Jedro

Glede na dejstvo, da je tožeča stranka uveljavljala samo zavarovalno dobo doseženo v Republiki Sloveniji, bi tožena stranka morala uporabiti zgolj določila ZUTD, saj za obvezna zavarovanja zaposlenih tujih državljanov v Republiki Sloveniji veljajo le pravni predpisi v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2020 in prvostopno odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2020 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 406,92 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, posledično odpravi III. točko izpodbijane sodbe in odloči, da tožeča stranka sama krije stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 24. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino kot tudi 15. člen administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Odločilo je, da ker tožeča stranka izpolnjuje pogoj dopolnjene zavarovalne dobe za priznanje pravice do nadomestila že po zakonodaji države pogodbenice, v kateri uveljavlja to pravico, ni pravilna uporaba 24. člena omenjenega Sporazuma, temveč uporaba drugega odstavka 59. člena v zvezi z 8. členom ZUTD. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka po drugem odstavku 59. člena ZUTD izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je materialno pravno zmotno. Tožeča stranka je pri organu prve stopnje 2. 4. 2020 vložila vlogo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožeča stranka je kot državljanka Bosne in Hercegovine v obdobju od 13. 8. 2019 do 31. 5. 2020 v Republiki Sloveniji imela urejeno začasno bivališče. V Sloveniji je bila v obdobju od 1. 8. 2019 do 17. 3. 2020 v delovnem razmerju pri delodajalcu A.A. s. p. V Sloveniji je dosegla zavarovalno dobo v trajanju 7 mesecem in 17 dni. Državljanom druge države pogodbenice, ki prebivajo v tretji državi izplačuje prva država pogodbenica pokojnine in druge dajatve pod enakimi pogoji, kakor svojim državljanom, ki tam prebivajo. Denarna nadomestila za primer brezposelnosti, pogrebnina in posmrtnina se ne izplačujejo v drugo pogodbenico. Pravice do teh dajatev se uveljavljajo v skladu s tem Sporazumom in pravnimi predpisi pogodbenice, na ozemlju katere so te pravice pridobljene, če ima upravičenec stalno ali začasno prebivališče na ozemlju te pogodbenice. Zavarovalna doba dopolnjena z obveznim zavarovanjem po zakonodaji ene pogodbenice se v potrebni meri upošteva pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po zakonodaji druge pogodbenice, če je bil brezposelni v državi pogodbenici, v kateri uveljavlja nadomestilo v zadnjih 18 mesecih pred vložitvijo zahtevka za nadomestilo v delovnem razmerju in obvezno zavarovan za primer brezposelnosti najmanj 9 mesecev in če pri tem niso bili kršeni predpisi o zaposlovanju tujcev (24. člen Sporazuma). Iz izpisa obveznih zavarovanj nesporno izhaja, da je bila tožnica v obvezna socialna zavarovanja tudi za primer brezposelnosti vključena le 7 mesecev in 17 dni pred nastankom brezposelnosti in v zadnjih mesecih pred vložitvijo zahtevka za nadomestilo ni pridobila zahtevane zavarovalne dobe. V skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije so mednarodne pogodbe, ki jih sklene Republika Slovenija nadrejene sprejeti zakonodaji v RS, zato se v obravnavanem primeru upošteva pogoj, kot je določen v mednarodnem sporazumu. ZUTD in Sporazum nista enaka hirearhična akta, ampak je ratificirana mednarodna pogodba zakonu nadrejena. Sporazum se uvršča med ratificirane mednarodne pogodbe, zato se pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za tožnico uveljavlja izključno Sporazum, ki pa kot pogoj določa pridobljeno zavarovalno dobo v trajanju 9 mesecev v zadnjih osmih mesecih pred nastankom brezposelnosti. Tožeča stranka pogojev za priznanje pravice ne izpolnjuje, saj določa Sporazum splošni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila zavarovancem državljanom pogodbenic, in sicer ne glede na njihovo starost. Posebnih določb drugega odstavka 59. člena ZUTD v povezavi z drugim odstavkom 60. člena ZUTD za tujca, državljana Bosne in Hercegovine, ki nima 9 mesecev zavarovalne dobe v 18 mesecih v državi, kjer uveljavlja pravico, ni mogoče uporabiti. Pogodbenici sta namreč s Sporazumom določili, katere