekvalifikacijo soglasij v mnenja v zvezi z pridobivanjem gradbenega dovoljenja določa prvi odstavek 112. člena GZ.4 V tej določbi GZ izhaja iz domneve, da se vsa soglasja prekvalificirajo v mnenja in s tem omogoči prehod na nov sistem pridobivanja mnenj.5 To stališče potrjuje tudi peti odstavek 106. člena GZ, ki napotuje na II. Poglavje četrtega dela GZ (torej od 35. do 48. člena).

20. Pridobljeno okoljevarstveno soglasje se uporabi v „klasičnem“ oz. navadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja po GZ, ki ga investitor priloži k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja po drugem odstavku 35. člena GZ. Z združitvijo postopka vplivov na okolje in postopka izdaje gradbenega dovoljenja v en postopek v GZ, je ARSO na področju varstva okolja postal mnenjedajalec. Glede na dejstvo, da je ARSO postal postal mnenjedajalec, pomeni, da imajo njegove odločitve status mnenja, kar pomeni, da se obstoječe okoljevarstveno soglasje, ki ga investitor predloži k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, obravnava kot mnenje.

21. V osmem odstavku 31. člena GZ pa je zakonodajalec določil čas veljavnosti mnenj (soglasij). Če ima mnenje določen čas veljavnosti, ne glede na določbe predpisov ta preneha teči, ko investitor vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Slednje logično velja tudi za potek časa okoljevarstvenega soglasja.6 Zato se sodišče strinja s tožnikom, da kolikor bi šteli, da se določba osmega odstavka 31. člena GZ ne more uporabljati, ko investitor že razpolaga z veljavnim okoljevarstvenim soglasjem, bi bil investitor po prejšnjem ZGO-1 in investitor v integralnem postopku po GZ neenako obravnavan.

22. Za postopke izdaje gradbenega dovoljenja, za katere je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (in se ne vodijo kot integralni postopek), pa GZ v četrtem odstavku 125. člena 7 še vedno dopušča uporabo osmega odstavka 61. člena ZVO-1, na kar se sklicuje tožena stranka in utemeljuje svojo odločitev. Sodišče meni, da je določbo osmega odstavka 31. člena GZ in osmega odstavka 61. člena ZVO-1 treba razlagati na ustavno skladen način in glede na preostale določbe ZVO-1 in GZ. Pri tem tudi ne gre spregledati, da je ARSO že odločil o nameravani spremembi nadgradnje Regijskega centra za ravnanje z odpadki A., in sicer je s sklepom, št. 35409 53/2017-7 z dne 10. 5. 2018 ugotovil, da ne gre za večjo spremembo, temveč da je treba zaradi nameravane spremembe spremeniti pogoje in ukrepe v okoljevarstvenem dovoljenju, ter da zanjo ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja.

23. V obravnavani zadevi je Mestna občina C. kot nosilec obravnavanega posega v prostor in lastnik naprave A., dne 29. 3. 2019 na Ministrstvo za okolje in prostor vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, je prenehal teči čas veljavnosti okoljevarstvenega soglasja z dne 2. 4. 2014. Zato okoljevarstveno soglasje ni prenehalo veljati na podlagi samega zakona oz. osmega odstavka 61. člena ZVO-1, na katerem tožena stranka temelji svojo odločitev. Takšno stališče je preuranjeno in brez ustrezne pravne utemeljitve.

24. Sodišče nadalje ugotavlja, da je za pošten postopek bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor ji je dana pravica do izjave v upravnem postopku, saj je v nasprotnem primeru kršeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. Pravico do izjave oz. zaslišanja varuje tudi 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP).

25. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in mu ni bila dana možnost, da vpliva na vprašanje, ali je za predmetni poseg (nameravano spremembo v obratovanju naprave) treba skladno s točko E.I.7.3. in E.I.5.2. Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, izvesti predhodni postopek in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Tožeča stranka ni bila seznanjena z okoliščinami in z dejstvi, pomembnimi za odločitev in ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.8 S tem je tožena stranka kršila pravila upravnega postopka na podlagi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

26. Zaradi kršitev pravil postopka, je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, čemur je sledila napačna uporaba materialnega prava. Zato je sodišče tožbi ugodilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

27. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj ima tudi procesne pomanjkljivosti.

28. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

29. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Nosilec nameravanega posega iz 51. člena tega zakona mora ministrstvo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zaprositi z vlogo in priložiti projekt ter poročilo o vplivih na okolje (57. člen ZVO-1). 2 Upravljavec mora za obratovanje naprave, v kateri se bo opravljala dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (prvi odstavek 68. člena ZVO-1). 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 73/2020 z dne 24. 3. 2021. 4 Z dnem začetka uporabe GZ se ne glede na posebne predpise soglasja, dovoljenja ali druge oblike odobritve nameravane gradnje, izdane za potrebe postopka izdaje gradbenega dovoljenja, štejejo za mnenja v skladu s tem zakonom, s čimer je izpolnjena obveznost pridobitve odobritve po posebnem predpisu. 5 Predloga GZ z dne 19. 5. 2017. 6 Takšno določbo je vseboval tudi ZGO-1 v šestem odstavku 50a. člena: Če je v soglasju določen rok veljavnosti soglasja ne glede na določbe drugih predpisov ta preneha teči, ko investitor vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Če je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, velja rok veljavnosti, določen v soglasju. 7 Z začetkom uporabe GZ v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja v integralnem postopku v skladu z GZ prenehajo uporabljati določbe šestega, sedmega, osmega in devetega odstavka 61- člena ZVO-1. 8 Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP).