Jedro

Organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, je vezan na pravnomočno ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa, zato tožnici z ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve navedene inšpekcijske odločbe, ne moreta utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe o odmeri nadomestila.

Izrek

I. Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo v delu, v katerem je odmerjeno nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora A.A. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožnicama in A.A. odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nelegalno gradnjo počitniškega objekta in nadstrešnice na zemljišču parc. št. 869/2 k.o. … v znesku 5.829,50 EUR, ki so ga glede na lastniške deleže dolžni plačati A.A. v višini 1.457,38 EUR, B.B. v višini 2.914,75 EUR in C.C. v višini 1.457,38 EUR v 15 dneh po dokončnosti te odločbe, za neplačane obveznosti nadomestila pa od njihove zapadlosti dalje tečejo zakonite zamudne obresti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1142/2011/13 z dne 27. 5. 2011 razvidno, da so tožnici in A.A. na parceli št. 869/2 k.o. … brez dovoljenja zgradili počitniški objekt, gabarita 3,55 m x 5,27 m, višinskega gabarita klet in pritličje, na vzhodni strani objekta pa je zgrajena nadstrešnica tlorisnih dimenzij 4,70 m x 6.80 m. Iz barvnih fotografij iz ogleda z dne 19. 4. 2011 je razvidno, da je objekt bivalen in da je v njem urejena kuhinja.

Izpodbijana odločba temelji na prvem odstavku 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Toženka je ugotovila, da leži predmetno zemljišče po Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 – 2000 za območje Občine Medvode (Uradni list SRS št. 11/86 in naslednji) v območju izven zazidljivih površin, na najboljših kmetijskih površinah, nahaja pa se tudi v območju EPO – ekološko pomembno območje, št. 34400, Šmarna gora, Skaručenska ravan in v območju režima arheološke dediščine. Osnova za izračun so bili podatki iz inšpekcijske odločbe št. 06122-1142/2011/13 z dne 27. 5. 2011, višina nadomestila pa je izračunana na podlagi točkovanja objekta po kriterijih, ki jih določa Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njihovega plačila (v nadaljevanju Uredba).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil, glede pritožbenih navedb je pojasnil, da komunalna opremljenost objekta in priloženo mnenje Kmetijske in gozdarske zbornice RS o zazidljivosti območja po citirani Uredbi ne vpliva na višino odmerjenega nadomestila, kot zmotno menita tožnici, pač pa se nedovoljena gradnja vrednoti glede na značilnost nedovoljene gradnje, značilnosti območja nedovoljene gradnje in po vrsti nedovoljene gradnje. Prav tako dohodki B.B. ne morejo vplivati na višino odmere nadomestila.

Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta zoper inšpekcijsko odločbo z dne 27. 5. 2011 vložili tožbo na Upravno sodišče, o kateri še ni bilo odločeno, zato predlagata, naj se pri odločanju počaka do pravnomočnosti sodbe. Menita, da je ugotovitev toženke, da gre za počitniški objekt, napačna. Gre za objekt, ki se uporablja za spravilo kmetijskega orodja kot kmečka lopa, ki je legalna. Pri tem se sklicujeta na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Napačen pa je tudi izračun nadomestila, saj je pri njem upoštevano, da gre za bivanjski objekt. Ker predmetni objekt ni priključen na noben komunalni vod, se ne more šteti za stanovanjski objekt, kar počitniški objekt je. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in z izračunom počaka do pravnomočnosti inšpekcijske odločbe. Sklicujeta se še na pridobljeno mnenje o zazidljivosti parcel s strani Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana, Izpostave Medvode, z dne 27. 3. 2012, iz katerega izhaja, da gre za objekt, ki služi za spravilo pridelkov in orodja za obdelovanje zemljišča, ki je nujno potreben za kmetijsko dejavnost in ki je predlagal, da se predmetno zemljišče vnese v območje zazidljivosti.

K I. točki izreka: Tožba v delu, ki se nanaša na zakonitost odločbe v delu, v katerem je odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora A.A., ni dovoljena.

Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če pa je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, (v nadaljevanju ZUS-1).

Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj.

V obravnavani zadevi tožnici izpodbijata odločbo, s katero je bilo njima in A.A. odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v določenih zneskih.

Ker je očitno, da z izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila A.A. ni poseženo v pravni položaj tožnic, je sodišče njuno tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka: V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je v 157. členu ZGO-1 določena kot druga sankcija nedovoljene gradnje, ki jo je dolžan plačati inšpekcijski zavezanec.

Izpodbijana odločba temelji na petem odstavku 157. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da mora inšpekcijski zavezanec plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni inšpektor pošlje odločbo o inšpekcijskem ukrepu. Organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, je vezan na pravnomočno ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009).

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izdana na podlagi odločbe o inšpekcijskih ukrepih, izrečenih na podlagi 152. člena ZGO-1, z dne 27. 5. 2011 (dopolnjene dne 10. 5. 2012), ki je postala pravnomočna s sodbo tega sodišča I U 907/2012 z dne 11. 10. 2012. V navedeni inšpekcijski odločbi je kot nedovoljen poseg navedena nelegalna gradnja počitniškega objekta in nadstrešnice navedenih dimenzij. Ker je kot rečeno, organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, vezan na pravnomočno ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa, tožnici z ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve navedene inšpekcijske odločbe, ne moreta utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe o odmeri nadomestila. Ugovor, da v obravnavanem primeru ne gre za nelegalno gradnjo počitniškega objeta, ampak za legalno gradnjo objekta za spravilo kmetijskega orodja, je zato v tem postopku neupošteven.

Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na izračun nadomestila, saj naj ne bi šlo za stanovanjski objekt. Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila glede namena nedovoljene gradnje v 10. členu loči med stanovanjsko stavbo, nestanovanjsko stavbo in gradbenim inženirskim objektom. Izpodbijana odločba ugotovitev, da gre za stanovanjski objekt, utemeljuje z opisom objekta, iz katerega izhaja, da gre za objekt, navedenih tlorisnih dimenzij, višinskega gabarita klet in pritličje, ki je krit z dvokapnico in ob katerem je zgrajena nadstrešnica, v njem pa je urejena kuhinja. Ker se vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora po drugem odstavku 157. člena ZGO-1 ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt in ker primernost nelegalno zgrajenega objekta za bivanje (priključitev na komunalni vod) po Uredbi ni določena kot pogoj, da se ga šteje za stanovanjskega, tožnici z ugovorom, da ne gre za tak objekt, ker ni priključen na komunalni vod, ne moreta uspeti. Zakaj v obravnavanem primeru ne gre za pomožen kmetijski objekt, pa je tožnicama natančno pojasnjeno že v sodbi tega sodišča I U 907/2012, s katero je bilo odločeno o zakonitosti inšpekcijske odločbe, na kateri izpodbijana odločba temelji.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnici, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).