Jedro

Oškodovanka je bila zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, o naroku niti zagovornik niti obsojenec, ki je bil takrat že osumljen kaznivega dejanja, nista bila obveščena, zapisnik o njeni izpovedbi pa je bil na glavni obravnavi prebran. Ker obsojenec in zagovornik nista imela možnost postavljati vprašanja obremenilni priči, je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki pa mora biti take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe.

Pravico priče iz 1. odstavka 8. člena ZKP, da pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ter na glavni obravnavi uporablja svoj jezik, je treba razlagati tako, da ni nujno, da gre za njen materin jezik, ampak da razume in govori jezik, v katerem izpoveduje.

Sodišče pri opisu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77 iz obtožnega predloga ni povzelo besedila "pri čemer so bile dane poškodbe prizadejane na tak način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje" in ni obrazložilo, zakaj je tako ravnalo. Kljub temu pa je ravnanje obsojencev treba opredeliti po 2. odstavku omenjenega člena, saj je opis dejanja tak, da je že iz načina poškodovanja zaradi možnih prelomov kosti ter zaradi možnosti šoka zaradi ožganja stegna s cigaretnim ogorkom, razvidno, da so bile poškodbe prizadejane na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Potem ko je sodišče v ravnanju obsojencev našlo vse elemente sostorilstva, ni nujno, da bi moralo ugotoviti tudi, katero od naštetih poškodb je povzročil posamezni od njiju.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.C. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni J.C. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo z dne 18.12.1997 pod točko I. obsojena J.C. in S.K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ-77 v zvezi z 22. KZJ. Na podlagi 51. in 52. člena KZJ je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu J.C. na podlagi 2. odstavka 54. člena KZ-77 določilo kazen štiri mesece zapora, obsojenemu S.K. pa tri mesece zapora, ki pa ne bosta izvršeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne storita novega kaznivega dejanja. Pod točko II. sodbe je zoper oba obsojenca na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 62. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ. Obsojena J.C. in S.K. je pod točko III sodbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zvodništva po 2. odstavku 105. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, obsojeni J.C. v znesku 15.725,00 SIT, obsojeni S.K. pa v znesku 17.231,00 SIT, ter vsak od njiju še na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, določene vsakemu kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega J.C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da na glavni obravnavi niso bili izpolnjeni pogoji za branje zapisnika o zaslišanju oškodovanke M.M. kot priče in da obsojencu med kazenskim postopkom ni bilo omogočeno postavljati vprašanja zaradi razjasnitve dejstev, pomembnih za odločitev v zadevi, edini obremenilni priči. Poudarja, da izpovedbe priče ni prevajal tolmač za njen materin jezik, pač pa za ruski in bolgarski jezik. Izvedenec medicinske stroke je podal mnenje, čeprav zdravljenje oškodovanke še ni bilo zaključeno. Zato po mnenju vložnika zahteve ni jasno, za kakšne poškodbe je pri oškodovanki sploh šlo, torej tudi ne, ali za tiste iz 1. ali 2. odstavka 54. člena KZ-77. Vložnik tudi izpostavlja, da iz izreka sodbe ni razvidno, da je bila telesna poškodba prizadejena na način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje, prav tako pa da tega ni mogoče razbrati iz razlogov sodbe. Meni, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče napačno pravno kvalificiralo kaznivo dejanje po 2. namesto po 1. odstavku 54. člena KZ-77, posledično pa napačno uporabilo določbe o zastaranju kazenskega pregona. Za temeljno obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe je bil kazenski pregon po stališču zahteve v času sojenja na drugi stopnji že absolutno zastaran. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo "preda v novo odločanje ob ustreznih navodilih za pravilno delo" ali spremeni tako, da obsojenega J.C. oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz podatkov spisa je razvidno, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za branje zapisnika o oškodovankini izpovedbi na glavni obravnavi. Bila je v redu povabljena, je tuja državljanka, ki je že pred tem zadnjim vabilom iz naše države nepričakovano odšla in se očitno sem ne želi vrniti, za kar da ima, glede na okoliščine, v katerih je bilo dejanje na njeno škodo storjeno, tehtne zadržke.

