Jedro

Začetek teka roka ni mogoče šteti od takrat, ko je zavarovalnica obvestila policijo o sumu predložitve ponarejene dokumentacije, niti takrat, ko so se pridobivali posamezni podatki v okviru notranjega varnostnega postopka. Prav iz razloga, ker je bil v postopku osumljen policist, je potrebna izvedba notranje varnostnega postopka, v okviru katerega so se ugotovile potrebne podlage za ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o katerem lahko odloči le generalni direktor policije kot zakonit zastopnik tega organa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je nezakonit sklep tožene stranke z dne 11. 11. 2021, s katerim je bilo odločeno, da se tožeči stranki, zaposleni na delovnem mestu višji policist – vodja A. v B., Policijski upravi C., izredno odpove pogodba o zaposlitvi z dne 17. 11. 2008, vključno z vsemi aneksi k tej pogodbi v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 7. 1. 2022, in zato tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje ter je tožena stranka dolžna tožečo stranko v 15 dneh pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 11. 2008, ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz navedene pogodbe o zaposlitvi, ter jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati vsa nadomestila plače in izplačati neto nadomestila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 11. 11. 2021, s katerim je bilo odločeno, da se tožeči stranki izredno odpove pogodba o zaposlitvi z dne 17. 11. 2008, vključno z vsemi aneksi k tej pogodbi v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 7. 1. 2022, nezakonit in se v celoti odpravi ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh za celotno obdobje od prvega dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2008 ter jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in ji za celotno obdobje obračunati vsa nadomestila plače, kakor da bi tožeča stranka opravljala delo, ter izplačati neto zneske teh nadomestil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače dalje do plačila ter tožeči stranki iz naslova denarnega povračila v skladu s 118. členom ZDR-1 obračunati znesek v višini 10 mesečnih bruto plač po pogodbi o zaposlitvi, kar skupaj znaša 23.993,39 EUR bruto, ter ji izdati pisni obračun, ki vsebuje tudi neto vrednost ter podatke o obračunu in plačilu davkov in prispevkov in na pisnem obračunu opredeljen neto znesek izplačati na osebni račun tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje, v sodbi ni navedlo razloge o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločilnih dejstvih bi naj bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, oziroma prepisi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje prav tako očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved je pričel teči takrat, ko se je z razlogom za izredno odpoved seznanil generalni direktor kot predstojnik policije, v primeru odsotnosti pa njegov namestnik. Tožnik izpostavlja, da je bil direktor z razlogi za podajo izredne odpovedi zagotovo seznanjen mnogo prej, kot to prikazuje tožena stranka. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku napačno zaključilo, da so izpovedi zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke prepričljive in skladne s podanimi pisnimi izjavami in listinami ter da bi se generalni direktor policije s potrebnimi podatki, ki so bili podlaga za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seznanil šele 20. 10. 2021. Nerazumno dolg notranjevarstveni postopek in sklicevanje na dejstvo, da naj bi se generalni direktor seznanil šele 20. 10. 2021, je posledica načrtnih ravnanj tožene stranke, ki jih je ta opravila zgolj in izključno zaradi tega, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna (zakonita), čeprav to ni. S svojimi ravnanji je tožena stranka želela podaljšati zakonsko določeni rok. Datum 27. 10. 2021 kot datum seznanitve generalnega direktorja je tožena stranka vnesla šele v sklep o izredni odpovedi, torej po podanem pisnem zagovoru tožnika in njegovem opozorilu na nepravilnost v postopku. Glede na pristojnosti in na značaj dela tožene stranke se utemeljeno pričakuje, da bodo posamezne področne policijske uprave tekoče obveščale generalnega direktorja o hujših kršitvah delovnih obveznosti s strani posameznih policistov. Tožena stranka je najkasneje dne 15. 7. 2021 razpolagala z vsemi pravnorelevantnimi informacijami glede očitanih kršitev tožeči stranki, ko je prejela pisni odgovor družbe D. d. o. o. Iz dokaznega postopka v zvezi s tekom kazenskega postopka jasno in nedvomno izhaja, da je pristojni tožilec kazensko ovadbo zavrgel v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje goljufije, v drugem delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ponarejanja listin, pa je kazenski postopek še v teku. Tožeča stranka je torej dokazala, da sama ni ponarejala listin in ni imela namena ogoljufati zavarovalnice. Sodišče pa je zgolj na podlagi elektronskega sporočila, poslanega dne 11. 