Jedro

Začasno zastopanje po odvetniku je nedopustno le v zvezi z vlogami, ki jih določba petega odstavka 98. člena ZPP izrecno ureja (tožba in pravna sredstva), ne pa tudi v zvezi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi (defenzivnimi) vlogami.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo odgovor na tožbo z dne 15. 9. 2005 in izdalo zamudno sodbo s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 6. 7. 2009. Sklenilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. V obrazložitvi je navedlo, da tožena stranka odgovoru na tožbo ni priložila pooblastila za zastopanje, kar glede na določbo petega odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v nadaljevanju ZPP) pomeni, da je treba tako vlogo zavreči. Glede na navedeno je sodišče štelo, da odgovor na tožbo ni bil podan ter ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe po 318. členu ZPP.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje odgovora na tožbo, saj se po določbi petega odstavka 98. člena ZPP lahko zavrže le tožbo oziroma pravno sredstvo. Kljub temu je presodilo, da je odločitev sodišča prve stopnje ob zmotnemu sklicevanju na peti odstavek 98. člena ZPP pravilna, saj je bila podlaga za zavrženje odgovora na tožbo v drugem odstavku 108. člena ZPP.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma predlaga, da Vrhovno sodišče postopek prekine in na Ustavno sodišče naslovi zahtevo za presojo ustavnosti petega odstavka 95. člena ZPP, saj je mnenja, da je navedeno določilo protiustavno in krši pravico iz 22. člena Ustave. Pritrditev takšnemu stališču vidi tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 282. člena ZPP. Sodišče v sodbi ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožbeni zahtevek ni v nasprotju z dokazi. Tožnik je od revidenta prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na katerega ni podal pripomb, kar pomeni, da je z odpovedjo soglašal. Tožnik v tožbi tudi ni navedel nobenega dokaza, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tudi navedba, da je bil razlog za odpoved daljša odsotnost z dela zaradi poškodbe izven dela, ni točna in tožnik v zvezi s tem dejstvom ni predlagal nobenega dokaza. Tožnik v tožbi ni navedel nobenega dokaza, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, torej, da razlogi za odpoved niso bili resni in utemeljeni. Drugačna odločitev sodišča zato pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je v celoti sledilo navedbam tožnika, da mu je bilo delovno razmerje odpovedano predvsem iz tega razloga ter da tožena stranka še vedno potrebuje delavce na delovnem mestu „obdelovalec kovin“. Takšno dejansko stanje pa ne izhaja iz predloženih dokazov. Tožnik naj bi smiselno zatrjeval, da tožena stranka ni upoštevala tretjega odstavka 88. člena ZDR, saj bi lahko tožnik opravljal različna dela in s tem imel prednost pri zaposlitvi. Takšno zatrjevanje pa nima opore v spisovnih podatkih, zato je sodišče odločalo mimo in preko tožbenega zahtevka. Tožnik bi moral že v tožbi navesti konkretne možnosti o zaposlitvi na drugem delu in predlagati dokaze. Sodišče druge stopnje je s svojim odločanjem zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, saj je mnenja, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP.

7. Vrhovno sodišče RS je na vprašanje ali lahko sodišče izda zamudno sodbo v primeru, ko odgovor na tožbo vloži odvetnik in odgovoru ne priloži pooblastila, že odklonilno odgovorilo v dopuščeni reviziji v zadevi II Ips 326/2010 z dne 11. 11. 2010 (1).

8. V zadevi II Ips 326/2010 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se določbe ZPP o obveznih sestavinah vlog in sankcijah v primeru formalnih pomanjkljivosti razlikujejo glede na vrsto vloge, njeno posamezno (manjkajočo) sestavino, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS, št. 45/2008 - v nadaljevanju ZPP-D) pa tudi glede na to, ali je vlagatelj odvetnik. Obveznosti predložitve pooblastila zakonodajalec ni uredil s splošno zapovedjo v okviru določb o razumljivosti in popolnosti vlog (105.-109. člen ZPP) niti z zahtevami glede vsebine tožbe (180. člen ZPP) oziroma odgovora na tožbo (276.-278. člen ZPP), temveč s posebnimi določbami v poglavju o pooblaščencih (86.-101. člen ZPP). Pooblastilo mora biti predloženo hkrati z vlogo, ob prvem pravdnem dejanju, ki ga pooblaščenec opravi za stranko (prvi odstavek 98. člena ZPP). Ta vloga je bila v konkretnem primeru odvetnikov odgovor na tožbo.

