Jedro

Gre za ponovno motenje posesti, ker je dolžnik po prostovoljni izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova (izročitelj ključa stanovanja) ponovno vdrl v stanovanje in se v njem naselil. Izvršilni predlog na izselitev iz stanovanja ima zato podlago v dol. 228. člena ZIP.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje v obsegu odločitve o upničinem predlogu za nadaljevanje izvršbe z dne 4.3.1992 (sklep sodišča prve stopnje pod točko 2) razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na upničin predlog, da se jo pooblasti, da na dolžnikove stroške zamenja ključavnico vhodnih vrat v stanovanje v P., T., dovolilo izvršbo po predlogu ter obenem izvršbo z rubežem terjatev dolžnika pri tretjedolžniku za izterjavo pravdnih in izvršilnih stroškov. Ugovoru dolžnika proti opisani dovolitvi izvršbe pa je nato delno ugodilo in izvršbo, dovoljeno zaradi zamenjave ključavnice vhodnih vrat v navedeno stanovanje, ustavilo, istočasno pa je upničin predlog za nadaljevanje izvršbe, ki ga je vložila dne 4.3.1992 in s katerim je predlagala izselitev dolžnika iz omenjenega stanovanja, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je nato zavrnilo upničino pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je upnica vložila revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlagala razveljavitev sklepov nižjih sodišč in nadaljevanje izvršbe. V reviziji je opisala celoten potek postopka od nasilne vselitve dolžnika v sporno stanovanje dalje. Meni, da je poslovanje sodišča nezakonito in v nasprotju z vsemi temeljnimi pravnimi načeli.

Državno tožilstvo Republike Slovenije pa je zoper oba sklepa vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 20. členom ZIP (zakona o izvršilnem postopku), zaradi neuporabe in nepravilne uporabe določb 224. člena ZIP, 444. člena ZPP, 10. točke 50. člena ZIP, 228. člena ZIP ter 440. in 10. člena ZPP. Predlagalo je razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Sklep sodišča prve stopnje vsebuje nasprotje med tem, kar se v obrazložitvi navaja o vsebini izvršilnega naslova in med samim izvršilnim naslovom. Upnica je predlagala vzpostavitev prejšnjega stanja, v skladu z določbo 224. člena ZIP pa je predlagala nadomestno dejanje z zamenjavo ključavnice. Sodišči prve in druge stopnje sta primernost izvršilnega naslova interpretirali drugače kot izhaja iz listine (20. člen ZIP). Vloga upnice z dne 5.3.1992 pa ni bila nov predlog za dovolitev izvršbe, saj je upnica za okoliščino, da je ključ stanovanja bil izročen sodišču, zvedela šele na naroku, ki je bil dne 30.1.1996. Tako je mogoče vlogo z dne 5.3.1992 presojati le kot modifikacijo prvega izvršilnega predloga, po 30.1.1996 pa kot nov predlog za izvršbo, tokrat v skladu z določbo 228. člena ZIP (ponovno motenje posesti). Zato je vloga z dne 5.3.1992 v vsakem slučaju podana pravočasno. Izvršba je bila tudi sicer predlagana 6.1.1992, torej pred pretekom roka iz 444. člena ZPP. Predlog na izselitev dolžnika, ki se je vselil po pravnomočnosti izvršilnega naslova, temelji na podlagi ugotovljenega ponovnega motenja posesti. Dolžnik je imel v posesti ključe spornega stanovanja, nato pa je obveznost iz izvršilnega naslova prostovoljno izpolnil, ko je izročil ključe sodišču. Že po dovolitvi izvršbe pa se je v sporno stanovanje ponovno nasilno vselil, kar je mogoče označiti kot ponovno metenje posesti v smislu določbe 228. člena ZIP. Sicer pa so postopki zaradi motenja posesti nujni postopki, kar velja tudi za izvršilni postopek. Upnica pa je na rešitev svojega predloga za izvršbo čakala 4 leta. Vmes je dolžnik uspel, da je stanovanje odkupil po ugodnih pogojih stanovanjskega zakona, s pomočjo podjetja K. S. in O. P. pa je uspel navedeno pravno razmerje legalizirati s pravno in moralno dvomljivo pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja.

Pravdni stranki na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili (408. člen v zvezi s 390. členom ZPP).

Revizija ni dovoljena, zahteva za varstvo zakonitosti pa je delno utemeljena.

