Jedro

Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj.

ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Sodnega sveta Republike Slovenije Su 81/2023-2 z dne 13. 4. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Sodni svet je z odločbo Su 81/2023-2 z dne 13. 4. 2023 zavrnil predlog okrajne sodnice svétnice na Okrajnem sodišču v Domžalah A. A. za njeno hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

2. V izpodbijani odločbi je pojasnjeno, da je možnost izrednega napredovanja okrajnih in okrožnih sodnikov na podlagi 34.a člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) po učinku enakovredna napredovanju iz posebno utemeljenih razlogov v višji naziv. Sodnik, ki je pred tem dosegel položaj svétnika in se je pri dosedanjem delu izkazal z nadpovprečnimi rezultati in zanje prejel ustrezno oceno, s takim napredovanjem pridobi naziv višjega, zahtevnejšega delovnega mesta mimo javnega razpisa, kjer bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, in ne da bi pričel opravljati zahtevnejše delo, ki se sicer opravlja na zahtevnejšem delovnem mestu. Šlo naj bi za odstop od splošne sistemske ureditve kariere sodnikov, ki mora biti v vsakem primeru posebej utemeljen. To naj bi terjalo skrbno presojo glede izpolnjenosti pogojev za napredovanje v vsakem obravnavanem primeru, kar Sodni svet opravlja v okviru z zakonom podeljene diskrecijske presoje. Takšno napredovanje je glede na sistemsko ureditev možnost in ne pravica posameznega sodnika. Temeljni namen uporabe prostega preudarka je presoja, ali napredovanje sodnika v višji sodniški naziv lahko prispeva k boljšemu delu sodišča oziroma sodstva. V okviru prostega preudarka mora toženka oceniti tudi, ali je mogoče še nadaljnje preseganje rezultatov s strani sodnika, katerega napredovanje se predlaga, kar temelji tudi na presoji uspešnosti v njegovi celotni dosedanji karieri. Pri tem pa je pomembno upoštevati tudi sistemske vidike delovanja sodnega sistema, saj tovrstno napredovanje ne sme negativno vplivati na uspešno in učinkovito delo sodnikov, sodišč in sodstva kot celote. Z vidika temeljnega načela enakosti pred zakonom je bistvenega pomena, da so tudi sodnikom, ki opravljajo v svojem sodniškem nazivu zahtevnejše naloge, razvidni jasni razlogi za odločitev, da se določenemu sodniku izjemoma, kljub še nadaljnjemu opravljanju nalog nižjega sodniškega mesta, podeli višji naziv in s tem tako plača kot možnosti za napredovanje v plačnih razredih, ki temu višjemu nazivu ustrezajo. V nadaljevanju obrazložitve podrobno predstavi (vse) tožničine ocene sodniške službe. Ugotavlja, da je bila sodnica v prvem delu kariere v kvaliteti in kvantiteti njenega dela v povprečju, pozitivno pa je začela odstopati od povprečja v obdobju, ki ga je zajela četrta ocena njene sodniške službe, tj. od druge polovice 2014 naprej. Ta ocena je njen od primerljive sodnice sicer slabši pritožbeni rezultat v obdobju od 1. 7. 2014 do 30. 6. 2017, ko je imela 73, 52 % zadev, uravnotežila z nizkim številom rešenih zadev, v katerih je bila pritožba sploh vložena; poleg tega so njen bistven napredek pri izdelavi sodnih odločb zaznali instančni sodniki. Navaja, da je sodnica v naslednjih ocenjevalnih obdobjih z dobrim delom nadaljevala in je od povprečja sodnikov pozitivno odstopala. V zadnjem ocenjevalnem obdobju je prevzela še vodenje oddelka in se izkazala tudi na tem področju. Odločitev o zavrnitvi predloga utemeljuje s tem, da odstopanje od povprečja (tako po obsegu kot po kvaliteti njenega dela) ni tolikšno, da bi lahko upravičilo predlagano vrsto napredovanja. Navaja, da dobro vodenje oddelka sicer kaže dodatno na njene kvalitete, vendar gre z vidika njene kariere za relativno novo okoliščino, ki zato ne more imeti tolikšne teže, da bi lahko tovrstno naziranje Sodnega sveta spremenila. Sodni svet sklene, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je sodnica izkazala, da bo v primeru napredovanja v sodniški naziv okrožne sodnice zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Prav tako iz ugotovljenih okoliščin tožničinega dela ne izhaja možnost, da bi bila sodnica v primeru tovrstnega napredovanja razporejena za sojenje v pomembnejših zadevah v primerjavi z ostalimi sodniki okrajnega sodišča, ali da bi bilo zanje predvideno opravljanje dodatnega dela pri izvrševanju sodne funkcije v okviru mentorstva ali podobnih nalog. Prav tako ni predvideno, da bi bila dodeljena na sodišče višjega položaja za opravljanje nalog, ki bi tako pridobljenemu nazivu ustrezale (peti odstavek 34a. člena ZSS). Njeno napredovanje naj tudi ne bi bilo utemeljeno z vidika javnega interesa, ki je širši od zgolj osebne kariere sodnika in ki zahteva, da Sodni svet pri odločanjih o napredovanjih upošteva tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki ter zlasti skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo.

