Jedro

Sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za procesno neveljavnost preiskovalnih dejanj izločenega preiskovalnega sodnika, ki jih je opravil pred izločitvijo in pritrjuje sedanjemu preiskovalnemu sodniku v razlogih izpodbijanega sklepa, da je bilo o predlogih za izločitev dokazov v predmetni kazenski zadevi, ki jih obdolženi B. B., njegova zagovornica in zagovorniki obdolženega A. A. v pretežni meri ponavljajo v vlogah z dne 3. 3. 2021 in 25. 3. 2021, že pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju, v skladu z določbo 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pod točko I. kot neutemeljeni zavrnil zahtevo za izločitev dokazov obdolženega B. B., vloženo po zagovornici 3. 3. 2021 in zahtevo za izločitev dokazov obdolženega B. B. vloženo na naroku 3. 3. 2021, pod točko II. pa je kot neutemeljeno zavrnil zahtevo za izločitev dokazov obdolženega A. A., vloženo po njegovi zagovornici 25. 3. 2021. 2. Zoper sklep preiskovalnega sodnika so se pravočasno pritožili obdolženi A. A., njegovi zagovorniki ter zagovornica obdolženega B. B. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve temeljnih človekovih pravic iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in kršitev človekovih pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevam za izločitev dokazov ugodi in se iz kazenskega spisa vsi po obrambi predlagani dokazi izločijo oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zagovornica obdolženega B. B. obenem zahteva, da ju z obdolženim sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Sodišče druge stopnje obdolženega B. B. in njegove zagovornice ni obvestilo o seji pritožbenega senata, saj za kaj takega v kazenskem postopkovniku ni podlage. Po prvem odstavku 403. člena ZKP se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo členi od 367. do 375., prvi, tretji in četrti odstavek 377. člena, 385., 387. in drugi odstavek 388. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 403. člena ZKP, pa se določbe 378. člena ZKP glede obveščanja o seji in sestavi senata uporabljajo le v primeru, če je vložena pritožba zoper sklep iz 492. člena ZKP (varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti).

5. Vsi trije pritožniki prvenstveno zatrjujejo kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Drugače kot preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu, izhajajo iz prepričanja o procesni neveljavnosti vseh preiskovalnih dejanj izločenega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru C. C. Obdolženi A. A. in njegovi zagovorniki izpostavljajo, da je na podlagi ravnanja izločenega sodnika utemeljeno zaključiti, da je bil simpatizer stranke X. (v nadaljevanju X.) že pred druženjem na političnem dogodku 2. 5. 2019, torej naj bi za odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP vedel že v času odrejanja prikritih preiskovalnih ukrepov. Zagovornica obdolženega B. B. pa poudarja, da sodniki po zakonu ne smejo biti člani političnih strank. Preiskovalni sodnik C. C. naj bi že pred 2. 5. 2019 vedel, da obstajajo okoliščine za njegovo izločitev. Simpatiziral je s stranko X. in njenimi vrednotami, ki pa so bile v nasprotju interesov z vrednotami stranke Z., katere člana sta bila D. D. in njegova partnerica E. E., tedaj zaposlena v Odvetniški družbi A. Preiskovalni sodnik C. C. naj bi tudi glede na svojo politično prepričanje in angažiranost vedel za strankarsko pripadnost F. F. in G. G., ter bil zato motiviran za iskanje dokazov, ki bi predkazenski postopek razširili tudi na njegove politične nasprotnike.

6. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj strnjeno povzete bistvene poudarke pritožb in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da v predmetnem kazenskem postopku ni podan pogoj iz drugega odstavka 43. člena ZKP glede procesne neveljavnosti preiskovalnih dejanj izločenega sodnika C. C. pred 2. 5. 2019. Odločitev predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru o izločitvi slednjega s sklepom z dne 13. 9. 2019, številka Su 345/2019-6, izhaja iz vsebine načelnega mnenja Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu z dne 17. 6. 2019. Komisija je v tem mnenju ponovila že sprejeto načelno mnenje, da načelo nezdružljivosti v razmerju do sodnikove politične vzdržnosti ne more biti ustrezno uveljavljeno, če sodnik sodeluje na političnih shodih ali zborovanjih politične stranke, kar je srečanje 2. 5. 2019 nedvomno bilo. Komisija je obravnavala zgolj to sodnikovo udeležbo na političnem srečanju, saj podatkov o kakšnem drugem podobnem dogodku, ki naj bi se ga sodnik udeležil, ni bilo izkazanih, pritožniki pa pri svojih zatrjevanjih sodnikove siceršnje politične angažiranosti, ki bi presegala zapovedano zadržanost, niti niso konkretizirali. Izhajajo le iz domnev o ″splošno znanih dejstvih″, ki pa niso z ničemer dokazno podprte. Pri tem je treba dodati, da sodnikovo simpatiziranje z določeno politično stranko samo po sebi še ne predstavlja odklonitvenega razloga, če je izraženo na zadržan način, kot ga je zamejila Komisija za etiko in integriteto, še zlasti pa je zmotno stališče zagovornice obdolženega B. B. da sodniki po zakonu ne smejo biti člani političnih strank. V skladu z določbo 133. člena Ustave so sodniki lahko člani političnih strank, le v organih teh strank ne smejo delovati. Takšno razlago potrjuje tudi določba 42. člena Ustave glede pravice do zbiranja in združevanja. To, da je izločeni preiskovalni sodnik izdal 12 odredb za preiskovalna dejanja, nikakor še ne pomeni, da je bil dogovorjen s policijo v smislu pristranskega odločanja kot se mu očita s strani pritožnikov. Pri ugotavljanju zatrjevane pristranskosti sodnika nikakor ni mogoče izhajati iz matematične oziroma statistične metode (hi-kvadrat), na katero se sklicuje pritožnica. Za tovrstne trditve v spisovnem gradivu ni nobenega dokaza, je pa pritožnica spregledala, da je v zahtevnejših kazenskih zadevah povsem običajno, da jih že od samega začetka torej od prvih odredb v predkazenskem postopku, pa do zaključka preiskave, spremljajo in izvajajo isti preiskovalni sodniki, torej taki, ki so že od samega začetka z zadevo temeljito seznanjeni.

7. Glede na zgornje ugotovitve, ko torej tudi sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za procesno neveljavnost preiskovalnih dejanj izločenega preiskovalnega sodnika, ki jih je opravil pred izločitvijo, sodišče pritrjuje sedanjemu preiskovalnemu sodniku v razlogih izpodbijanega sklepa, da je bilo o predlogih za izločitev dokazov v predmetni kazenski zadevi, ki jih obdolženi B. B., njegova zagovornica in zagovorniki obdolženega A. A. v pretežni meri ponavljajo v vlogah z dne 3. 3. 2021 in 25. 3. 2021, že pravnomočno odločeno. Pri tem ne gre spregledati, da je o neizločitvi dokazov glede obdolženega B. B. dejansko odločilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 9. 1. 2019, opr. št. V Kp 45306/2015, ko je ugodilo pritožbi državnega tožilca in sklep preiskovalnega sodnika C. C. z dne 2. 10. 2018, opr. št. X Kpr 45306/2015, pod točkama I. in II. spremenilo tako, da je zahtevo za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbo zagovornice zoper zavrnilni del sklepa pa prav tako zavrnilo kot neutemeljeno. O zahtevah za izločitev nedovoljenih dokazov obdolženega A. A. je prav tako dokončno odločilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 18. 6. 2016, opr. št. V Kp 45306/2015, ko je pritožbo obdolženega zavrnilo in v celoti pritrdilo razlogom preiskovalnega sodnika iz sklepa z dne 8. 6. 2016, opr. št. X Kpr 45306/2015, ter s sklepom z dne 13. 11. 2019, opr. št. V Kp 45306/2015, ko je pritožbi zagovornikov delno ugodilo le glede pravnega mnenja z dne 9. 9. 2010 v prilogi A-91. Na strani obdolženega A. A. pritožniki sicer zatrjujejo, da naj bi se pristranskost sodnika C. C. izkazovala tudi v tem, da naj bi samoiniciativno to razbremenilno pravno mnenje izločil iz kazenskega spisa. Ta očitek pritožnikov ni korekten, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da so z vlogo z dne 29. 3. 2019 najprej med ostalimi zahtevali tudi izločitev tega dokaza, pozneje pa so v vlogi z dne 28. 6. 2019 umaknili ekskluzijo tega pravnega mnenja, kar je preiskovalni sodnik očitno spregledal in je pozneje to saniralo višje sodišče z že citiranim sklepom z dne 13. 11. 2019. Povsem nekonkretizirano zagovorniki obdolženega A. A. tudi zatrjujejo, da odločitve izločenega preiskovalnega sodnika C. C. niso bile v skladu s ″tedaj veljavno zakonodajo″, saj tega neskladja v nadaljevanju ne obrazložijo.

