Jedro

Pravica do sorazmernega dela regresa pripada delavcu, ki ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Slednji je urejen v 161. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Ta določba določa najmanjšo enoto, ki se upošteva pri odmeri sorazmernega letnega dopusta (in posledično regresa; en mesec zaposlitve). Določba je jasna in ne rabi posebne razlage. Ni je mogoče razumeti drugače, kot jo je sodišče prve stopnje, da se pri odmeri sorazmernega dela letnega dopusta (regresa) upoštevajo le (polni) meseci zaposlitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem se nanaša na priznanje pravic, prijavo v socialna zavarovanja, vpis delovne dobe in plačilo plač ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za obdobje od 24. 6. 2019 do 2. 7. 2019 (točka I izreka). Toženki je naložilo plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019 v višini 262,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2019 do plačila (točka II izreka). Višji zahtevek iz naslova regresa v višini 109,38 EUR s pripadki in zahtevek za plačilo stroškov predpravdnega postopka v višini 223,99 s pripadki je zavrnilo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da za tožnico plača pravdne stroške v višini 22,69 EUR in sodno takso v višini 20,26 EUR, oboje na račun sodišča (točki IV in V izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka III izreka) in odločitev o pravdnih stroških (točki IV in V izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri sorazmernega dela regresa za letni dopust neutemeljeno ni upoštevalo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena 29 dni več kot polne tri mesece. Sorazmernosti pri odmeri letnega dopusta in posledično regresa ni upoštevalo v celoti. Konvencija MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu in ZDR-1 sicer ne določata najmanjše enote za odmero letnega dopusta, kar pa ne pomeni, da je dopustno kot enoto vzeti dopolnjeni mesec. S tem so v neenakopraven položaj postavljeni delavci, ki sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z različnimi delodajalci. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo predpravdnih stroškov, ki so bili potrebni, saj pogodba o zaposlitvi ureja reševanje sporov s pomiritvijo. Dopis z dne 15. 10. 2020 je tako predpogoj za uveljavljanje sodnega varstva. Tožnici je strošek v zvezi z dopisom dejansko nastal, pri čemer je stroške v dopisu specificirala skladno z OT. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pravica do sorazmernega dela regresa pripada delavcu, ki ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (četrti odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Slednji je urejen v 161. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Ta določba določa najmanjšo enoto, ki se upošteva pri odmeri sorazmernega letnega dopusta (in posledično regresa; en mesec zaposlitve). Določba je jasna in ne rabi posebne razlage. Ni je mogoče razumeti drugače, kot jo je sodišče prve stopnje, da se pri odmeri sorazmernega dela letnega dopusta (regresa) upoštevajo le (polni) meseci zaposlitve.

6. Ob jasni zakonski ureditvi se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načelo enakosti oziroma izpostavlja hipotetično prikrajšanje pri letnem dopustu in regresu, ki bi ga bili deležni delavci, ki sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z različnimi delodajalci.

7. Tožnici, ki je bila pri toženki zaposlena od 3. 7. 2020 do 31. 10. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust v deležu 3/12, saj je bila pri toženki zaposlena polne tri mesece. Prizadevanje pritožbe, da bi ji pripadel še del v deležu 29/365 za 29 dni v četrtem mesecu, je neutemeljeno.

8. Pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo predpravdnih stroškov je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da tožnica uveljavlja denarne zahtevke, za katere je po izrecni zakonski določbi dopustno neposredno sodno varstvo (četrti odstavek 200. člena ZPP). Tako se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na postopek s pomiritvijo, ki bi ga urejala pogodba o zaposlitvi, pri čemer tovrstnih navedb pred sodiščem prve stopnje ni podala (nedopustna pritožbena novota; prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak je dopis z dne 15. 10. 2020 opredelila kot predpravdni zahtevek, s katerim je skušala s toženko doseči izvensodno poravnavo.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v pravdi).