Oškodovankina izpovedba je bila v zapisnik korektno in pravilno povzeta, saj se je bilo z njo mogoče sporazumeti tudi s pomočjo tolmača za jezik, ki ga je oškodovanka razumela in govorila, ne glede na to, da to ni njen materin jezik. Po mnenju vrhovne državne tožilke tudi ni nobenega razloga, da sodišče ne bi smelo kot dokaz uporabiti izvedenskega mnenja o oškodovankinih poškodbah, ker takrat zdravljenje še ni bilo zaključeno. Izvedenec je korektno ocenil poškodbe v času, ko je bila oškodovanka pregledana in na podlagi te ocene je bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da gre za lahko telesno poškodbo. Zato o dokazu, na katerega se sodba ne bi mogla opirati, po stališču vrhovne državne tožilke ni mogoče govoriti. V razlogih sodbe je sodišče obrazložilo, da gre glede na način poškodovanja za kvalificirano obliko lahko telesne poškodbe, zato tudi ni podana kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Pravna kvalifikacija kaznivega dejanja je po oceni vrhovne državne tožilke pravilna, tako da ni nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Po mnenju vrhovne državne tožilke z ostalimi navedbami v zahtevi vložnik izpodbija dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prva kršitev pravic obrambe, ki jo zatrjuje vložnik zahteve, se nanaša na dejstvo, da je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo njegov predlog, da bi neposredno zaslišalo oškodovanko M.M. in je namesto tega prebralo zapisnik o njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, o katerem pa obsojenec in njegov zagovornik nista bila obveščena in se ga tudi nista mogla udeležiti.

Tak očitek je treba presojati z vidika pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki v Ustavi RS (Ustavi) ni izrecno navedeno, ga je pa mogoče najti v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 v nadaljevanju EKČP), ki v točki d. 3. odstavka 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Skladno z 8. členom Ustave se EKČP uporablja neposredno. Tako stališče je v zadevi št. Up-207/99 z dne 4.7.2002 zavzelo tudi Ustavno sodišče. Po določbi 4. odstavka 168. člena ZKP-77, ki je veljal v času pričinega zaslišanja, sta bila obdolženec in njegov zagovornik lahko navzoča pri zaslišanju prič in po 8. odstavku iste določbe preiskovalnemu sodniku predlagala, da zaradi razjasnitve stvari postavi določena vprašanja priči ali pa sta taka vprašanja z dovoljenjem preiskovalnega sodnika lahko postavljala tudi neposredno. Prav tako sta imela obdolženec in njegov zagovornik možnost zahtevati, da se glede posameznega preiskovalnega dejanja (v konkretnem primeru zaslišanja oškodovanke) v zapisnik vpišejo njune pripombe glede pričine izpovedbe, prav tako pa sta lahko predlagala izvedbo posameznih dokazov. Praktično enaka je tudi sedanja ureditev v 4. in 7. odstavku 178. člena ZKP.

Možnost zasliševati pričo v zvezi z izjavami, ki jih je dala, in sicer izpodbijati njihovo verodostojnost, kot je v preiskavi, v skrajšanem postopku pa v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dana obdolžencu in njegovem zagovorniku, je glede na mešano koncepcijo kazenskega postopka, ki velja v slovenskem pravnem redu, po svoji naravi v vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo imata obdolženec in njegov zagovornik na podlagi 334. člena ZKP (ta je v času sojenja v rednem postopku že veljal).

Po takrat veljavni določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP (ta je bila pozneje spremenjena ravno glede pogojev za branje zapisnikov o zaslišanju prič, ki prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo), je bilo mogoče izvesti posamezni dokaz na glavni obravnavi tako, da se zgolj prebere zapisnik o izpovedbi priče tudi v primeru, če zaslišana oseba zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ni mogla priti ali je zato zelo težko prišla k sodišču. Ne glede na to odstopanje načelo neposrednosti, predpisanega s to določbo, pa mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje obremenilne priče, kakor mu to zagotavlja pravno jamstvo iz točke d. 3. odstavka 6. člena EKČP. Obdolžencu torej mora biti dana možnost, da zaslišuje oškodovanko v zvezi z izjavami, ki jih je ta dala.