Po določbi 400. člena ZPP je revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, sicer dovoljena, vendar pa je v tem primeru revizijsko izpodbijan sklep, izdan v izvršilnem postopku. Po določbi 9. člena ZIP pa zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe, revizija ni dovoljena. Podana je torej takšna izključitev dopustnosti revizije, zaradi katere je bilo treba odločiti v skladu z določbo 392. člena ZPP in revizijo upnice zavreči. Po naroku, ki je bil dne 30.1.1996, je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru proti sklepu o dovolitvi izvršbe s pooblastitvijo upnice, da na dolžnikove stroške zamenja ključavnico na vratih spornega stanovanja, ugodilo in izvršbo ustavilo (razen izterjave pravdnih in izvršilnih stroškov). Odločitev je utemeljilo s tem, da izvršilni naslov (pravnomočni sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti) nalaga dolžniku vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, vrnitev ključa in da se mora v bodoče vzdržati motilnih dejanj, medtem ko mu namestitev nove ključavnice na vrata stanovanja ni bila naložena. Presodilo je torej, da izvršilni naslov ni primeren za izvršbo (20. člen ZIP). S tem se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Zahteva za varstvo zakonitosti tako razlago izpodbija češ, da sta sodišči nižje stopnje primernost izvršilnega naslova interpretirali drugače kot izhaja iz listine. Ne glede na načelno pravilnost ponujene presoje pa zahteva v tem delu ni utemeljena.

Istočasno namreč - v skladu z dejanskimi ugotovitvami - sklepa, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova že prostovoljno izpolnil. Na naroku dne 30.1.1996 je namreč bilo ugotovljeno, da je že pred časom izročil ključ spornega stanovanja v hrambo sodišču. Ta dejanska ugotovitev pa v skladu z določbo 50. člena ZPP predstavlja razlog, ki preprečuje izvršbo po predlogu, ki ga je upnica vložila dne 6.1.1992. Zahteva za varstvo zakonitosti sama gradi razloge za utemeljenost izpodbijanja 2. točke sklepa sodišča prve stopnje prav na okoliščini, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova z izročitvijo ključa prostovoljno izpolnil. Zato je bilo treba zahtevo v delu, kolikor napada ugoditev ugovoru in ustavitev izvršbe po predlogu upnice z dne 6.1.1992 zavrniti (393. člen v zvezi s 408. členom ZPP).

Utemeljeno pa zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija odločitev nižjih sodišč, ki se nanaša na zavrnitev upničinega "predloga za nadaljevanje izvršbe" z dne 5.3.1992. Po ugotovitvi na naroku dne 30.1.1996, da je dolžnik na sodišču deponiral ključ stanovanja, je treba vlogo upnice z dne 5.3.1992 obravnavati kot nov predlog za dovolitev izvršbe, tokrat v skladu z določbo 228. člena ZIP. Na podlagi izvršilnega naslova, izdanega po tožbi zaradi motenja posesti, je po (dne 30.1.1996) ugotovljeni prostovoljni izpolnitvi obveznosti dolžnik znova motil posest upnice tako, da se je v stanovanje vselil in v njem živi. Tako ravnanje se vsebinsko ne loči od prejšnjega motenja. Tudi ob prvem motenju dne 22.6.1991 je dolžnik namreč vdrl v stanovanje in upnici zaradi namestitve nove ključavnice vstop vanj onemogočil. Upnica je bila torej upravičena, da na podlagi istega izvršilnega naslova predlaga nov sklep o izvršbi, s katerim naj se naloži vrnitev stvari v posest. Dolžnik je torej najprej prostovoljno izpolnil obveznost iz izvršilnega naslova, nato pa se je vselil v sporno stanovanje, kar je mogoče označiti kot ponovno motenje posesti v smislu 228. člena ZIP. Sodišče druge stopnje v tem okviru napačno sklepa, da predpostavke iz navedene določbe ZIP niso podane. Dolžnik je že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21.6.1993 trdil, da je ključ stanovanja izročil sodišču. To je bil tudi razlog, da je sodišče druge stopnje dne 8.12.1993 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, nakar se je na naroku dne 30.1.1996 ugotovilo, da so trditve o prostovoljni izpolnitvi obveznosti resnične. Dosedanje dejanske ugotovitve pa utemeljujejo tudi pravočasnost novega predloga glede na določbo drugega odstavka 228. člena ZIP.

Neuporaba določbe 228. člena ZIP je torej vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov v okviru odločitve pod točko 2 sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). Zato je bilo treba v tem obsegu odločitvi nižjih sodišč razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 394. člena ZPP v zvezi s 408. členom ZPP). Pri tem zahteva utemeljeno opozarja na potek dosedanjega postopka, ki ni bil v skladu z določbo 10. člena ZPP.