Jedro

O istovrstnemu zahtevku je bilo ob izdaji izpodbijanega sklepa že odločeno v predhodnem postopku. Dejanska in pravna podlaga, na kateri temelji odločitev, pa se nista spremenila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 4. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrgel (ponovno) vlogo tožnika za odložitev davčne izvršbe davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi DT-4934-66428/2014-9 (07-3401-05) z dne 12. 12. 2014 do odločitve drugostopenjskega organa o pritožbi, ker je ugotovil, da je bilo o isti zadevi na isti dejanski in pravni podlagi že odločeno, in sicer s sklepoma DT- 4291-500841/2015-3 z dne 31. 3. 2015, s katerima je bila tožnikova vloga za odlog izvršbe davčne izvršbe zavržena.

2. Ministrstvo za finance je, kot pritožben organ, z odločbo DT 499-31-186/2015-4 z dne 19. 10. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih je v celoti pritrdilo odločitvi in razlogom organa prve stopnje. Kot podlago navaja 4. točko 129. člena ZUP. Pritožbeni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil, je pa ugotovil, da je bilo o istovrstnemu zahtevku ob izdaji izpodbijanega sklepa že odločeno v predhodnem postopku, ter da se dejanska in pravna podlaga, na kateri temelji odločitev, nista spremenila, česar pa tožnik niti ne zatrjuje. Pritožbeni organ je zato izpodbijan sklep potrdil kot pravilen in zakonit, pritožbo pa je zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in podaja tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) ter predlaga odpravo predmetnega sklepa, ustavitev davčne izvršbe ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena ZST-1 glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“. V tožbi tudi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma, ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni tudi, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker gre v obravnavani zadevi za sodno presojo procesnega sklepa, izdanega v upravnem postopku.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Sodišče ugotavlja, da tožba navedb, iz katerih bi izhajala drugačna odločitev, kot je navedena v razlogih izpodbijanega sklepa in v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa ne vsebuje. Tožnik v tožbi navaja le razloge za odlog plačila davčnih obveznosti in ne navaja razlogov v zvezi z zavrženjem predmetne tožnikove vloge, kar pa je predmet izpodbijane odločitve. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni sli sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Prvostopenjski organ je v predmetnem postopku pravilno ugotovil, da je upravni organ o isti zadevi že odločil. Prav tako se tudi po mnenju sodišča pravna podlaga v zadevi ni spremenila, saj gre v obeh primerih za isto davčno izvršbo. Iz tožbenih trditev pa tudi ne izhaja, da bi tožnik navajal, da se je dejansko stanje v zadevi spremenilo. Iz listin upravnega spisa tudi po mnenju sodišča nesporno izhaja, da se je o isti zadevi že vodil upravni postopek. Tožnik v tožbi, enako kot v pritožbi, ne prereka dejstva, da gre v danem primeru za isto zadevo, niti ne navaja, da gre za drugačno dejansko stanje ali za drugo pravno podlago. Že prvostopenjski organ je pravilno pojasnil razloge za zavrženje tožnikove vloge, pritožbeni organ pa je te razloge le še dopolnil. Z navedenimi razlogi se strinja tudi sodišče. Po presoji sodišča je tako izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

9. Ob tem je tožniku tudi pojasniti, da je predmet tega upravnega spora izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se ne nanašajo na odlog plačila davčnega dolga, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

10. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Sodišče je zato tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka strpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).