Jedro

Ob ugotovitvi, da predstavlja znesek 13.000 DEM samo glavnico posojila, pa postanejo brezpredmetna toženkina izvajanja o oderuških obrestih, na katere mora sodišče ob podanih objektivnih in subjektivnih elementih res paziti po uradni dolžnosti. Kot sledi iz povedanega, tudi po oceni pritožbenega sodišča iz posojilne pogodbe in drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da so bile obresti sploh dogovorjene.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je z v uvodu navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Toženima strankama je naložilo, da morata tožečima strankama plačati znesek 8.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z obrestmi za devizne vloge na vpogled od 1.6.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, to je nadaljnjih 1.000 DEM je sodišče kot neutemeljen zavrnilo. Toženima strankama je naložilo tudi plačilo sorazmernega, nepobotanega dela pravdnih stroškov.

Prvotožena stranka je zoper sodbo vložla pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da odloči, da sta toženi stranki dolžni plačati tožečima strankama le 5.000 DEM. Ustrezno naj spremeni tudi odločbo o stroških, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je prvotožena stranka navedla, da je od tožnikov prejela le 10.000 DEM. Razlika do 13.000 DEM, kolikor je v posojilni pogodbi navedeni znesek posojila, predstavlja obresti za šest mesecev in sicer po obrestni meri 10 % mesečno. Take obresti so oderuške in jih sodišče ne sme priznati. Prvotoženka je nanje pristala le zato, ker je nujno potrebovala denar.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb prvotožene stranke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnica je v pritožbi ponovila navedbe o tem, da ji je bilo v resnici posojenih le 10.000 DEM, 3.000 DEM pa so predstavljale obresti za šest mesecev. Sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje, iz katerih tem navedbam toženke ni sledilo, saj jih z ničemer ni dokazala in so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz prvega člena posojilne pogodbe z dne 17.9.1997, ki so jo podpisale vse pravdne stranke, torej tudi pritožnica, je razvidno, da sta tožnika dala prvotoženki posojilo v višini 13.000 DEM za dobo šestih mesecev. Nadalje je pritožnica dva meseca po preteku roka za vračilo posojila (30.5.1998) ob delni vrnitvi posojila v višini 4.000 DEM na hrbtno stran pogodbe lastnoročno zapisala in podpisala, da ostaja dolžna še 9.000 DEM. Tudi iz dopisa pooblaščenca prvotožene stranke pooblaščencu tožnikov z dne 29.6.1998 jasno izhaja, da je toženka priznavala dolg v višini 8.000 DEM in se ji je zdel sporen le znesek v višini 1.000 DEM, ki naj bi ga v odplačilo glavnice odplačala poleg omenjenih 4.000 DEM, tožnika pa sta ta znesek smatrala za plačilo obresti. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je prvotoženka na podlagi omenjene posojilne pogodbe od tožnikov prejela posojilo v višini 13.000 DEM.

Ker iz dokaznega postopka izhaja, da je toženka že vrnila 5.000 DEM in se sodba v tem delu ne izpodbija, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki dolžni plačati tožnikoma še 8.000 DEM v tolarski protivrednosti. Ob ugotovitvi, da predstavlja znesek 13.000 DEM samo glavnico posojila, pa postanejo brezpredmetna toženkina izvajanja o oderuških obrestih, na katere mora sodišče ob podanih objektivnih in subjektivnih elementih res paziti po uradni dolžnosti. Kot sledi iz povedanega, tudi po oceni pritožbenega sodišča iz posojilne pogodbe in drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da so bile obresti sploh dogovorjene.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je na podlagi določila čl. 353 ZPP v celoti zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.