3. Zoper navedeno odločbo Sodnega sveta tožnica vlaga tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve).

**Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo**

4. Tožnica v tožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da toženka pri presoji (ki jo opira izključno na ugotovitve iz ocen Personalnega sveta) ni povzela vseh dejstev, ki so relevantna za predlagano napredovanje, ocene Personalnega sveta pa je deloma tudi napačno povzela oziroma interpretirala. Tožbi prilaga pojasnilo mnenj predsednice Okrajnega sodišča v Domžalah, Su 38/2023-13 z dne 19. 6. 2023 (A3), ki je namenjeno pravilnemu razumevanju navedenih mnenj in (posledično) ocen sodniške službe, ki so bile deloma napačno interpretirane. Navedena pojasnila podrobno povzema in jih dopolnjuje z navajanjem konkretnih podatkov o svojem delu. Nasprotuje stališču toženke, da njeno odstopanje od povprečja (tako po obsegu in kvaliteti) ni tolikšno, da bi lahko upravičilo predlagano vrsto napredovanja. Navaja, da iz navedenih dejstev izhaja, da je že od samega začetka njene sodniške kariere enakovredna primerljivi izvršilni sodnici na sodišču s precej daljšim stažem. Ob nastopu sodniške službe ji je bilo predodeljeno večje število spisov s področja nepremičninske izvršbe, ki jih je najhitreje rešila. Meni, da obstaja pozitivna prognoza njenega kariernega napredka, saj je pri njej zaznati konstanten trend izboljševanja strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije. Nasprotuje ugotovitvi toženke, da iz ugotovljenih okoliščin sodniškega dela ne izhaja možnost, da bi bila sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv na istem mestu razporejena za sojenje v pomembnejših zadevah v primerjavi z ostalimi sodniki okrajnega sodišča ali bi bilo zanjo predvideno opravljanje dodatnega dela pri izvrševanju sodne funkcije v okviru mentorstva ali podobnih nalog, ki bi posebej prispevale k delovanju oziroma učinkovitosti sodišča. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi U 5/2021, da je takšna razporeditev posledica navedenega napredovanja in ne pogoj za takšno napredovanje. Navaja, da je poleg sodnice začetnice edina na okrajnem sodišču z nazivom okrajne sodnice, vse ostale sodnice imajo naziv okrožne sodnice (dvema je bil naziv podeljen na podlagi 34.a člena ZSS), pri čemer za razliko od ostalih sodnic tožnica opravlja funkcijo vodje oddelka, poleg tega pa tudi nadomešča predsednico sodišča. Poudarja, da že od samega začetka sodi na področju nepravdnih zadev, ki spadajo med pomembnejše zadeve. Ker tožnica že zaseda vodstveno funkcijo, in jo po ugotovitvah toženke dobro opravlja, ni utemeljeno sklepanje toženke, da gre za relativno novo okoliščino, ki zato ne more imeti posebne teže. Glede na sicer pretežno pozitivne zaključke toženke v zvezi s tožničinim delom v izpodbijani odločbi imajo po njenem mnenju nova dejstva in dokazi dovolj teže, da sodišče odloči v korist tožnice oziroma v primeru ponovnega odločanja s strani toženke, da toženka spremeni svoja naziranja in odobri njeno napredovanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo, ki je bil vročen tožnici, predlaga njeno zavrnitev. Zanika selektivno povzemanje podatkov o tožničinem delu. Iz izpodbijane odločbe toženke je razvidno, da je toženka korektno in izčrpno povzela vse relevantne podatke iz ocen tožničine sodniške službe. Pričakovanje, da bi bilo potrebno v odločbi v zvezi z napredovanjem natančno obravnavati domala vsa dejstva iz tožničine sodniške kariere, je pretirano. Poudarja, da