Jedro

Po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 47/90) je dokazna ocena, ki izhaja iz stališča, da izpovedbe prič ni mogoče upoštevati, ker ob dogodku, ki ga zatrjuje stranka kot vzrok njene telesne okvare, nista bili navzoči, v nasprotju s pravili dokazovanja, ki jih določa zakon.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za borce in vojaške invalide.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Sekretariata za družbene dejavnosti in občo upravo občine, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne. V obrazložitvi odločbe je navedla, da na podlagi dokazov, izvedenih v postopku na prvi stopnji, ter dokumentacije, ki jo je tožnica predložila v pritožbenem postopku, tožena stranka sklepa, da tožnica v postopku ni uspela dokazati, da je okvaro organizma utrpela v okoliščinah iz 2. odstavka 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne, kar je pogoj za priznanje statusa civilne žrtve vojne po tem zakonu. Po mnenju tožeče stranke izjav zaslišanih prič ni mogoče upoštevati, ker nista bili navzoči ob dogodku, ko naj bi tožnica utrpela strelno rano, medicinska dokumentacija izkazuje le sedanje zdravstveno stanje tožnice, druga dokumentacija pa opisuje le dogodek, ki se je v tožničini rojstni vasi zgodil aprila 1943, ne pa tudi dogodka iz poletja 1943, ko naj bi tožnica utrpela okvaro organizma. Tožena stranka ob ugotovitvi, da ni dokazano, da je tožnica utrpela trajno okvaro organizma med vojno zaradi vojnih dogodkov, zadeve ni predložila v mnenje pristojni zdravniški komisiji glede odstotka invalidnosti, saj se odstotek invalidnosti ugotavlja šele potem, ko je izkazano, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje statusa civilnega invalida vojne, določene v 2. členu zakona o civilnih invalidih vojne. Ker ti pogoji pri tožnici niso dokazani, je njeno pritožbo zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno. V izpodbijani odločbi ni ocenjena izpovedba stranke, tožena stranka pa v določbah zakona o upravnem postopku ni imela podlage za to, da izpovedbe stranke ob drugih dokazih ne bi mogla šteti za verodostojno, četudi stoji na stališču, da so izpovedbe posrednih prič neupoštevne. Vsi ostali dokazi, namreč skupno s tožničino izpovedbo, govorijo v prid njeni trditvi, da je prestrelno rano utrpela med vojno zato, ker sta z materjo zašli v italijansko zasedo. To potrjuje tudi medicinski izvid, da gre za prestrelno rano, ki pa ga tožena stranka neustrezno odpravi z argumentom, da tožnica z njim dokazuje le svoje sedanje zdravstveno stanje. Tožnica dalje navaja, da je zahtevala priznanje statusa civilnega invalida vojne tudi zaradi trajnih posledic, ki so ji ostale zaradi psihičnega terorja, kateremu je bila izpostavljena v času vojne v zvezi z dogodki v njeni vasi in zaradi oteženih pogojev zdravljenja ter negotovosti izida zdravljenja inficirane rane. Kljub temu, da je v postopku predložila glede teh posledic več dokazil, izpodbijana odločba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, ali bi šel tožnici status civilnega invalida vojne na tej podlagi ali ne. Pri tem bi bilo treba upoštevati novi zakon, ki za priznanje statusa zahteva najmanj 20 % okvaro organizma, po 9. členu pa se upošteva tudi za priznanje statusa osebe, ki po prej veljavnih predpisih tega ne bi mogla uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi bistvene razloge izpodbijane odločbe in dodaja, da bi morala biti za priznanje statusa civilnega invalida vojne podana najmanj 40 % okvara organizma po predpisih o vojaških invalidih, zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da sta bili o tem, kdaj in v kakšnih okoliščinah je tožnica utrpela zatrjevano poškodbo leve noge, zaslišani priči. Obe priči sta sicer izjavili, da pri dogodku nista bili navzoči, vendar pa iz pripovedovanja drugih vesta, da so tožnico obstrelili italijanski vojaki leta 1943, potem ko je bila tožničina družina hkrati z drugimi vaščani izgnana. Tožnica je o dogodku podala v upravnem postopku podrobnejšo izjavo. Odločba organa prve stopnje v obrazložitvi nima dokazne ocene o izpovedbah navedenih prič, niti presoje verodostojnosti izjave stranke (3. odstavek 182. člena zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo; dalje: ZUP), iz obrazložitve pa izhaja, da je organ prve stopnje dejansko stanje očitno ugotavljal samo na podlagi listinskih dokazov. S tem je bilo, ob upoštevanju 17. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 47/90), s katerim je bil črtan 21. a člen zakona o civilnih invalidih vojne (ZCIV, Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 11/88 in Uradni list RS, št. 5/90 in 47/90) kršeno načelo proste presoje dokazov (9. člen ZUP). Tudi dokazna ocena tožene stranke, ki se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe postavila na stališče, da izpovedbe prič ni mogoče upoštevati, ker ob dogodku, ki ga zatrjuje tožnica kot vzrok njene telesne okvare, nista bili navzoči, je po presoji sodišča v nasprotju s pravili dokazovanja, ki jih določa zakon. Niti ZUP niti ZCIV namreč ne predpisujeta, da historičnega dogodka, iz katerega naj bi izvirale pravno pomembne posledice, ni mogoče dokazovati s pričami, ki so za dogodek izvedele posredno. Dokazna presoja, ki posrednih prič ne upošteva zgolj iz razloga, ker pri določenem dogodku niso bile navzoče, ob tem pa izjave stranke, podane v postopku, sploh ne obravnava (3. odstavek 182. člena ZUP), pa je v tej sporni zadevi razlog, da so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Zato je moralo sodišče v skladu z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

V nadaljevanju postopka bo potrebno ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov ugotoviti stopnjo tožničine invalidnosti. Pri tem bo morala tožena stranka oceniti tudi tožničine navedbe, da jo je zaradi vojnih dogodkov že zgodaj prizadela sklepna revma ter da zaradi njih čuti posledice na živcih in srcu.

Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo, v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), kot republiški predpis.