Jedro

Če je o zahtevi za denacionalizacijo odločeno s sklepom, s katerim je zahteva zavržena, ni pogojev za obnovo postopka. Pravni nasledniki pa tudi sicer niso upravičeni predlagati obnove postopka denacionalizacije, če niso vložili zahteve za denacionalizacijo in niso sodelovali v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju št. U 93/99-8 z dne 4.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.4.1999, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper sklep Upravne enote R. na K. z dne 17.8.1998. S tem sklepom je bil zavržen njihov predlog za obnovo postopka. Obnova je bila predlagana v zvezi z zahtevo M.Č.K. za denacionalizacijo parcele št. 34/8 k.o. F. vas. Zahteva za denacionalizacijo je bila kot nepopolna zavržena s sklepom Upravne enote R. na K. z dne 20.9.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je odločitev o zavrženju predloga pravilna, vendar ne iz razloga, ki ga navaja tožena stranka. Tožena stranka enako kot prvostopni organ navaja, da predlagana obnova ni mogoča zato, ker o zahtevi za denacionalizacijo ni bilo odločeno po vsebini z dokončno odločbo, ampak s sklepom.

Sodišče pa navaja, da tožniki niso stranke v smislu 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 in zato niso upravičeni vložiti predloga za obnovo postopka. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da se postopek denacionalizacije, katerega obnovo predlagajo tožniki, ni začel na njihovo zahtevo, ampak na zahtevo M.Č.K., da v tem postopku niso sodelovali in da vlagateljica zahteve tudi ni zastopala njihovih interesov. Iz same upravne zadeve izhaja, da tožniki tudi niso osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku kot stranke. Zato bi morala tožena stranka v pritožbenem postopku ugotoviti, da niso izpolnjeni formalni pogoji za obnovo postopka. Ker pa je bil predlog za obnovo postopka zavržen, čeprav iz drugih razlogov, je bila tožba utemeljeno zavrnjena.

Tožniki se v pritožbi sklicujejo na določbo 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. Navajajo, da je bila odločitev sprejeta v postopku, v katerem niso mogli uveljavljati svojih pravic.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in dovoli obnovo postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 249. člena ZUP/86 je mogoče obnoviti upravni postopek, končan z dokončno odločbo.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, to pa potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, da je bila obnova predlagana v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila M.Č.K. in, da je bila njena zahteva s sklepom zavržena kot nepopolna. Že zato, po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavanem primeru ni pogojev za obnovo postopka in tožniki s tožbo niso mogli uspeti. Pa tudi sicer, če bi bilo o zahtevi za denacionalizacijo odločeno po vsebini z dokončno odločbo, tožniki, iz razloga, ki ga navaja prvostopno sodišče, ne bi bili upravičeni predlagati obnove postopka. Po presoji pritožbenega sodišča upravni organ ni dolžan sam vključiti v postopek denacionalizacije tistih pravnih naslednikov upravičenca, ki niso vložili zahteve za denacionalizacijo. Z zahtevkom za vrnitev premoženja razpolaga stranka, od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon tudi uveljavljala.

Ker je, glede na navedeno, pritožba neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.