odločba, enako kot vse tovrstne, vsebuje bistvena dejstva, ki so Sodni svet vodila pri odločitvi, in bistvene razloge, s katerimi je utemeljil svojo odločitev. Ob tem, ko Sodni svet v odločbi ne povzame ali ovrednoti vseh razpoložljivih (tudi manj pomembnih) dejstev, mu ni mogoče utemeljeno očitati nepopolne in/ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj pravila upravnega postopka česa takega od organa, ki izda odločbo, ne zahtevajo. Navaja, da je glede na čas izdelave pojasnila predsednice Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 19. 6. 2023 jasno, da Sodni svet v pojasnilu vsebovanih informacij ob odločanju o predlaganem napredovanju ni mogel upoštevati. Tožnica bi lahko ob ugotovitvi, da vsakokratne ocene njene sodniške službe niso korektne ali so pomanjkljive, slednje izpodbijala. Poudarja, da je v svojih odločbah že večkrat poudaril, da so pri odločanju o hitrejšem napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu upoštevni rezultati celotne sodniške kariere konkretnega sodnika, ob tem pa imajo po naravi stvari večjo težo zadnje ocene, iz katerih je mogoče glede na pričakovan sodnikov strokovni napredek napraviti bolj ustrezno oceno o aktualnem stanju glede ocenjevanih kriterijev. Zavrača tožbene navedbe, da Sodni svet v izpodbijani odločbi ni izpostavil tožničinega dela v letu 2011. Navaja, da je po posameznih polletjih ta rezultat ob povzemanju ocene SuZ 108/2014 z dne 24. 10. 2014 izrecno navedel, kot do vseh ostalih pa se je tudi do tega podatka opredelil v okviru skupne presoje rezultatov tožničine sodniške službe. Vztraja, da se je celostno seznanil z rezultati tožničine kariere in je odločitev sprejel ob upoštevanju vrednotenja vseh relevantnih dejstev in okoliščin. Poudarja, da cilj sistema napredovanj sodnikov ne more biti samo pozitivna osebna kariera posameznega sodnika. Pri odločanju o napredovanjih se upošteva tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki (enako plačilo za enako delo, enakost pri uporabi kriterijev za ocenjevanje itd.). Sodni svet pa vodi tudi skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo. Pojasnjuje težave s sedanjo zakonsko ureditvijo napredovanja sodnikov v nazivu na istem sodniškem mestu in njenim izvajanjem (neugoden plačni položaj sodnikov, zlasti sodnikov prve stopnje, ki sodnikom ne zagotavlja več materialnega vidika njihovega oblastnega delovanja, neprijavljanje sodnikov na zahtevnejša sodniška mesta, pogosta „nekonkurenčnost“ sodnikov z višjimi nazivi s sodniki z nižjimi nazivi pri izbirnih postopkih, neenotna uporaba kriterijev pri ocenjevanju sodnikov pri različnih personalnih svetih). Izpostavlja, da morajo biti za hitrejše napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS na ravni nadpovprečnosti izpolnjeni vsi kriteriji, navedeni v 28. členu ZSS, in to v sorazmerju s stopnjo naziva, v katerega naj bi sodnik napredoval na istem sodniškem mestu; hkrati pa morajo biti ti izpolnjeni na višjem nivoju kot pri oblikah hitrejšega napredovanja v plačnih razredih in na položaj svetništva, in da je pri odločanju pomembna tudi presoja, ali lahko v posameznem primeru napredovanje sodnika v višji naziv prispeva k boljšemu delu sodnika, sodišča in sodstva nasploh. Sklene, da je strožja presoja hitrejšega napredovanja v nazivih na istem sodniškem mestu za prvostopenjske sodnike v primerjavi z ostalimi oblikami hitrejšega napredovanja zakonsko skladna in pravzaprav nujna za pravilno delovanje obstoječega sistema napredovanj sodnikov.