8. Zagovornica obdolženega B. B. neutemeljeno preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Celju očita neenakopravno obravnavanje strank v postopku in pretirano angažiranost na strani Specializiranega državnega tožilstva, ker je višjemu državnemu tožilcu trikrat podaljšal rok za vložitev odgovora na zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov. Najprej gre poudariti, da če ima pritožnica v mislih nepristranskost sodnika v smislu določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, je za obravnavanje tovrstnih predlogov predviden postopek po 41. in 42. členu ZKP. Iz spisovnega gradiva izhaja, da so zagovorniki obdolženega A. A. zahtevo za izločitev dokazov vložili 25. 3. 2021. Višjemu državnemu tožilcu je bila izročena v odgovor 26. 3. 2021, ko si je tudi pri preiskovalnemu sodniku izgovoril 15 dnevni rok za odgovor na obe zahtevi. 15 dnevni rok je torej potekel 10. 4. 2021. Preiskovalni sodnik je podajo odgovora urgiral 28. 5. 2021 in 15. 8. 2021. Višji državni tožilec je odgovora podal 14. 7. oziroma 23. 8. 2021. Res je torej kot trdi pritožnica prekoračil rok, ki mu ga je sprva dal preiskovalni sodnik, a ta okoliščina v ničemer ne izkazuje, da bi bila odločitev preiskovalnega sodnika glede samega bistva zadeve, torej ekskluzije nedovoljenih dokazov, napačna ali celo nezakonita.

