Jedro

Sklicevanje na bodoče spremembe prostorskih aktov in le pavšalno navajanje, da bo nastala nepopravljiva škoda, nista ugovora, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.2.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota N.m. z dne 20.11.2000. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za odložitev izvršbe, dovoljene s sklepom Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor Območne enote N.m. z dne 4.10.2000. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni navedla nobenega utemeljenega razloga za dovolitev odloga izvršbe v smislu določbe 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00-ZUP), kot je že pravilno ugotovila tožena stranka. Okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da je v izdelavi prostorski plan za občino Ž., ki bo vseboval novo obrtno cono in v kateri bo tožeča stranka dobila lokacijo za svojo dejavnost, je neupoštevna, ker bodoče negotovo dejstvo ni podlaga za odložitev upravne izvršbe. V konkretnem primeru tudi ne gre za primer, da je bila namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki naj bi se razlikovala od začasne odločbe. Tožbeni ugovor, da bi tožeči stranki z odstranitvijo žage nastala znatna materialna škoda in da bo njena družina prikrajšana za edini vir preživljanja, je sodišče ocenilo kot pavšalen ugovor, s katerim tožeča stranka pogoja, določenega s 3. odstavkom 293. člena ZUP, (verjetnega nastanka nepopravljive škode) ni izkazala.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V teku je postopek za spremembo in dopolnitev prostorsko-planskih dokumentov občine Ž., ki obravnava tudi problem tožeče stranke, saj bo v novi obrtni coni dobila ustrezno lokacijo. Ob takem stanju ni smotrno, da bi morala tožeča stranka že sedaj prenehati z dejavnostjo, ki jo sicer opravlja na podlagi izdanega dovoljenja v letu 1982. Tožeča stranka je kasneje svojo dejavnost registrirala kot samostojni podjetnik, žago nekoliko modernizirala in obnovila, vendar na istem mestu, kot je ves čas stala. Žago je modernizirala, saj je razumljivo, da se z razvojem tehnike tudi delovne priprave razvijajo. S svojo dejavnostjo tožeča stranka preživlja družino, če bi morala prenehati z dejavnostjo, bi ji nastala nepopravljiva škoda in ogrožena bi bila eksistenca tako njega kot njegove družine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zavrnilo vse tožbene ugovore. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za odlog izvršbe niti po 2. niti po 3. odstavku 293. člena ZUP. Pravilno je namreč zavrnjen ugovor, da se tožeča stranka v tem postopku ne more uspešno sklicevati na bodoče spremembe občinskih prostorsko-planskih aktov, ker so to bodoča negotova dejstva, ta pa niso podlaga za odložitev upravne izvršbe. Prav tako so pravilni razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da ni izkazan verjetni nastanek nepopravljive škode. Le pavšalno navajanje, da bo verjetno nastala nepopravljiva škoda, ne da bi bila ta s čimerkoli konkretizirana, ne pomeni izkazanega pogoja iz 3. odstavka 293. člena ZUP. Zato tožeča stranka tudi z enakim pritožbenim ugovorom ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.