pravice si medsebojno priznavata, pa tudi na kakšen način. V okoliščinah konkretnega primera zavarovalna doba nekaj več kot 7 mesecev ne zadošča za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. ZUTD v 59. členu določa minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov, saj lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Brezposelna oseba, ki je mlajša od 30 let pa pridobi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, če je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 6 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Določilo drugega odstavka 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 60. člena ZUTD se državljanom Republike Bosne in Hercegovine, ki uveljavljajo pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v Republiki Sloveniji, če ne izpolnjujejo pogoja zavarovalne dobe, ki je kot lex specialis dogovorjen v Sporazumu, ne priznava. Določilo 24. člena Sporazuma namreč ne določa le pogojev za upoštevanje tuje zavarovalne dobe, temveč tudi seštevanje teh dob pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Temeljni in splošni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v konkretni zadevi predstavlja prvi odstavek 59. člena ZUTD, ki ga dopolnjuje določba 24. člena Sporazuma, po katerem je za priznanje pravice potrebno izpolniti pogoj 9 mesecev zavarovalne dobe v 18 mesecih v državi, kjer se uveljavlja pravica do nadomestila.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da ZUTD samostojno ureja varnost zavarovanca za primer brezposelnosti, določa kdo se obvezno zavaruje, čas trajanja obveznega zavarovanja ter določa same pravice iz obveznega zavarovanja. Tožeča stranka izpolnjuje pogoje za prejemanje nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD. Uporaba Sporazuma v konkretnem primeru sploh ne pride v poštev. Četudi je Sporazum hirearhično nad ZUTD, je slednje v konkretnem primeru povsem nepomembno. Zaradi načela ohranitve pridobljenih pravic, ki ga Sporazum upošteva, državljan BiH, ki v nekem trenutku dela in živi v Republiki Sloveniji, pred tem pa je delal in živel v BiH, ne sme biti ob nastanku zavarovalnega primera in ob uveljavitvi pravic iz tega naslova v slabšem položaju kot državljan Republike Slovenije, ki ves čas dela in živi v Republiki Sloveniji. Slednje pomeni, da ima državljan BiH pravico do seštevanja zavarovalne dobe v obeh državah. Določba 24. člena Sporazuma bi eventualno prišla v poštev, če bi tožeča stranka ob nastanku zavarovalnega primera v Republiki Sloveniji uveljavljala tudi zavarovalno dobo v BiH, pa je ne. V tem primeru bi bil pogoj za uveljavljanje seštevka obeh zavarovalnih dob zavarovalna doba 9 mesecev v zadnjih 18 mesecih v Republiki Sloveniji (h kateri bi se prištela še zavarovalna doba v BiH). Vendar v konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja zavarovalno dobo zgolj v Republiki Sloveniji, zato po določbah ZUTD izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Ni pravilno stališče tožene stranke, da pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti velja izključno Sporazum. Za obvezno zavarovanje zaposlenih tujih državljanov v Republiki Sloveniji veljajo pravni predpisi v Republiki Sloveniji. Gre za povsem dve različni situaciji, ki sta pravno urejeni z dvema različnima pravnima aktoma. V Sporazumu sta pogodbenici določili katere pravice pridobljene v eni pogodbenici in pod kakšnimi pogoji se zavarovancem in državljanom obeh pogodbenic priznavajo v drugi pogodbenici. ZUTD pa ureja pogoje za pridobitev pravic v Republiki Sloveniji. Nenazadnje temu pritrjuje tudi tožena stranka, ko v svoji pritožbi povzema določbe Sporazuma, saj kot pogoj za uporabo Sporazuma vidi v uveljavljanju dosežene zavarovalne dobe v obeh državah pogodbenicah.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo pravilno obrazložilo z dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2020 in prvostopna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2020. S prvostopno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožeča stranka ni izpolnila pogoja 9 mesecev zavarovalne dobe, ki je kot splošni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti določen v 24. členu Sporazuma.