**Neizvedba glavne obravnave**

6. Tožnica je v tožbi primarno predlagala odločitev v sporu polne jurisdikcije, torej da Vrhovno sodišče v izreku sodbe samo odloči o njenem predlogu za hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Čeprav tožnica ni izrecno predlagala, naj se v obravnavanem postopku pred Vrhovnim sodiščem opravi glavna obravnava, je njen predlog za odločitev o sporu polne jurisdikcije mogoče razumeti tako, da smiselno predlaga opravo glavne obravnave.

7. Ker pa je že iz podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1 (primerjaj s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1), Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru ni opravilo glavne obravnave.

8. Tožba je utemeljena.

**Splošna izhodišča**

9. Sodni svet je po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti. Tudi na zakonski ravni je nanj naslovljeno varovanje samostojnosti in neodvisnosti sodne oblasti ter poleg tega skrb za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva (prvi odstavek 2. člena ZSSve). Ko Sodni svet odloča o predlogih za izvolitev sodnikov, o napredovanju sodnikov, potrditvi ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, in o nezdružljivosti sodniške funkcije, samostojno oceni izpolnjevanje pogojev v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo (prvi odstavek 32. člena ZSSve). ZSSve določa tudi, da Sodni svet odloča o teh vprašanjih, kot pomembnejših, z dvotretinjsko večino. Sodni svet odloča oblastno-avtoritativno in strokovno avtonomno.

10. Hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu, je urejeno v četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Določba 34.a člena se v celoti glasi: »_Sodnik lahko iz posebno utemeljenih razlogov napreduje v neposredno višji sodniški naziv (okrožni, višji, vrhovni sodnik). O napredovanju odloči sodni svet na predlog personalnega sveta, ki je pristojen za oceno sodniške službe._ _Ne glede na določbo prejšnjega odstavka odloči o izjemnem napredovanju v naziv vrhovni sodnik državni zbor na predlog sodnega sveta._ _Posebno utemeljeni razlogi iz prvega odstavka tega člena so dani, če iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje v višji sodniški naziv._ _Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja sodnika na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Pri tem napredovanju lahko doseže največ naziv višjega sodnika, na istem sodniškem mestu pa ne more biti imenovan na položaj višjega sodnika svétnika._ _Sodnika iz prejšnjega odstavka se z letnim razporedom dela v skladu z zakonom, ki ureja sodišča, razporedi praviloma za sojenje v pomembnejših zadevah ter za opravljanje dodatnega dela pri izvrševanju sodne funkcije v okviru mentorstva, lahko pa se ga tudi dodeli na sodišče višjega položaja, ki ustreza njegovemu nazivu._«

11. Iz poudarka v besedilu četrtega odstavka 34.a člena ZSS, da okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik _lahko_ ob izpolnjevanju tam navedenih formalnih pogojev napreduje v neposredno višji sodniški naziv, izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Takšna razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. 12. Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja, saj mora organ odločiti v zakonskih okvirih, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZSSve).1 Kadar je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Iz obrazložitve tovrstne odločitve mora biti razvidno, da je odločitev skladna z namenom, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano.

