Jedro

Čeprav z izplačilom odškodnine na zavarovalnico preidejo tisti zahtevki, ki sodijo pod riziko, ki je bil zavarovan, pa zavarovalnica s tem ne pridobi lastnosti oškodovanca, saj njena premoženjska pravica s kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je bila obsojena D.M. spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let in nadaljnji pogoj, da oškodovanki plača znesek 900,00 EUR v roku treh mesecev ter tudi stranska denarna kazen v višini 750,00 EUR. V plačilo so ji bili naloženi stroški kazenskega in pritožbenega postopka. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče priznalo oškodovanki N.Š. njen premoženjskopravni zahtevek v višini 900,00 EUR in ga naložilo obsojenki v plačilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP in četrtega odstavka 374. člena ZKP ter zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na priznanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva delno utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, razveljavi.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenka in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Bistvo zagovornikove zahteve se nanaša na odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v pravnomočni sodbi. Zagovornik se z odločitvijo ne strinja. Ukvarja se z ravnanjem oškodovanke pri prijavi škodnega primera (škode na njenem vozilu) pri zavarovalnici, navaja, da je popravilo vozila v celoti financirala zavarovalnica, da je oškodovanka zgolj pavšalno zahtevala nadomestilo 900,00 EUR zaradi izgube treh bonifikacijskih razredov pri kasko zavarovanju, da je njen zahtevek neutemeljen, pavšalen, ni konkretiziran ter ni dokazan in zato sporna odločitev sodišča sploh ni obrazložena. Oškodovanka ni predložila zavarovalne police kasko zavarovanja, splošnih pogojev zavarovanja, podatkov o višini materialne škode in ni specificirala škode zaradi domnevne izgube bonusov. Nekritično priznanje zahtevkov oškodovanke tako pomeni, da je odločitev preuranjena in pavšalna in da tudi ni z ničemer utemeljena.

8. V kazenskem postopku sodišče obravnava in odloči o kaznivem dejanju, ki je predmet obtožbe. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku. Odloča se o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Sodišče je tako na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da je obsojenka dolžna plačati priglašeni premoženjskopravni zahtevek. Zagovornik se z odločitvijo ne strinja, nakazuje na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s čimer tudi nakazuje, da niso bili podani pogoji za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Zagovornik navedb, da odločitev sodišča ni z ničemer utemeljena in da odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni obrazložena niti ne konkretizira, ampak ostaja le na ravni zatrjevanj, ki jih ni mogoče preizkusiti. Z ostalimi navedbami, s katerimi izraža nestrinjanje z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku v pravnomočni sodbi, pa zagovornik le izraža nestrinjanje s presojo, da je oškodovankin premoženjskopravni zahtevek utemeljen in dovolj natančno označen, da je sodišče lahko o njem odločalo ter ga po pravilih civilnega materialnega prava oškodovanki tudi dosodilo. Tako zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razloge, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti niti ni mogoče vložiti.

9. Zagovornik se sklicuje tudi na subrogacijo oziroma določbo prvega odstavka 963. člena Obligacijskega zakonika, po kateri preidejo na zavarovalnico do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Meni, da je tako najkasneje s prejemom zavarovalnine oziroma poplačila popravila vozila N.Š. prenehal status oškodovanke ter je ta status v konkretni zadevi prešel na zavarovalnico. S temi navedbami nakazuje na kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Stališče vložnika zahteve pa je zmotno. Če zavarovalnica v skladu z zavarovalno pogodbo izpolni svojo obveznost in tako nanjo preidejo tisti zahtevki, ki sodijo pod riziko, ki je bil zavarovan in zaradi česar je zavarovalnica izplačala odškodnino, s tem ne pridobi lastnosti oškodovanca po 144. členu ZKP, saj njena premoženjska pravica s kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena. Po določbi prvega odstavka 144. člena ZKP je lahko oškodovanec samo tisti, kateremu premoženjska ali osebna pravica je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ima lahko lastnost oškodovanca glede na definicijo oškodovanca v šesti alineji 144. člena ZKP, le oškodovanka N.Š. Da tudi ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, pa je zagovorniku pojasnilo tudi sodišče druge stopnje.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso, ki jo mora plačati obsojenka, bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu skladno z Zakonom o sodnih taksah.