Oškodovana M.M. je bila zaslišana dne 12.6.1993 v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi 1. odstavka 156. člena v zvezi s 430. členom ZKP-77. Da bi ne bili podani pogoji za tako pričino zaslišanje v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, vložnik zahteve niti ne zatrjuje. Dejstvo pa je, da obsojeni J.C. in njegov zagovornik nista bila obveščena o naroku za zaslišanje oškodovanke, čeprav je bil obsojenec takrat že osumljen kaznivega dejanja, in tako nista imela možnosti postavljati vprašanja obremenilni priči in že na samem zaslišanju podati pripombe na njeno izpovedbo ter predlagati, da se priča in obsojenec soočita. Zato je treba pritrditi zahtevi, da je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP sama po sebi še ne pomeni, da je samo zaradi tega izpodbijana sodba nezakonita. Kršitev mora biti take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe. V konkretnem primeru pa ni tako. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo samo tisti del oškodovankinega pričevanja, ki ga potrjujejo ostali dokazi. Tako je glede kaznivega dejanja zvodništva ocenilo, da bi bilo soočenje oškodovanke z obsojenim J.C. in pričo D.J. za dokazno presojo ključnega pomena, in je obsojenca zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe. Glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe pa se je sodišče oprlo na zdravniško spričevalo, mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A.H., na vsebino zapisnika o ogledu kletnih prostorov stanovanjske hiše J.C., ki jih je oškodovanka natančno opisala. Za ta opis je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je v celoti skladen predvsem s slikovnim materialom v spisu. Sodišče se je oprlo tudi na dejstvo, da je obsojeni J.C. pritrdil, da je bila oškodovanka dne 11.6.1993 v popoldanskih urah, torej neposredno preden se je zatekla po zdravstveno pomoč, v njegovem stanovanju, vendar je storitev kaznivega dejanja zanikal. Predvsem zažemki na v zapestjih obeh rok in na obeh oškodovankinih gležnjih, razvidni tudi iz fotografij in navedeni v zdravniškem spričevalu ter opeklina, kot sled ugašanja cigaretnega ogorka na oškodovankinem desnem stegnu, so tako specifične poškodbe, da v celoti potrjujejo oškodovankine navedbe o njihovem nastanku. Glede na tako ugotovljena dejstva se izkaže, da kršitev obsojenčeve pravice zaslišati obremenilno pričo, ki naj bi jo potrditvah v zahtevi vprašal, kdaj so nastale opekline in kako da se je rana zacelila že dva dni po ugašanju ogorka, v nasprotju z dognanji medicinske znanosti ter življenjskim izkustvom, saj da je znano, da se opečeno mesto vname, naredi krasta ter močno pordeči in zateče, ni imela take teže, da je vplivala na zakonitost sodbe.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bila oškodovanka, ki je državljanka Republike Latvije, kamor ji je bilo po diplomatski poti poslano vabilo za glavno obravnavo, v redu povabljena, pa se kljub temu glavne obravnave ni udeležila in sodišču tudi ni sporočila morebitnih zadržkov. Ugotovilo je, da se oškodovanka vabilu ni hotela odzvati, kar dokazuje že njeno početje, ko je pred glavno obravnavo razpisano na dan 13.7.1993 pobegnila iz naše države. Sodišče je tudi ugotovilo, da oškodovanka ne želi priti na naše sodišče in da so zato na njeni strani podani tehtni razlogi. Zato je sodišče druge stopnje ocenilo, da je bila podana podlaga iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP za branje zapisnika o oškodovankini izpovedbi na glavni obravnavi.

Po 2. odstavku 7. člena ZKP-77 je imela priča, enaka je tudi določba 1. odstavka 8. člena ZKP, pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih in na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik.