9. Če pooblaščenec ob prvem pravdnem dejanju za stranko pooblastila ne predloži, sodišče takšni osebi lahko dovoli začasno opravljanje pravdnih dejanj za stranko, a ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 98. člena ZPP). Dokler rok za predložitev pooblastila ne poteče, sodišče odloži izdajo odločbe; če pa preteče brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo pravdna dejanja domnevnega pooblaščenca (tretji odstavek 98. člena ZPP). Ureditev sankcij za nepredložitev pooblastila, ki se je s časom spreminjala, ni bila in ni enotna za vsa (defenzivna in ofenzivna) pravdna dejanja. Stališče sodne prakse, da neučinkovito pozivanje v primeru tožbe narekuje njeno zavrženje (2), je bilo sprejeto tudi v ZPP iz leta 1999, ki je enak postopek predvidel še za pravna sredstva (četrti odstavek 98. člena ZPP). Postopanje z drugimi (defenzivnimi) vlogami, v zvezi s katerimi bi moralo biti predloženo pooblastilo, je v enakem položaju ostalo nespremenjeno - sodišče po brezuspešnem pozivanju šteje, da vloga ni bila predložena (tretji odstavek 98. člena ZPP).

10. ZPP-D je zaostril položaj pooblaščenca, ki je odvetnik, med drugim tudi v zvezi z obveznostjo predložitve pooblastila - sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže (peti odstavek 98. člena ZPP) (3). Citirana določba, na kateri temelji zamudna sodba, je bila sicer predmet presoje Ustavnega sodišča, vendar le v obsegu kolikor se nanaša na postopek z revizijo. Ustavno sodišče pa v svoji odločbi ni ugotovilo neskladja z Ustavo (4). Navedeno pa v tej zadevi niti ni relevantno, saj sporna procesna ureditev za konkretne okoliščine primera ni uporabljiva. Z določbo petega odstavka 98. člena ZPP je namreč urejena (izrazito) stroga(5) izjema od siceršnjega postopanja v zvezi s predložitvijo pooblastil, zato jo je treba utesnjujoče razlagati. Takšen razlagalni pristop ponuja sklepanje, da je začasno zastopanje po odvetniku nedopustno le v zvezi z vlogami, ki jih obravnavano pravilo izrecno ureja (tožbo in pravna sredstva), ne pa tudi v zvezi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi (defenzivnimi) vlogami (argumentum a contrario). Slednje torej niso izvzete iz splošne ureditve, opredeljene v drugem in tretjem odstavku 98. člena ZPP.

11. Ker sodišči nižjih stopenj omenjenih procesnih določb (drugi, tretji in peti odstavek 98. člena ZPP) nista (pravilno) uporabili, odgovora na tožbo zmotno nista upoštevali. Na takšnem postopanju temelječi zamudna sodba in sodba pritožbenega sodišča sta zato obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Uveljavljani revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP je na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena ZPP narekoval razveljavitev drugostopenjske in prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Enako stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi II Ips 212/2011 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (2): Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 1996, Pravna mnenja 2/96. Op. št. (3): V času sojenja sodišč nižjih stopenj je sicer veljala tudi določba drugega odstavka 108. člena ZPP o takojšnjem zavrženju nerazumljive ali nepopolne vloge, ki jo vloži odvetnik. Vendar je ta določba, kot je bilo pojasnjeno, splošne narave in v specialno ureditev obveznosti predložitve pooblastila ne posega. Kasneje je Ustavno sodišče Republike Slovenije to določbo razveljavilo (odločba U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010).

Op. št. (4): Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-277/09, Up-1333/09, -I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011. Op. št. (5): Teža posledic te določbe je povsem primerljiva tistim, na katere je opozorilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010.