Jedro

Pri presoji vprašanja, ali je nastala nova stvar, se je potrebno opreti na materialno pravo in sodno prakso, ki je v času nastanka sprememb na objektu urejala to vprašanje. Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari je institut premičninskega prava – spojitev, kar je urejal 22. člen ZTLR. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR, torej v času izvedenih sprememb na objektu, urejala podoben položaj, je bila gradnja na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR). Pravni standard nove stvari se je po ustaljeni sodni praksi sodišča izpolnil, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe.

Upravni organ je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni več podržavljene nepremičnine, zato tudi ni mogel slediti predlogu upravičencev, da uporabi 25. člen ZDen. Uporaba te pravne podlage je dopustna zgolj v primeru, ko bi ugotovil vlaganja v podržavljeno nepremičnino. Ko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče več govoriti o isti stvari, pa navedena določba ne pride v poštev. V obravnavanem primeru namreč ne moremo govoriti o kontinuiteti starega in novega objekta. Starega objekta kot predmeta vračanja po določilih ZDen ni več. Če torej starega objekta ni več, se na njem v denacionalizaciji ne more vzpostaviti lastninska pravica bivšega lastnika in zato vrnitev v naravi ni možna, bivši lastnik pa je za vrednost izgubljenih objektov upravičen do odškodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo upravičencem A.A. v deležu do 5/8, B.B., v deležu do 1/8, C.C. v deležu do 1/8 in D.D. v deležu do 1/8, kot prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja, priznal pravico do denacionalizacije, delno vračilo v naravi in delno vračilo v obliki odškodnine (1. točka izreka); pravico do denacionalizacije je priznal za nepremičnine parc. št. 147/1, 147/2 in 147/3, ki v času vračanja predstavljajo parcele 147/5, 147/6 in 147/8 in za nepremičnine, ki so obstajale na podržavljeni nepremičnini parc. št. 147/3 (kopalni bazen, lopa za les, vrtna uta, jama za smeti, ograja, vodni rezervoar) in danes več ne obstajajo (2. točka izreka); vrnil upravičencem iz 1. točke izreka nepremičnino 147/10 travnik v izmeri 434 m2 k.o. ... v naravi (3. točka izreka); upravičencem za nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v naravi – 1334 m2 zemljišča s pripadajočo nepremičnino in za nepremičnine, ki v naravi več ne obstajajo, priznal odškodnino (4. točka izreka); določil, da je zavezana stranka Slovenska odškodninska družba dolžna izdati upravičencem po deležih, navedenih v 1. točki izreka, odškodnino v skupni vrednosti 346.687,37 DEM oziroma 177.258,43 EUR (5. točka izreka); določil skrbnika za poseben primer po pokojni upravičenki A.A. C.C. in po pok. upravičenki B.B. E.E. (6. točka izreka); določil, da je izdana delna odločba podlaga za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa za parcelo 147/10 k.o. ... (7. točka izreka); zavrnil zahtevo vlagateljev glede celotnega vračila nepremičnin v naravi (8. točka izreka); ugotovil, da bo o preostalem zahtevku, ki se nanaša na premoženje podjetja A., odločil z dopolnilno odločbo (10. točka izreka); ter da bo o stroških predmetnega postopka odločeno s posebnimi sklepi (10. točka izreka). V obrazložitvi je organ opredelil premoženje, ki je predmet vračanja z odločbo in sicer je to 1768 m2 zemljišča, ki v naravi predstavlja podržavljeno stavbo, stoječo na takratni parceli 137/3 z novim prizidkom in pripadajočim dvoriščem okrog stavbe, po današnjem vpisu v zemljiški knjigi parc. št. 147/5, parc. št. 147/6 in 147/8. V postopku so vlagatelji postavili zahtevek, da se upošteva 25. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) tako, da se nepremičnina v celoti vrne v naravi in sicer tako podržavljeni del, kot tudi nov dozidani del, ki v času podržavljenja ni obstajal. Občina Radovljica in Nepremičninski sklad B. sta ugovarjala in uveljavljala 4. točko 19. člena ZDen iz razloga, ker sta menila, da zaradi novega prizidka in spremembe stari objekt, nepremičnine, ki je celota, ni mogoče vrniti. Slovenska odškodninska družba pa je menila, da ovir za vračilo v naravi ni. Organ je ugotovil stanje obstoječe stavbe ob nacionalizaciji na dan 20. 6. 1945 in ob vračanju. Ob nacionalizaciji je bil to poslovni objekt, v času vračanja pa poslovno stanovanjski objekt. Stari objekt je bil leta 1972 adaptiran in na desni strani vhoda je bil dograjen masivni prizidek, prav tako s kletjo in s tremi etažami. Organ po izvedenem postopku in ugotovitvi vrednosti ob podržavljenju in ob vračanju, ter ugotovitvi, da povečanje današnjega celotnega objekta glede na objekt v času vračanja znaša 75,53 %, ugotavlja, da je nemogoče upoštevati 25. člen ZDen. Meni, da gre pri današnji nepremičnini za novo stvar, saj današnji objekt predstavlja funkcionalno in gradbeno celoto. Iz tega razloga upravni organ meni, da je treba upoštevati 4. točko 1. odstavka 19. člena ZDen. Novi prizidek ni le investicijsko vlaganje v obstoječi objekt, saj je z izgradnjo novega prizidka in stopnišča v skupni rabi, tako za stari del objekt, ki je obstajal ob podržavljenju in za novi prizidek, spremenjen tudi vhod v podržavljeni del objekta ter novo stopnišče, ki služi vhodu v vse etaže, tako da stari del objekta nima svojega vhoda, ker se je spremenila tudi namembnost sedanjega celotnega objekta, ki je poslovno stanovanjski objekt in ker tako stari kot novi del predstavlja funkcionalno in gradbeno zaključeno celoto, ki ni deljiva ter je v kletni etaži zgrajeno kegljišče, ki sega tako v stari del, kot v novi del objekta, posledično to pomeni funkcionalno celoto ter je zato podana tudi 4. točka 1. odstavka 19. člena ZDen. Ker so torej ugotovljene ovire za vrnitev nepremičnine v naravi, je določil odškodnino.

