Jedro

Odvzem sonca, svetlobe, zračnosti in podobno je po ustaljeni sodni praksi lahko imisija, v zvezi s katero lahko prizadeti uveljavlja stvarnopravne zahtevke. Glede na zatrjevana dejstva mora sodišče preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi bil tožbeni zahtevek lahko utemeljen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je lastnica parcele št. 647/3 vl. št. 2553 k.o. ... Zemljišče, na katerem stoji njena stanovanjska hiša, meji na parceli št. 649/1 in 649/2 vl. št. 2526 k.o. ..., na katerem je tožena stranka leta 1997 začela graditi industrijsko halo. Ta objekt je višji od hiše tožnikov in ji odvzema sonce, svetlobo, zračnost, toploto in razgled preko krajevno običajne meje in povzroča tožnikom škodo na zdravju ter na hiši oziroma jim nastanek škode grozi. Tožeča stranka je zahtevala odstranitev gradbenega objekta s sosednje parcele.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je nadomestni poslovni objekt tožene stranke, ki je bil zgrajen vzhodno od stanovanjske hiše tožnikov, povzročil zmanjšanje osončenja in osvetljenosti te hiše. Tožeči stranki je tako nastalo prikrajšanje v pogledu osvetljenosti in razgleda, ki vpliva na njen življenjski standard. Poslovni objekt predstavlja vir nevarnosti za nastanek škode na zdravju, vendar ne v tolikšni meri, da bi ta opravičevala popolno odstranitev objekta. Ta ukrep ni primeren, saj med porušitvijo poslovnega objekta in nevarnostjo nastanka škode ni sorazmernosti. Problem osvetljenosti bi bilo mogoče rešiti na druge manj radikalne načine, npr. z vgradnjo strešnih oken v stanovanjski hiši tožnikov ali z znižanjem objekta tožene stranke za eno etažo, za kar pa zahtevek tožeče stranke ni postavljen pravilno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". V njej zatrjuje številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storili sodišči prve in druge stopnje. Navaja, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo in odgovorilo na pritožbene trditve o raznih materialnopravnih, procesnih in dejanskih vprašanjih. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava s strani obeh nižjih sodišč in predvsem neobravnavanje zadeve na stvarnopravni podlagi. Zatrjuje, da je tožbeni zahtevek utemeljen tako na obligacijski, kot na stvarnopravni podlagi. Predlaga spremembo sodb tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami), je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je odvzem sonca, svetlobe, zračnosti in podobno po ustaljeni sodni praksi(1) lahko imisija, v zvezi s katero lahko prizadeti uveljavlja stvarnopravne ali obligacijskopravne zahtevke. V prvem primeru pridejo v poštev določbe prej veljavnih 42. in 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90), v drugem primeru pa določba prej veljavnega 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89).

Sodišče ni vezano na navedbo stranke o pravni podlagi tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), temveč mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen(2). V obravnavanem primeru je sodišče zadevo obravnavalo na obligacijskopravni podlagi iz 156. člena ZOR, ki v primeru vznemirjanja ali škodne nevarnosti omogoča vsakomur, da zahteva odstranitev vira nevarnosti, od katerega grozi večja škoda. Tako obravnavanje graja revizija tožeče stranke, ki utemeljeno trdi, da prvostopenjsko sodišče zadeve ni obravnavalo tudi na stvarnopravni podlagi, na katero se je tožeča stranka z navajanjem dejstev tudi sklicevalo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni odločalo tudi po 42. členu ZTLR v zvezi s 5. členom ZTLR, ki med drugim določata, da je lastnik nepremičnine dolžan odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in neutemeljeno vznemirjajo lastnika sosednje nepremičnine tako, da otežkočajo uporabo sosednje nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo. Z negatorno tožbo se lahko zahteva tudi odstranitev vzrokov, ki povzročajo prepovedane škodljive imisije. Prvostopenjsko sodišče je sicer obravnavalo vprašanje krajevno običajnih razmer, vendar le v okviru obravnavanja večje škode po 156. členu ZOR. Zmotno je ocenilo, da je "termin večje škode potrebno presojati ne le glede vpliva na zdravje tožeče stranke ... temveč tudi glede na krajevno običajno mero osvetljenosti prostorov v okolju, kjer sta locirani zgradbi obeh pravdnih strank". Na pritožbo tožeče stranke je drugostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno odgovorilo, da samostojno obravnavanje tožbenega zahtevka na podlagi 42. in 5. člena ZTLR ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, saj so sankcije po teh določbah milejše kot po 156. členu ZOR, tožeča stranka pa na podlagi 42. in 5. člena ZTLR ne bi mogla doseči pravne posledice, ki jo zasleduje. Revizijsko sodišče v zvezi s temi razlogi ugotavlja, da so v celoti napačni. Po obeh podlagah, to je po obligacijskopravni in po stvarnopravni, je mogoče doseči odstranitev objekta: odstranitev vira nevarnosti po 156. členu ZOR ali odpravo vzroka vznemirjanja po 42. členu ZTLR. V obeh primerih je to le subsidiarna sankcija, kar izhaja iz jasne določbe prvega odstavka 156. člena ZOR oziroma iz pravilne interpretacije 42. člena ZTLR(3). Sankcije pri obligacijskopravnem varstvu pred imisijami niso strožje, razlike so le v aktivni legitimaciji in v tem, da zadošča, da grozi nastanek večje škode. Bistvena razlika pa je, da v sistemu stvarnopravnega varstva nedopustnost pomeni vsak krajevno neobičajen način vplivanja na okolje oziroma tisti, ki pomeni znatnejšo škodo, v sistemu obligacijskopravnega varstva pa je pogoj zahtevka nastanek ali grožnja večje škode(4). Namen pravnega varstva je pri obeh institutih enak: pravni sistem varuje lastnika sosednje nepremičnine, pa tudi vsakega drugega, pred nedovoljenimi imisijami (5).

