Jedro

V postopku o prekršku, o katerem je odločeno s plačilnim nalogom, ni predvidena nadomestitev globe z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da ugotovi, da je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju PRnk 3/2015 z dne 3. 4. 2015 kršena določba drugega odstavka 20. člena Zakona o prekrških v zvezi z določbami petega, šestega in sedmega odstavka 19. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Vrhnika je storilca A. J. s plačilnim nalogom 109751957 z dne 9. 9. 2014 spoznal za odgovornega za storitev prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, za katerega mu je izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Storilec zoper plačilni nalog ni vložil zahteve za sodno varstvo, zato je ta postal pravnomočen 18. 9. 2014, izvršljiv pa 18. 10. 2014. 2. Okrajno sodišče v Kočevju je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo storilčevemu predlogu in odločilo, da se izrečeno globo 250,00 EUR nadomesti z opravo naloge v trajanju 40 ur v korist Mestne knjižnice Grosuplje. Storilec bo pričel opravljati naloge na dan, določen v pozivu pristojnega organa. Če storilec naloge opravi v določenem roku, se globa ne bo izterjala.

3. Zoper uvodoma navedeni pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec 30. 4. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 20. člena in drugega odstavka 202.c člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je okrajno sodišče z izpodbijanim sklepom prekršilo navedene določbe ZP-1. 4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema potek postopka o prekršku, nato pa ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 20. člena ZP-1 navaja, da bi v obravnavanem primeru storilec lahko vložil predlog za nadomestitev prisilne izterjave globe v največ 8 dneh po poteku roka za plačilo globe, to je najkasneje do 27. 10. 2014. Storilec je tak predlog posredoval prekrškovnemu organu 22. 12. 2014, 29. 12. 2014 pa je prekrškovni organ prejel še dopolnitev predloga. Ob takem časovnem poteku dogodkov vrhovni državni tožilec zaključuje, da je storilec podal predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist po izteku roka iz drugega odstavka 20. člena ZP-1. Zato bi moralo okrajno sodišče storilčev predlog po določbi drugega odstavka 202.c člena ZP-1 zavreči kot prepozen. Sodišče je nasprotno ugodilo storilčevemu predlogu, čeprav bi ga moralo zavreči. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da po veljavni razlagi ZP-1 predloga za nadomestitev prisilne izterjave globe z delom v splošno korist ni bilo mogoče vložiti v primerih, ko je bila globa izrečena s plačilnim nalogom. Prisilno izterjavo globe je bilo mogoče nadomestiti z delom v splošno korist le v primerih, ko se je storilcu zaradi neplačila globe lahko določil uklonilni zapor, tega pa na podlagi izdanega plačilnega naloga ni bilo mogoče določiti. Po objavi in izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014, ki je bila objavljena 19. 12. 2014, se je po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca stanje glede formalnih podlag za nadomestitev globe spremenilo, saj so bile razveljavljene določbe o uklonilnem zaporu, kar pomeni, da dopustnosti nadomestila plačila globe ni več mogoče povezovati z dopustnostjo določitve uklonilnega zapora, ki je po sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 27/2008 z dne 15. 4. 2008 razlog za prejšnjo pravno razlago. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je ta razlog z odločbo Ustavnega sodišča odpadel, zaradi česar je sedanjo ureditev mogoče razumeti kot povsem odprto za podajo predloga za nadomestitev plačila globe tudi v primeru, če ta obveznost temelji na plačilnem nalogu. S tem v zvezi vrhovni državni tožilec nadalje zatrjuje, da bi morali prekrškovni organi, čeprav tega zakon (še) ne zapoveduje, v plačilne naloge vključevati pravni pouk o možnosti nadomestitve globe, saj bi sicer lahko bili kršitelji prikrajšani za tako možnost, kar pa seveda velja le za plačilne naloge, izdane po 19. 12. 2014. Po tem datumu pa se je v praksi odprlo vprašanje dopustnosti nadomestitve plačila globe tudi na podlagi plačilnih nalogov, izdanih pred tem datumom. Če je bil plačilni nalog izdan pred 19. 12. 2014, predlog za nadomestitev plačila globe pa vložen po tem datumu, za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist ni več videti zadržkov. Po stališču vrhovnega državnega tožilca nadomestitve plačila globe ni mogoče dopustiti v zadevah, v katerih so bili plačilni nalogi izdani pred 19. 12. 2014 (razen če bi osemdnevni rok iz drugega odstavka 20. člena ZP-1 začel teči pred 19. 12. 2014, iztekel pa bi se po tem dnevu), ker predlogi niso bili pravočasno vloženi, celo če bi bili po prejšnji razlagi zakona dopustni.