13. Preizkus Vrhovnega sodišča je v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1, upoštevaje značilnosti upravnega spora po prvem, drugem in tretjem odstavku 36. člena ZSSve, kontrolne narave in se v tem okviru omejuje le na preizkus: (1) zakonitosti postopka, (2) morebitne prekoračitve zakonskega okvira za prosti preudarek, (3) morebitnega odločanja v nasprotju z namenom prostega preudarka (prim. 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 36. členom ZSSve); (4) ali je bil morda popačen zakonski pojem ali prostor presoje, (5) ali so bila spoštovana splošno in posebej določena merila za ovrednotenje, (6) ali so bili morda kot odločilni upoštevani premisleki, ki so tuji področju in (7) ali je sodišču omogočeno, da opravi kontrolno funkcijo.2 **Presoja okoliščin obravnavanega primera**

14. Tožnica izpolnjuje formalne pogoje za napredovanje. Z odločbo Sodnega sveta št. Su 231/2019-7 z dne 19. 12. 2019 je bila imenovana na položaj okrajne sodnice svétnice. Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani pa jo je ocenil s tremi zaporednimi ocenami sodniške službe, v katerih je ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

15. Iz razlogov izpodbijane odločbe je razvidno, da je Sodni svet v postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnice (tretji odstavek 24. člena ZSS) na podlagi konkretnih podatkov iz tožničinih ocen sodniške službe v bistvenem ugotovil, da je tožnica i). v kvaliteti in kvantiteti njenega dela začela pozitivno odstopati od povprečja v obdobju, ki ga je zajela četrta ocena njene sodniške službe, tj. od druge polovice 2014 naprej; ii). da je ta ocena njen od primerljive sodnice sicer slabši pritožbeni rezultat v obdobju od 1. 7. 2014 do 30. 6. 2017, ko je imela 73, 52 % zadev, uravnotežila z nizkim številom rešenih zadev, v katerih je bila pritožba sploh vložena; iii) da so njen bistven napredek pri izdelavi sodnih odločb zaznali instančni sodniki; iv). da je sodnica v naslednjih ocenjevalnih obdobjih z dobrim delom nadaljevala in je od povprečja sodnikov pozitivno odstopala; v). da je v zadnjem ocenjevalnem obdobju prevzela še vodenje oddelka in se izkazala tudi na tem področju in vi). da gre za prizadevno, odgovorno in uspešno sodnico z dobrim strokovnim znanjem ter zglednimi osebnostnimi lastnostmi, socialnimi veščinami in vodstvenimi sposobnostmi. Ob tako ugotovljenih okoliščinah pa je nato ocenil, da tožničino odstopanje od povprečja (tako po obsegu kot po kvaliteti njenega dela, kot je navedeno zgoraj) ni tolikšno, da bi lahko upravičilo predlagano vrsto napredovanja; in nadalje da dobro vodenje oddelka sicer dodatno kaže na njene kvalitete, vendar gre z vidika njene kariere za relativno novo okoliščino, ki zato ne more imeti tolikšne teže, da bi lahko tovrstno naziranje Sodnega sveta spremenila.

16. V nadaljevanju izpodbijane odločbe Sodni svet pojasnjuje, da iz ugotovljenih okoliščin ne izhaja možnost, da bi bila sodnica v primeru tovrstnega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu razporejena za sojenje v pomembnejših zadevah v primerjavi z ostalimi sodniki okrajnega sodišča ali da bi bilo zanjo predvideno opravljanje dodatnega dela pri izvrševanju sodne funkcije v okviru mentorstva ali podobnih nalog, ki bi posebej prispevale k delovanju in učinkovitosti sodišča oziroma sodstva ali da bi bilo predvideno, da bi bila dodeljena na sodišče višjega položaja za opravljanje nalog, ki bi tako pridobljenemu nazivu ustrezale (peti odstavek 34.a člena ZSS).