Te določbe si ni mogoče razlagati tako, kot to stori vložnik, ko v zahtevi po vsebini zatrjuje, da zapisnik o pričevanju oškodovane M.M. nedovoljen dokaz, ker je njeno izpovedbo prevajal sodni tolmač za ruski in bolgarski jezik, in ne za latvijski jezik, ki je pričin materin jezik. Pomembno je namreč, da priča razume in govori jezik v katerem podaja izpovedbo, ni pa nujno, da gre za njen materin jezik. Kolikor pa vložnik nakazuje, da je vprašljivo, ali je oškodovanka sploh razumela pomen in natančen smisel pravnega pouka krive izpovedbe ter pravilnost zapisa prave vsebine njene izpovedbe in izraža dvom, ali je sploh vedela, kaj se zapisuje v zapisnik, čeprav ga je podpisala, izhaja iz svoje ocene, ki pa v ugotovitvah v pravnomočni sodbi, pa tudi v spisovnih podatkih nima podlage, da oškodovanka v času zaslišanja ni govorila in razumela ruskega jezika. Pritožbeno sodišče je take vložnikove navedbe zavrnilo tudi s sklicevanjem na zagovor obsojenega J.C. (list. št. 53), ki je povedal, da je oškodovanka obvladala ruski jezik. Drži sicer, da tolmač za ruski in bolgarski jezik prof. M.R. zapisnika o zaslišanju priče ni podpisal, vendar pa ne more biti nobenega dvoma, da je to delo opravil, saj je to razvidno tudi iz sklepa (list. št. 116), s katerim mu je sodišče za prevajanje na tem naroku na podlagi 22. člena Pravilnika o stalnih sodnih tolmačih priznalo nagrado za štiri ure in začeto peto uro prevajanja ravno za to preiskovalno dejanje. Za trditev, da je bil s tega vidika zapisnik o oškodovankinem zaslišanju nedovoljen dokaz, ni prav nobene podlage. Z zatrjevanjem procesno relevantnega dejstva, ki je nasprotno tistemu, ugotovljenemu v izpodbijani sodbi, zato zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zato je treba pritrditi pravnemu naziranju v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so bili podani pogoji iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP za branje oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi in da ni šlo za nedovoljen dokaz.

Vložniku zahteve je pritrditi, da v opisu kaznivega dejanja ni izrečne trditve, da sta obsojenca oškodovanki povzročila lahko telesno poškodbo na način, s katerim se telo lahko poškoduje. Prvotni obtožni predlog takega očitka ni vseboval, vendar ga je državni tožilec (takrat še temeljni državni tožilec) na naroku za glavno obravnavo dne 1.2.1994 (list. št. 138) spremenil tako, da je za besedami zmožnost za delo vstavil tudi besedilo "pri čemer pa so bile dane poškodbe prizadejane na tak način, s katerim se lahko hudo poškoduje". Sodišče tega dela ni povzelo v opis in tudi ni obrazložilo, zakaj je tako ravnalo. Vendar zgolj zaradi tega še ni ni mogoče pritrditi zahtevi, ko navaja, da dejanje tako kot je opisano, nima vseh zakonskih znakov kvalificirane oblike lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77. Opis kaznivega dejanja je v sodbi tak, da je že iz načina poškodovanja (kjer se zatrjuje, da sta obsojenca priklenjeno oziroma zvezano oškodovanko brcala in udarjala v zgornje ude, v bok in hrbet), zaradi možnih prelomov kosti, ožganje stegna pa zaradi možnosti šoka, razvidno, da so bile te poškodbe prizadejane na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in da gre za ravnanje obsojencev, ki ga je treba pravno opredeliti po 2. odstavku 54. člena KZ-77. Zato vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da tako dejanje, kot je opisano, pomeni zgolj temeljno obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

Tudi kolikor zahteva po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zatrjuje, da je sodba nejasna glede razlogov, zakaj da gre za kvalificirano in ne navadno lahko telesno poškodbo, ji ni mogoče pritrditi. Prav tako ni nobenega protislovja med izrekom sodbe in njenimi razlogi ter listinami v spisu, ki se nanašajo na poškodbe, za katere je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da sta jih obsojenca prizadejala oškodovanki. Izvedenec medicinske stroke dr. H. je v mnenju navedel, da so bile nekatere od poškodb in natančno opredelil katere, na kar se je oprlo tudi sodišče v pravnomočni sodbi, povzročene na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Po teži se lahka telesna poškodba, opredeljena v 1. odstavku 54. člena KZ-77, ni razlikovala od tiste iz naslednjega odstavka. Kvalificirana oblika je bila tudi po tej določbi podana, če so bile poškodbe, ki so sicer po naravi enake tistim iz temeljne oblike, prizadejane z nevarnim sredstvom ali na nevaren način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Trditve zagovornika, da oškodovankino zdravljenje še ni bilo končano in da je obstajal utemeljen sum glede zloma navikularne kosti leve roke, tudi niso upoštevne. V pravnomočni sodbi ugotovljene poškodbe, med temi zloma navikularne kosti ni, pomenijo lahko telesno poškodbo po 2. odstavku 54. člena KZ-77. Zato je treba tudi v tem delu nasprotna zatrjevanja v zahtevi zavrniti kot neutemeljena.