Obravnavanje vprašanja krajevno običajnih razmer (iz 5. člena ZTLR) v okviru ugotavljanja večje škode v smislu 156. člena ZOR je sicer mogoče, vendar pa ne zadostno, ko trditvena podlaga zadošča in s tem tudi terja obravnavanje tožbenega zahtevka na stvarnopravni podlagi 42. člena ZTLR. Taka specialna a hkrati celovita obravnava je izostala, kot je razvidno iz razlogov prvostopenjske sodbe in kar priznava pritožbeno sodišče. Neobravanje zadeve (tudi) na stvarnopravni podlagi pomeni zmotno uporabo materialnega prava; posledično je bilo zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vprašanje osončenja in osvetljenosti je bilo obravnavano v napačnem kontekstu nastanka večje škode. Zmotno pa je tudi stališče, da je treba osvetljenost stanovanjskega objekta gledati kot celoto, ne pa z vidika osvetljenosti ene ali dveh strani stanovanjske hiše. Pravilno opozarja revizija, da stavba praviloma odvzame sonce in svetlobo sosednji stavbi na eni strani, ne pa na vseh štirih straneh. Upoštevanje samo odvzema sonca in svetlobe hiši kot celoti bi lahko pomenilo celo nepriznavanje obstoja takšne imisije, kar pa je v nasprotju z že navedeno sodno prakso.

Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo na obligacijskopravni podlagi, torej je o tožbenem zahtevku odločalo na podlagi 156. člena ZOR. Ugotovilo je, da je z gradnjo objekta tožene stranke tožeči stranki na njeni stanovanjski hiši nastalo prikrajšanje glede osvetljenosti in razgleda, ki vpliva na njen življenjski standard. Pravilno je nato pojasnilo, da je za odstranitev vira nevarnosti nastanka škode po 156. členu ZOR potrebno, da gre za večjo škodo in da nevarnosti ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Tukaj sodišče ni bilo povsem jasno, vendar je razumeti, da je štelo, da je za sankcijo po 156. členu ZOR potrebno bodisi, da je večja škoda že nastala, bodisi da večja škoda grozi. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da večja škoda zaradi odvzetega razgleda ne grozi, posebej pa je obravnavalo škodo na zdravju. Iz obširnih razlogov v zvezi s to škodo je mogoče povzeti, da je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da drugemu tožniku, ki edini živi v stanovanjski hiši (preostala tožnika pa stalno bivata drugje v domovih), škoda na zdravju zaradi zmanjšanja osončenja in osvetljenosti ni nastala oziroma ne grozi. Prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da je drugi tožnik opisal svoje težave z zdravjem, a vzročne zveze z izgubo osvetljenosti ni izkazal. Dodalo je še, da iz mnenja I. z. v. z. tudi izhaja, da v strokovni medicinski literaturi čas osončenja ni nikjer opredeljen kot dejavnik, ki bi vplival na zdravje. Kljub takemu zaključku, da edine relevantne večje škode, to je take škode na zdravju ni, oziroma ne grozi, je prvostopenjsko sodišče na drugem mestu v obrazložitvi sodbe brez dodatnih pojasnil navedlo, da je ugotovilo, da objekt tožene stranke "predstavlja vir nevarnosti za nastalo škodo na zdravju". Po tej presoji pa je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je problem osvetljenosti, zračnosti, toplote in vlažnosti mogoče rešiti na manj radikalen način, to je z vgradnjo strešnih oken na stanovanjski hiši tožnikov ali z znižanjem objekta tožene stranke za eno etažo (čemur pa pritožbeni zahtevek ne ustreza), poleg tega pa tudi ni sorazmernosti med zahtevano porušitvijo objekta in nevarnostjo nastanka škode.