2. 2019 napačno zaključilo, predvsem v nasprotju z dokaznim postopkom, da ne gre samo za preposlano sporočilo, temveč za izvorno sporočilo in zato ni verjelo tožniku. Čeprav je tožnik tekom celotnega postopka navajal, da so bile s strani C. C. preposlane datoteke in je dokazni postopek jasno pokazal, da je sporočilo z dokumenti za zavarovalnico poslala C. C., le tega sodišče ni upoštevalo. Uporaba besedne zveze preposlano "ali poslano" ne more biti ključni dokaz za to, da ne gre slediti zatrjevanju tožnika. Napačen je pavšalni zaključek sodišča prve stopnje, da ne verjame tožniku, da elektronskega sporočila ni pogledal in da ni opazil elektronskega sporočila, s katerim je bila ponarejena dokumentacija poslana na zavarovalnico. Ko je bil tožnik seznanjen s predložitvijo ponarejene dokumentacije v zvezi z izplačilom zavarovalnine in odškodnine za škodni dogodek, je brez kakršnihkoli vprašanj preveč izplačane zneske vrnil zavarovalnici, saj se ni imel namena premoženjsko okoristiti. Dejstvo je, da se je škodni dogodek zgodil, zato je bil tožnik upravičen do izplačila določenega zneska zavarovalnine, višino katere pa določi zavarovalnica, zato je neutemeljen zaključek sodišča, da je imel tožnik namen pridobiti protipravno premoženjsko korist od zavarovalnice. Sodišče prve stopnje pa tudi zmotno zaključilo, da naj bi bila odvetnica F. F. v stiku s tožečo stranko v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, saj to ne izhaja iz zvočnega prepisa posnetka dela naroka za glavno obravnavo in prav tako odvetnica F. F. navedenega ni potrdila. Iz izpovedbe priče izhaja, da je določene zadeve vodil G. G. mimo priče in zato je logičen zaključek, da držijo navedbe tožnika, da je zadevni odškodninski postopek dejansko vodil G. G., in obstaja tudi dvom v seznanjenost odvetnice F. F. s tem postopkom. Glede na navedeno je zaključek sodišča, da so navedbe tožnika neresnične, neutemeljene in v nasprotju z izpovedbami prič in listinsko dokumentacijo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi ter razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zahtevku tožnika ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene, odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje pa pravilna in skladna z obstoječo sodno prakso. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradi dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljanja protispisnosti ni mogoč. Sicer pa je tožnik to kršitev uveljavljal v zvezi z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot je sam v pritožbi navedel, je dokazni postopek pokazal, da je sporočilo z dokumenti na zavarovalnico poslala E. E. in ne tožnik. Tožnik se dejansko ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2008 na delovnem mestu višji policist – vodja A. na B., Policijski upravi C. Tožena stranka je tožniku s sklepom št. ... z dne 11. 11. 2021 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS zavrnila s sklepom št. ... z dne 7. 1. 2022. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), to je zaradi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot ga predpisuje drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnika pravilno vabila na zagovor dne 5. 11. 2021 s pisnim obvestilom in vabilom z dne 27. 10. 2021, v katerem je tožena stranka tožnika podrobno seznanila z uvedbo postopka izredne odpovedi in z očitanimi kršitvami.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno štela kot datum seznanitve z očitanimi kršitvami in začetek teka roka za podajo izredne odpovedi 20. 10. 2021, ko je bil seznanjen generalni direktor policije z vsemi potrebnimi podatki, ki so bili podlaga za uvedbo postopka izredne odpovedi zoper tožnika. Pravilno je sodišče prve stopnje utemeljilo, da začetek teka roka ni mogoče šteti od takrat, ko je zavarovalnica obvestila policijo o sumu predložitve ponarejene dokumentacije, niti takrat, ko so se pridobivali posamezni podatki v okviru notranjega varnostnega postopka. Prav iz razloga, ker je bil v postopku osumljen policist, je v skladu s Pravilnikom o notranji varnosti v Policiji (Ur. l. RS, št. 67/2014) potrebna izvedba notranje varnostnega postopka, v okviru katerega so se ugotovile potrebne podlage za ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o katerem lahko odloči le generalni direktor policije kot zakonit zastopnik tega organa.

10. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 je 30-dnevni rok za podajo odpovedi vezan na trenutek, ko je pristojni organ ugotovil razlog za odpoved. Kadar gre za kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa 30 dnevni rok teče od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca, ves čas ko je možen kazenski pregon. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je generalni direktor policije za razlog za izredno odpoved in za storilca izvedel 22. 10. 2021. Sklep o izredni odpovedi je bil podan 11. 11. 2021, torej v 30-dnevnem subjektivnem roku za podajo izredne odpovedi, in je zato odpoved pravočasna. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo skladnim izpovedim prič H. H., dr. I. I. in mag. J. J., ki so skladno izpovedali, da je v sistemu vodenja policije zgolj generalni direktor kot predstojnik policije, v primeru njihove odsotnosti pa njihov namestnik, pristojen za odločanje o podaji izredne odpovedi. Zato je bistveno kdaj se je seznanil z očitano kršitvijo predstojnik policije.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev notranjih pravil, zaradi katerih bi moralo sodišče presoditi, da je odpoved nezakonita. Notranja pravila delodajalca o sporočanju in kršitve teh protokolov same po sebi še ne morejo pomeniti nezakonitosti odpovedi. Tožena stranka je dokazala, da z notranjim varstvenim postopkom, ki ga je v konkretnem primeru vodil policist, zaposlen na drugi policijski upravi, generalnega direktorja policije ne seznanja, niti o tem ne seznanja direktorja posamezne policijske uprave, kar je potrdil tudi K. K., direktor policijske uprave L., ki je izpovedal, da je bil z vsemi okoliščinami kršitev tožnika prvič seznanjen šele 15. 10. 2021. Nato pa je Policijska uprava L. z dokumentom ... z dne 20. 10. 2021 pripravila predlog za uvedbo postopka izredne odpovedi, ki ga je posredovala generalni policijski upravi, Službi M., z vsebino predloga in ugotovitvami pa je bil takratni generalni direktor policije seznanjen na kolegiju dne 22. 10. 2021. 12. V skladu z ustaljeno sodno prakso subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav zato za sklepanje o ugotovitvi odpovednega razloga ne zadoščajo že dejanja, s katerimi posamezne službe zbirajo potrebne podatke o utemeljenosti odpovednega razloga. V nekaterih primerih obstajajo razumni razlogi, ki narekujejo dodatne poizvedbe o dejanskem stanju. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršna je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve – še toliko bolj pri kršitvah z vsemi znaki kaznivega dejanja, prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenaglih odločitev. Zato je za ugotovitev odpovednega razloga pomemben celokupen sklop dejstev o kršitvi, na podlagi katerih lahko delodajalec preko zakonitega zastopnika ali predstojnika (generalnega direktorja policije) dovolj zanesljivo ugotovit kršitev in posledično poda odpoved (VIII Ips 283/2017 z dne 23. 8. 2018, VIII Ips 334/2017 z dne 23. 8. 2018 in VIII Ips 28/2022 z dne 17. 1. 2023). V obravnavani zadevi sodišče na podlagi obširnega dokaznega postopka z zaslišanjem prič, med njimi tudi dr. I. I., ki je bil v času podaje odpovedi v funkciji generalnega direktorja policije, prišlo do zaključka, kdaj je nastopil trenutek ugotovitve odpovednega razloga, in obrazložilo, zakaj predhodna notranja preiskovalna dejanja na to dejstvo ne vplivajo (10. in 11. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

13. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno izpostavlja obvestilo zavarovalnice o sumu ponarejene dokumentacije z dne 18. 5. 2021 kot datum ugotovitve odpovednega razloga oziroma odgovor družbe D. d. o. o. dne 15. 7. 2021, da tožnik ni opravil terapij. Naznanitev suma kaznivega dejanja s strani zavarovalnice in odgovor družbe D. d. o. o. v zvezi z poizvedbami priče H. H. ne moreta predstavljati ugotovitve tožnikove kršitve v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Prav tako ni podlage za sklepanje, da je bil takrat s kršitvijo seznanjen predstojnik, saj povezava z generalnim direktorjem policije ni bila ugotovljena. Zakonska ureditev podeljuje pooblastilo in odgovornost delodajalca predstojniku organa, ki je ključen člen odločanja. Čeprav sta priprava odločitev in predhodni postopek odpovedi z zbiranjem informacij še posebej v večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi policija, smiselno porazdeljena in izvedena s strani posameznih podrejenih služb, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, še vedno v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca. Ni torej samoumevno, da bo slednji vedno sledil predlogu služb, ki so vodile postopek.

14. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno, ker naj bi sodišče naredilo napačne zaključke, na podlagi izpovedi priče E. E., tožnikove partnerice. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da opisanega poteka posredovanja dokumentacije na zavarovalnico ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič (tudi ne tiste priče, ki jih je predlagal tožnik sam). Iz prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 16. 8. 2022, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, je namreč jasno razvidno, da priča večkrat omeni posredovanje dokumentacije oziroma prepošiljanje elektronskega sporočila, ki se nanaša na zahtevek za odškodnino iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, ne govori pa o izvirnem elektronskem sporočilu, kar pomeni, da je njena izpoved neskladna z njeno predhodno podano pisno izjavo, iz katere izhaja, da je elektronsko sporočilo sama sestavila in mu pripele priponke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpisa elektronskega sporočila z dne 11. 2. 2019 izhaja, da ne gre za preposlano elektronsko sporočilo, kot to zatrjuje tožnik, temveč za izvirno poslano elektronsko sporočilo (11. 2. 2019 ob 5.19 pm z elektronskega naslova "..." na elektronski naslov "..."). V predmetnem elektronskem sporočilu pa je podpisan tožnik ter v priponki je poslan plačilni nalog in kopija (ponarejene ambulantne izkaznice) o opravljenih terapijah.

15. Sodišče prve stopnje je jasno in natančno obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedi o pošiljanju sporne dokumentacije zavarovalnici in zakaj ne verjame tožnikovi izpovedi, da ni vedel za ponarejeno ambulantno izkaznico o terapijah in da ni vedel, da je bila z elektronskega naslova poslana zavarovalnici. Sodišče je obrazložilo zakaj ni verjelo tožniku in priči E. E., da je iz tožnikovega elektronskega naslova in z njegovim podpisom ponarejeno elektronsko dokumentacijo poslala njegova partnerica E. E. in da tožnik za to ni vedel. Pravilno je obrazložilo, da ni verjetno, da tudi kasneje v svoji elektronski pošti ne bi opazil ali pogledal elektronskega sporočila, s katerim je bila ponarejena dokumentacija poslana zavarovalnici, posebej glede na izpoved tožnika, da je pri zavarovalnici sam uveljavljal zahtevek za odškodnino iz naslova nezgodnega zavarovanja.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje brez jasne obrazložitve zaključilo, da naj bi bila odvetnica F. F. zagotovo v stiku s tožečo stranko v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, čeprav tega priča ni potrdila. Tožnik je zatrjeval, da z odvetnico ni bil nikoli v stiku in da tega tudi sama v izpovedi ni potrdila, vendar navedeno ne drži, saj iz prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 16. 8. 2022 izhaja, da je F. F. izpovedala, da se spomni, da je bil tožnik pri njej na razgovoru oziroma da je z njim govorila, saj ga je poznala že od prej, ko ga je zastopala v drugem delovnem pravnem postopku, in da se ne spomni, da bi dokumentacijo v zvezi z odškodninskim zahtevkom prejela od koga tretjega.

17. Tožnik pa se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati, da je državni tožilec opustil kazenski pregon tožnika, ker ni ugotovil znakov kaznivega dejanja goljufije in zato sodišče tožniku ne more očitati storitve očitane kršitve. Delovno sodišče je vezano na pravnomočno (obsodilno) sodbo le, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Glede na navedeno je sodišče lahko samo ugotavljalo relevantna dejstva, ker v času odločanja v tem sporu pravnomočna obsodilna sodba ni bila izdana.

18. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v sporu.