Prav tako vložniku ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker da je v času sojenja v rednem postopku nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Pri uveljavljanju te kršitve materialnega prava vložnik izhaja iz podmene, da obsojencu očitano kaznivo dejanje nima zakonskih znakov kvalificirane marveč zgolj temeljne oblike kaznivega dejanja po 1. odstavku 54. člena KZ-77. Glede na to, da je tako naziranje zgrešeno, je neutemeljena tudi trditev, da je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona in s tem tudi, da je zato podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona.

Z navedbami v zahtevi, da izvedenec medicinske stroke oškodovanke ni nikoli pregledal, marveč da je svoje mneje podal na podlagi zdravniškega potrdila zdravnika - neizvedenca, da v tem spričevalu ni bilo zabeleženo, ali gre za stare ali sveže opekline, da ob obisku oškodovanke pri zdravniku v splošni bolnišnici ni bil prisoten tolmač za tuj, oškodovankin jezik, temveč, da je to, kar naj bi oškodovanka doživela, zdravniku s svojimi besedami pojasnila prisotna kriminalistka, ter da se je izvedenec v svojem mnenju oprl le na ta zapis, vložnik skuša vzbuditi dvom pravilnost mnenja izvedenca medicinske stroke. Prav tako zahteva izraža dvome v resničnost oškodovankine izpovedbe, ker da ta, kot diplomirana biologinja pozna znake srčnega napada, ki ga je po svojih navedbah tudi hlinila, tako da po vložnikovi oceni ni mogoče izključiti možnosti, da je hlinila tudi druge poškodbe (tisto na levi roki, ki to očitno ni bila), saj je oškodovanka pobegnila iz prehodnega doma za tujce in zaradi te poškodbe zdravnika ni nikoli več obiskala. Enako po vložnikovem mnenju velja tudi za pekoče bolečine v lasišču, opozarja pa tudi na to, da iz fotografij (8 in 10) nikakor ni razvidno, da bi šlo za svežo opeklino. Svoje videnje dejanskega stanja ponuja tudi s trditvami, da je iz splošnih življenjskih izkušenj znano, da predstavlja ugašanje cigaretnega ogorka na koži izjemno težko poškodbo, opečenost vseh treh slojev kože in da taka opeklina močno spremeni barvo kože ob robu zaradi prekrvavitve, oteklino poškodovanega predela v širšem smislu z živo prekrvavljeno "razcveteno" ter najverjetneje zagnojeno in "preraščeno" dobro vidno krasto. Poudarja, da česa podobnega na fotografijah ni zaznati in da je zato vprašljivo, kaj sploh prikazujejo, zanesljivo pa ne, nekaj dni svežih opeklin prizadejanih s cigaretnim ogorkom. Pomisleke v pravilnost dejanskega stanja vložnik izraža tudi z navedbami, da ni logično, da bi v verige okovana oseba, ki se nato s hlinjenjem srčnega napada komaj reši, ob pobegu poskrbela še za to, da bi vzela svoji dve potovalki ter da bi odšla z mučiteljem v zgornje prostore neke stavbe, od koder je težje pobegniti kot iz pritličja ter da bi nato ušla preko balkona prvega nadstropja stanovanjskega objekta, pri čemer je oseba, za katero sama zatrjuje, da jo je vklenila, niti ne bi nadzorovala, da ne bi mogla pobegniti. Na ta način zagovornik obsojenega J.C. ponuja svojo dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini tako ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kakor je že pojasnjeno, ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Opis kaznivega dejanja je sklepčen tudi glede sostorilstva obsojencev, saj obema očita, da sta oškodovanko M.M. predhodno zvezala za roke in noge in priklenila, ter da sta jo lasala, brcala in udarjala s pestmi v stegna, boke, hrbet in zgornje ude ter na njeni nogi ugašala cigaretni ogorek. Ni pa nujno, da bi sodišče ob takem ravnanju obsojencev, potem ko je v njem našlo vse elemente sostorilstva, moralo ugotoviti, katero od naštetih poškodb naj bi ji povzročil kateri od obsojencev. Da ni nobenega nasprotja glede izvršitvenega dejanja, kolikor se nanaša na ugašanje ogorka, pa je obrazložilo že pritožbeno sodišče, tako da se na te navedbe Vrhovno sodišče tudi sklicuje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih navaja zagovornik obsojenega J.C. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojenega J.C. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.