Jedro

Sodišče mora, ko odloča o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, odločati v mejah predloga upravičenega tožilca, sicer odločanje sodišča ni skladno z domnevo nedolžnosti ter prvim odstavkom 137. člena ZKP, saj sodišče nadomesti trditveno in dokazno breme upravičenega tožilca z lastno presojo in v delu odločitve glede začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki presega predlog upravičenega tožilca, dejansko odloča po uradni dolžnosti oziroma brez predloga upravičenega tožilca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor zagovornice obdolženega A. A., vloženem dne 15. 11. 2021 zoper sklep istega sodišča V K 59097/2021 z dne 4. 11. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje obdolžencu začasno odvzelo vozniško dovoljenje št. ..., izdano dne 8. 11. 2017 na UE ..., za čas, dokler traja kazenski postopek.

2. Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi „nepravilne ugotovitve dejanskega stanja“, kršitve kazenskega zakona in kršitve določb postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v zvezi s sklepom V K 59097/2021 z dne 4. 11. 2021 razveljavi in predlog tožilstva za odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka zavrne oziroma podrejeno pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Skladno s prvim odstavkom 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče na obrazložen predlog upravičenega tožilca odredi, da se obdolžencu odvzame vozniško dovoljenje. Opisana odreditev ukrepa na predlog upravičenega tožilca je bila v ZKP vnesena po odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-328/04 z dne 23. 11. 2004, v kateri je ugotovilo neskladnost z Ustavo RS takratne ureditve, ki je omogočala, da je sodišče omejevalni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja lahko odredilo brez predloga upravičenega tožilca. Ustavno sodišče je izpostavilo, da iz domneve nedolžnosti, zagotovljene v 27. členu Ustave RS izhaja zahteva, da tudi pri odločanju o omejevalnih ukrepih trditveno in dokazno breme nosi upravičeni tožilec. Upoštevajoč povzeto stališče Ustavnega sodišča, mora sodišče, ko odloča o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, odločati v mejah predloga upravičenega tožilca, sicer odločanje sodišča ni skladno z domnevo nedolžnosti ter prvim odstavkom 137. člena ZKP, saj sodišče nadomesti trditveno in dokazno breme upravičenega tožilca z lastno presojo in v delu odločitve glede začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki presega predlog upravičenega tožilca, dejansko odloča po uradni dolžnosti oziroma brez predloga upravičenega tožilca. Takšno postopanje pa tudi ni skladno z garantno vlogo sodišča, ko odloča o omejevalnih ukrepih, s katerimi se posega v človekove pravice. Naloga sodišča je namreč, da zgolj natančno v okviru podanega predloga pretehta, ali je poseg, ki ga zahteva upravičeni predlagatelj utemeljen, torej primeren, nujen in sorazmeren v ožjem smislu. Pravna teorija pri tem opozarja, da mora sodišče, zaradi takšne presoje ostati v nevtralnem položaju.1

5. Pritožnica po vsebini pritožbenih navedb sodišču prve stopnje utemeljeno očita prekoračitev svojih pristojnosti, ker ni določilo, za katero vrsto vozil velja začasni odvzem vozniškega dovoljenja in utemeljeno oporeka odvzemu celotnega vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da se obdolžencu odvzame celotno vozniško dovoljenje preseglo predlog državne tožilke. Tožilka je namreč v predlogu za odvzem vozniškega dovoljenja izrecno pojasnila, da ocenjuje, da je začasen odvzem vozniškega dovoljenja B kategorije sorazmeren ukrep za zaščito varnosti javnega prometa. Sodišče prve stopnje je tako odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 137. člena ZKP in načelom akuzatornosti, kot ga opredeljuje drugi odstavek 16. člena ZKP, ki tožilcu nalaga dokazno in trditveno breme. Takšna kršitev pa je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, saj je s takšno odločitvijo sodišče poseglo v pravice obdolženca izven predloga upravičenega tožilca. Sodišče druge stopnje se zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne opredeljuje do nadaljnjih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija vsebinsko upravičenost začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.

6. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o utemeljenosti predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja zgolj v mejah postavljenega predloga državne tožilke.

1 K. Šugman Štubbs in drugi: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 320.