9. Z ustavno odločbo z dne 3. 6. 2021, opr. št. U-I-462/18-45, je Ustavno sodišče RS med drugim ugotovilo, da sta bila četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena ZKP (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) v neskladju z Ustavo. Obenem je Ustavno sodišče dalo navodilo, da se odločitev glede ugotovitve tega neskladja izvrši tako, da preiskovalni sodnik v zadevah, v katerih je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019, pa državni tožilec v dvoletnem roku ni izjavil, da ne bo začel kazenskega pregona, niti v tem roku kazenskega pregona ni začel, na predlog državnega tožilca presodi, ali so obstajale objektivne okoliščine, ki so preprečevale, da bi državni tožilec začel pregon. Če so takšne okoliščine obstajale, preiskovalni sodnik rok hrambe gradiva s sklepom podaljša, vendar največ za dve leti. V navedeni rok se ne všteva čas, v katerem je bilo gradivo na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I462/18 z dne 13. 12. 2018 zapečateno. Če objektivne ovire za začetek kazenskega pregona v roku dveh let od izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov niso obstajale ali če državni tožilec v roku 30 dni od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ne poda predloga za podaljšanje hrambe gradiva, se gradivo uniči. Do izteka roka za podajo predloga oziroma pravnomočne odločitve sodišča o predlogu ostane gradivo zapečateno. Ker se dvoletni rok hrambe gradiva v predmetni kazenski zadevi ni iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019, pač pa že pred tem datumom, gre zaključiti, da zgoraj predstavljeni napotek ustavnega sodišča v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Je pa ustavno sodišče navodilo za postopanje v ostalih primerih podalo pod točko 72 obrazložitve ustavne odločbe z dne 3. 6. 2021. Zapisalo je, da po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) razveljavitev zakona sicer učinkuje tudi na razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ugotovitvi protiustavnosti zakona po 47. členu ZUstS je mogoče pripisati enake učinke. To pomeni, da sodišča izpodbijanih določb v odprtih postopkih ne smejo uporabiti. Po odloči Ustavnega sodišča pa navedeno ne velja za tiste postopke, v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019 (t. j. na dan objave sklepa o začasnem zadržanju Ustavnega sodišča v navedeni zadevi v Uradnem listu Republike Slovenije ali pred tem dnem). Uporaba te odločbe v teh primerih bi namreč pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Po objavi sklepa Ustavnega sodišča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve pa se posamezniki niso več mogli zanesti na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja prikritih preiskovalnih uničeno1. Ugotovitev torej učinkuje na primere, v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019. Datum konca učinkovanja 19. 7. 2019 pa je Ustavno sodišče določilo iz razloga, ker se je 20. 7. 2019 začel uporabljati ZKP-N, s katerim so bile izpodbijane določbe spremenjene. Glede na zgoraj citirano je še preuranjeno sklepati, da je v predmetni zadevi hramba dokaznega gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, pomenila kršitev ustavnih pravic obdolžencev ter prekomeren poseg v njihovo zasebnost. Preiskovalni sodnik je pod točko 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem jasno zapisal, da bo v nadaljevanju postopka o usodi izločenih in zapečatenih listin oziroma delov teh listin še odločal skladno in v luči zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča. 10. Sodišče druge stopnje ne vidi nič spornega v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa pod točko 18, da se preiskovalni sodnik ni dolžan opredeliti do vsake posamezne navedbe, temveč le do tistih, ki so pravno relevantne za odločanje v konkretni zadevi. Predmet odločanja preiskovalnega sodnika je bila namreč predlagana ekskluzija nedovoljenih dokazov in do tega vprašanja oziroma vseh relevantnih predlogov obrambe se je preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu v zadostni meri opredelil. Ni pa se dolžan opredeljevati do vprašanj, ki bodo lahko še predmet nadaljnjega postopka.

11. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno trditev zagovornice obdolženega B. B., da naj bi se predlog Nacionalnega preiskovalnega urada z dne 30. 5. 2011 za izdajo odredb o hišnih preiskavah in izročitev dokumentacije sploh ne nahajal v kazenskem spisu, oziroma da naj bi bil vanj vložen naknadno. Kot pravilno na te trditve obrambe odgovarja že preiskovalni sodnik pod točko 17 obrazložitve, je ta predlog sestavni del preiskovalnega spisa, opr. št. I Kpd 27202/2011, nahaja se na listnih št. 1 do 19 tega spisa, ki je priložen osnovnemu spisu in se celoten nahaja v fasciklu št. IV., Okrožno sodišče v Mariboru pa je predlog, kot izhaja iz dohodne štampiljke, prejelo 2. 6. 2011. 12. Zagovornica obdolženega B. B. zmotno meni, da bi bil preiskovalni sodnik dolžan slediti njenemu predlogu in vložiti zahtevo za oceno ustavnosti spornih procesnih določb oziroma primerno uporabiti pravo Evropske unije.

13. Noben predpis ne ureja vprašanja, kako mora ravnati sodišče, če stranke uveljavljajo protiustavnost nekega zakona. Ustavno sodišče je že presodilo2, da iz 156. člena Ustave in 23. člena ZUstS jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samó dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z Ustavo. Je pa sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost, čemur pa je bilo po prepričanju pritožbenega sodišča v predmetnem postopku predlagane ekskluzije nedovoljenih dokazov v celoti zadoščeno. Enako velja tudi za zahtevano neposredno ter primarno uporabo prava Evropske unije.

14. Na podlagi zgoraj navedenega gre torej zaključiti, da je izpodbijana odločitev preiskovalnega sodnika pravilna in zakonita, in ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

15. Če bo za obdolžena nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Sodišče druge stopnje meni, da je imelo Ustavno sodišče tu v mislih tiste postopke, kjer je bilo že, na podlagi prej veljavne procesne zakonodaje, torej določb četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP že pravnomočno odločeno o izločitvi spornega dokaznega gradiva. 2 npr. odločba Ustavnega sodišča Up-70/96 z 22. 5. 1996