6. O možnosti predlagati nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist v primeru, ko je prekrškovni organ o izvršenem prekršku odločil s plačilnim nalogom, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v sodbah IV Ips 26/2008 in IV Ips 27/2008, obe z dne 15. 4. 2008, in IV Ips 18/2012 z dne 17. 4. 2012. V omenjenih sodbah je obrazložilo, da so določbe 20. člena ZP-1 o nadomestitvi prisilne izterjave z opravo določenih nalog izrecno vezane na primere, ko uklonilni zapor ni bil določen (ali izvršen) oziroma ko storilec tudi po izvršenem uklonilnem zaporu ni plačal globe. Gre torej za primere, ko je predhodno tekel postopek v skladu z 19. členom ZP-1, ko bi torej uklonilni zapor lahko bil določen, pa ni bil, oziroma ko določeni uklonilni zapor ni bil uspešen. Če je prekrškovni organ o prekršku odločil s plačilnim nalogom, se glede na drugi odstavek 19. člena ZP-1 uklonilni zapor ne sme določiti, zato ureditev 20. člena ZP-1 za te primere ne velja. Postopek odločanja o prekršku s plačilnim nalogom je v okviru veljavne ureditve zasnovan kot posebno hiter postopek, v katerem se o prekršku odloči takoj na kraju storitve in katerega namen je čim hitrejše plačilo globe za storjeni prekršek ter s tem tudi čim hitrejše končanje postopka. Možnost, da kršitelj poda predlog o nadomestitvi plačila globe in odločanje o takem predlogu, bi bila v nasprotju s tako zasnovanim postopkom oziroma bi povsem izničila cilj, ki ga uvedba posebej hitrega postopka zasleduje. Na to, da nadomestitev plačila globe, izrečene s plačilnim nalogom, z delom v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti v veljavni pravni ureditvi ni predvidena, kaže tudi, da kršitelj praviloma takega predloga niti ne bo mogel podati. V nasprotju s primeri, ko je o prekršku odločeno z odločbo o prekršku (peti odstavek 56. člena ZP-1) ali s sodbo (drugi odstavek 138. člena ZP-1), v primeru plačilnega naloga pravni pouk, dan kršitelju, ne vsebuje opozorila o možnosti nadomestitve plačila globe z opravo določenih nalog (tretji in osmi odstavek 57. člena ZP-1). Tako opozorilo kot sestavina pravnega pouka v primeru plačilnega naloga v ZP-1 ni določeno. Kršitelj kasneje tudi ni obveščen o tem, da je neplačani plačilni nalog poslan v izvršitev davčnemu organu in od kdaj teče rok za podajo predloga.

7. Po določbi drugega odstavka 19. člena ZP-1, ki je veljal v času storitve prekrška (Uradni list RS, št. 111/2013 z dne 27. 12. 2013), sodišče ni smelo določiti uklonilnega zapora, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog, če neplačana globa ni presegala 300 eurov ali če je bila globa izrečena mladoletnemu storilcu prekrška. Tako po zakonu kot po sodni praksi Vrhovnega sodišča storilec, ki mu je bila v obravnavanem primeru s plačilnim nalogom izrečena globa 250,00 EUR in tri kazenske točke, ni imel pravice vložiti predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist. Z odločbo U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 92/2014 z dne 19. 12. 2014) je Ustavno sodišče RS razveljavilo prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 19. člena ZP-1, sedmi odstavek 19. člena v delu, ki se nanaša na uklonilni zapor, ter 202.b člen ZP-1. S tem je Ustavno sodišče poseglo tudi v postopek s predlogom za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, ki ga je bilo mogoče vložiti v postopku določitve uklonilnega zapora (tretji odstavek 202.b člena ZP-1) in tudi še po vročitvi poziva na prestajanje uklonilnega zapora (prvi odstavek 202.c člena ZP-1). Kljub takemu posegu lahko storilci prekrškov po stališču Vrhovnega sodišča še vedno podajajo predloge za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist. Vendar pa v obravnavnem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni videti razlogov za spremembo stališča, zavzetega v sodbah IV Ips 26/2008 ter IV Ips 27/2008, obe z dne 15. 4. 2008, in IV Ips 18/2012 z dne 17. 4. 2012. Tudi v obravnavanem primeru gre za hitri postopek o prekršku, v katerem je prekrškovni organ na kraju storitve prekrška odločil s plačilnim nalogom, prav tako se v tem postopku zasleduje hitrost in ekonomičnost postopka. Možnost podati predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist bi oziroma je tudi v obravnavanem primeru povsem izničila cilj, ki se ga zasleduje s hitrim postopkom o prekršku. Ob izrečeni višini globe v tem primeru tudi ni ekonomično in racionalno, da bi oziroma je sodišče storilcu omogočilo opravljati naloge v splošno korist. 8. V obravnavanem primeru je bil plačilni nalog storilcu vročen 9. 9. 2014, pravnomočen pa je postal 18. 9. 2014, saj storilec ni vložil zahteve za sodno varstvo. Storilec v roku 30 dni po pravnomočnosti plačilnega naloga, o katerem je bil poučen v plačilnem nalogu, globe ni plačal, zato je plačilni nalog postal izvršljiv 17. 10. 2014. V roku osmih dni, ki se je iztekel 27. 10. 2014 (dejansko se je rok iztekel 26. 10. 2014, vendar je bila na ta dan nedelja), storilec ni vložil predloga za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, temveč je tak predlog skupaj z dopolnitvijo vložil šele 24. 12. 2014. Storilec je torej predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist vložil po poteku roka iz drugega odstavka 20. člena ZP-1, zato je treba pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da bi sodišče moralo prepozno vložen predlog s sklepom zavreči. 9. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev določb postopka o prekršku. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Kočevju z izpodbijanim sklepom kršilo drugi odstavek 20. člena ZP-1 v zvezi v s petim, šestim in sedmim odstavkom 19. člena ZP-1.