Iz opisanega je razvidno, da so razlogi prvostopenjske sodbe o bistvenem, ali je nastala ali ni nastala oziroma ali grozi ali ne grozi nastanek večje škode na zdravju, med seboj v nasprotju. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi (točka 4.f pritožbe). Pritožbeno sodišče je zanikalo obstoj nasprotja, a je tudi samo ponovilo enako nasprotujoče si razloge, ko je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča ter izrecno dodalo, da se v postopku pred prvim sodiščem ni izkazalo, da bi nastajala tožeči stranki večja oziroma znatnejša škoda, zlasti na njenem zdravju, nato pa je navedlo temu nasproten zaključek, da objekt predstavlja vir nevarnosti za nastalo škodo na zdravju, vendar ne v takšni meri, da bi ta opravičevala njegovo odstranitev. Na protislovje v obeh sodbah, ko je hkrati presojeno, da grozi škoda za zdravje, da pa škodna nevarnost ni podana, se sklicuje revizija v svoji 7. točki. Revizijsko sodišče ugotavlja utemeljenost revizije v tem delu, zaradi česar sta o sodbi sodišč druge in prve stopnje obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi te kršitve je bilo treba razveljaviti sodbi obeh nižjih sodišč (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Revizija zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno trditev (točka 4.d) proti zaključku o neizkazanosti vzročne zveze med prepovedano imisijo in poslabšanjem zdravja. Tožeča stranka je v pritožbi trdila, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo zdravstvene dokumentacije in ni ugodilo predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka prav. V zvezi z odločilnim vprašanjem, ali je zaradi zmanjšanja osončenja nastala ali grozi nastati večja škoda na tožnikovem zdravju, prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo medicinske dokumentacije in je molčalo o predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke. Pavšalno in brez dodatne obrazložitve je navedlo, da vzročna zveza ni izkazana. Na pritožbo o tem pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Na ta način sta obe sodišči tožeči stranki odvzeli pravico do obravnavanja pred sodiščem oziroma pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zaradi česar sta obe sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena, kar tudi narekuje razveljavitev obeh sodb (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Doslej navedeni razlogi utemeljujejo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, zato revizijsko sodišče nadaljnjih revizijskih trditev ni obravnavalo. Pripominja le, da tožbeni zahtevek za odstranitev celotnega objekta sam po sebi ni ovira za delno ugoditev zahtevku z delno odstranitvijo objekta (na primer za eno etažo), saj je vselej mogoče prisoditi manj, kot je zahtevano. Seveda pa so potrebni zanesljivi podatki oziroma ugotovitve, kolikšen del objekta bi bilo treba odstraniti in ali bi bilo to sploh mogoče. Revizijsko sodišče je na podlagi 356. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP odločilo, da se v novem sojenju glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, ki ne bo obremenjen z doslej v postopku zavzetimi stališči o odločilnih okoliščinah dejanske narave.

V ponovljenem postopku bo torej treba zadevo obravnavati tako na stvarnopravni kot obligacijskopravni podlagi ter se pri odločanju in pri obrazlaganju odločitev izogibati kršitvam postopka, kakršne so bile storjene v dosedanjem sojenju.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

.Op. št. (1): Pravno mnenje VS, Poročilo I/81, str. 61; II Ips 430/92; II Ips 883/93; II Ips 444/94; II Ips 763/95; II Ips 584/98; II Ips 217/99; II Ips 337/99; II Ips 617/2005. Op. št. (2): A. Galič - Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2 knjiga, str. 134. Op. št. (3): Pravno mnenje VS, Pravna mnenja I/95, str. 13.Op. št. (4): Primerjaj: M. Juhart - Okoljska odgovornost - med javnim in zasebnim pravom, Zbornik znanstvenih razprav 2008, Pravna fakulteta v Ljubljani, str. 116. Op. št. (5): Primerjaj: B. Strohsack - Imisije - razmerje med stvarnopravnim in obligacijskim varstvom, Pravosodni bilten 1-2/91, str. 57.