17. Prostor proste presoje Sodnega sveta je očrtan z razlago zakona. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da odločitev o napredovanju ni avtomatična, saj o napredovanju v višji sodniški naziv Sodni svet odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika (tretji odstavek 24. člena ZSS), pri čemer se ravna po kriterijih iz 28. člena ZSS, upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča U 11/2021). Merila za izbiro kandidatov na sodniško mesto izrecno predpisujejo, da se izpolnjevanje kriterijev presoja zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (drugi odstavek 10. člena navedenih meril).

18. V obravnavanem primeru tožnica (med drugim) toženki očita, da je zgrešeno njeno stališče v izpodbijani odločbi, da je predlog za napredovanje neutemeljen zato, ker v kratkem ni predvideno, da bi bila tožnica razporejena za sojenje v pomembnejših zadevah ali k opravljanju dodatnega dela v okviru mentorstva. Iz tožničinih navedb je mogoče razbrati, da zatrjuje, da v zakonu ni podlage za tako stališče toženke.

19. Glede na navedeno mora Vrhovno sodišče v okviru zakonitosti izpodbijane odločitve odgovoriti na vprašanje, ali je toženka pri oceni izpolnjevanja zakonskih kriterijev za tovrstno napredovanje upoštevala kriterije, ki v zakonu niso določeni, oziroma ali so bile meje prostega preudarka (ki so zamejene z zakonom, ki pooblastilo za prosti preudarek daje, torej z ZSS) v tu obravnavanem primeru prekoračene.

20. Kot pravilno opozarja tožnica, je Vrhovno sodišče navedeno zakonsko določbo že razložilo.3 Po njegovi razlagi so razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja (dopustne) posledice tovrstnega napredovanja in ne pogoj zanj.

21. To pomeni, da je ZSS v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.

22. Dodati velja, da mora odločanje Sodnega sveta o napredovanju sodnikov, ker temelji na prostem preudarku, vsebovati ne le presojo, ali je predlog za napredovanje utemeljen z vidika upravičenega interesa sodnika, pač pa tudi njegovo utemeljenost z vidika javnega interesa.4 Izpodbijana odločba vsebuje razloge, iz katerih je razvidno, da je bila presoja o slednjem opravljena. V njej je najprej poudarjeno splošno izhodišče, da mora Sodni svet pri odločanju o napredovanjih upoštevati načelo enakosti med sodniki pred zakonom (enako plačilo za enako delo, enakost pri uporabi kriterijev za ocenjevanje in drugo) ter predvsem skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo; sledi mu ocena, ki je tožnica v tožbi ne graja, namreč, da bi predlagano napredovanje povzročilo neenakost med njo (povečala bi se ji plača in izboljšale karierne možnosti) in drugimi primerljivimi okrajnimi sodniki, ne da bi od njih »v nadpovprečnosti« jasno odstopala in ne da bi to utemeljevale njene bodoče naloge. Ker presoja o neobstoju javnega interesa za predlagano napredovanje temelji tudi na argumentu, da ga ne utemeljujejo tožničine »bodoče naloge,« Vrhovno sodišče ponovno opozarja na materialnopravno zmotnost stališča o pogojenosti napredovanja z izkazanostjo predvidene razporeditve tožnice za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ipd. (peti odstavek 34. a člena ZSS) kot pogoju za napredovanje.

23. Po obrazloženem je Sodni svet v obravnavanem primeru prekoračil meje prostega preudarka, ki so določene (zamejene) z ZSS, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (v zvezi s petim odstavkom 36. člena ZSSve) tožbi ugodilo, odpravilo odločbo Sodnega sveta Su 81/2023-2 z dne 13. 4. 2023 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodni svet bo moral v skladu z napotki iz prejšnjih točk obrazložitve znova opraviti oceno izpolnjevanja kriterijev za predlagano napredovanje v skladu z omejitvami prostega preudarka, ki so določene z ZSS.

1 Prim. L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1018, 1019. 2 Podrobno o kontrolni naravi preizkusa Vrhovnega sodišča na tem področju glej sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2022-8 z dne 30. 8. 2022, 35. točka obrazložitve. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča U 5/2021 z dne 31. 8. 2021. 4 Več o tem glej sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2021 z dne 30. 8. 2022.