7. V pritožbenem postopku je sporna pravilnost uporabe pravne podlage in posledično izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

8. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka državljanka Republike BiH, ki je 2. 4. 2020 vložila vlogo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožeča stranka je v obdobju od 1. 8. 2019 do 17. 3. 2020 v Sloveniji izpolnila 7 mesecev in 17 dni zavarovalne dobe. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v 9. točki obrazložitve sodbe pravilno materialnopravno razlogovalo, kdaj oziroma v katerih primerih se lahko uporabi 24. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008 s spremembami, v nadaljevanju Sporazum) oz. 15. člen administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino.

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pravne podlage v predmetni zadevi ne more predstavljati določilo 24. člena Sporazuma, za kar se zavzema tožena stranka. Do slednjega se je opredelilo VDSS že v primerljivi zadevi z opr. št. Psp 15/2021 z dne 12. 3. 2021. Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo pravilno izpostavila, da je namen uporabe sporazumov med državami v koordinaciji sistemov socialne varnosti med dvema državama, ki Sporazum sprejmeta. Dvostranski sporazumi o socialnih zavarovanjih so namenjeni zagotavljanju pravic oseb zavarovancev, ki se gibljejo med državami, pri čemer zanje velja načelo enakega obravnavanja, načelo ohranitve pridobljenih pravic in pravic v nastajanju ter načelo izključne uporabe zakonodaje ene države. Samo dejstvo, da je Sporazum hirearhično nad ZUTD, na kar sicer opozarja tožena stranka, v konkretni zadevi nima pravne teže, saj pogoji za uporabo Sporazuma niso izpolnjeni. Pravilno je zatrjevanje tožene stranke, da je v 7. členu Sporazuma določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno pridobitno dejavnost veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na katerem ozemlju se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja.1 Uporaba določila 24. člena Sporazuma in 15. člena administrativnega dogovora, na katerega se sklicuje tožena stranka bi prišla v poštev le, če bi tožeča stranka ob nastanku zavarovalnega primera v Republiki Sloveniji uveljavljala tudi zavarovalno dobo v BiH, saj samo z dobo, ki jo je dopolnila v državi pogodbenici in v kateri uveljavlja pravico, do priznanja pravice ne bi prišlo. Bistveno je, da tožeča stranka v konkretnem primeru, zavarovalne dobe v BiH ni uveljavljala. Upoštevajoč določila Sporazuma bi bila tožeči stranki priznana uveljavljana pravica le, ko bi s seštevkom obeh zavarovalnih dob tako v BiH kot v Republiki Sloveniji dosegla 9 mesecev v zadnjih 18 mesecev v Republiki Sloveniji. Šlo bi za t. i. skupno zavarovalno dobo. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka uveljavljala samo zavarovalno dobo doseženo v Republiki Sloveniji, bi tožena stranka morala uporabiti zgolj določila ZUTD, saj za obvezna zavarovanja zaposlenih tujih državljanov v Republiki Sloveniji veljajo le pravni predpisi v Republiki Sloveniji.

10. Sodišče je v 9. točki obrazložitve pravilno izpostavilo namen sklenitve dvostranskih (oziroma bilateralnih) pogodb o socialni varnosti med državami. Le-ta se odraža v zagotovitvi varnosti osebam, ki potujejo ali prebivajo v tujini. Tožeča stranka se zaradi pravnega razlogovanja tožene stranke znajde v slabšem pravnem položaju, kot bi ga imela v primeru, če Sporazum med državama sploh ne bi bil sklenjen.2

11. Upoštevajoč določilo drugega odstavka 59. člena ZUTD, je tožeča stranka, ki je bila ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, že na podlagi zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji,3 izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD. Zaradi navedenega ni bilo potrebno seštevati zavarovalnih dob, na podlagi uporabe 24. člena Sporazuma. Glede na predmet izpodbijanih odločb, je v predmetni zadevi v tej fazi povsem irelevantno dejstvo, ali gre v predmetni zadevi za priznanje pravice, ki se ne izvaža.4

12. Tožena stranka bi morala upoštevajoč zgoraj opredeljeno stališče skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUTD presojati izpolnjevanje preostalih pogojev na strani tožeče stranke. Ker tožena stranka zaradi zmotnega materialno pravnega stališča tega ni storila, bo morala to storiti v ponovljenem upravnem odločanju.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi obrazloženega v skladu z določbo 353. člena ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Upoštevajoč določbo 155. člena ZPP je tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR. Stroški v takšnem znesku predstavljajo 375 točk po Odvetniški tarifi 15/4 in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, tj. 7,5 točke oziroma skupaj 382,5 točke, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 229,50 EUR. Pooblaščenci tožeče stranke so zavezanci za DDV, zato je potrebno na skupni znesek v višini 229,50 EUR priznati še 22 % DDV v višini 50,49 EUR, skupaj torej 279,99 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Zaradi načela ohranitve pridobljenih pravic, ki ga Sporazum upošteva ne sme biti državljan BiH, ki v nekem trenutku dela in živi v Republiki Sloveniji, pred tem je delal in živel v BiH ob nastanku zavarovalnega primera in uveljavitvi pravic iz tega naslova v slabšem položaju, kot državljan Republike Slovenije, ki ves čas dela in živi v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da ima državljan BiH pravico do seštevanja zavarovalne dobe v obeh državah, kar je tudi bistvo 7. člena. 2 S tolmačenjem tožene stranke se cilj dvostranskih pogodb sprevrže v njegovo nasprotje. 3 V trajanju 7 mesecev in 17 dni zavarovalne dobe. 4 Četrti odstavek 5. člena Sporazuma denarno nadomestilo za brezposelnost se v Republiko Bosno in Hercegovino ne izplačuje.