Drugostopni organ je pritožbo C.C. in D.D. ter E.E. zavrnil (1. točka izreka); pritožbi Slovenske odškodninske družbe pa deloma ugodil in 5. točko izreka prvostopne odločbe nadomestil z novo, ki se glasi: „5. Zavezana stranka je dolžna plačati upravičencem odškodnino v skupni vrednosti 341.744,29 DEM oziroma 174.731,10 EUR, po deležih iz 1. točke izreka prvostopne odločbe“. V obrazložitvi je menil, da je prvostopni organ napačno uporabil 4. točko 1. odstavka 19. člena ZDen, vendar pa meni, da je odločitev pravilna, vendar iz razlogov, ki jih je prvostopni organ navedel v zvezi z razlogi, zakaj šteti nepremičnino za novo. V zvezi s tem zavrača ugovore vlagateljev, da bi moral biti v postopku uporabljen 25. člen ZDen. Ocenjuje pa kot utemeljeno pritožbo SOD v delu, kjer ugovarja obsegu odškodnine za zemljišče. Prvostopni organ je nepravilno ugotovil obseg stavbnega zemljišča, ki je zajet v odškodnini za podržavljeni objekt. Glede na navedeno je v 2. točki ponovno določil odškodnino.

Tožeči stranki izpodbijata prvostopno odločbo v 4., 5., 6., 8. točki izreka ter odločitev organa druge stopnje v zvezi z zavrnilnim delom. Ne strinjata se, da gre pri nepremičnini za novo stvar in utemeljitev v skladu s splošnimi določbami ZDen, 1. in 2. členom. To je v nasprotju s samim sistemom ZDen. Pri zavrnitvi zahtevka za vrnitev objekta v naravi se uporablja določbe, ki jih vsebuje ZDen v členih 16 - 41, zlasti pa v členih od 18 – 25. Podlaga za odločanje o njunem zahtevku je v 25. členu ZDen. Pritožbeni organ svojo odločitev utemeljuje predvsem s tremi razlogi. Noben od teh razlogov ne drži. Namen rabe ni razlog, ki bi ga bilo treba upoštevati pri vrnitvi nepremičnine. Namen je naveden le v 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ki opredeljuje razlog za zavrnitev zahtevka za vrnitev nepremičnine v naravi. Vendar je takrat govora o okrnitvi namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve. Namen, za katerega se sedaj uporablja nepremičnina, pa ne bi bil z vrnitvijo prav nič okrnjen. Prav zaradi tega pritožbeni organ tudi ni sprejel razloga iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Nelogično je, da ga jemlje kot podlago za sklep, da gre v bistvu v tem primeru za novo nepremičnino. Nepremičnina ni prav nič nova, le na njenem podstrešju je urejenih nekaj stanovanjskih enot za upokojence, k stavbi pa je zgrajen tudi prizidek. Tudi ni res, da bi se sedaj uporabljala izključno za stanovanjske namene. Večina objekta se še vedno uporablja za poslovne namene, saj deluje v objektu že dalj časa gostišče. Trditev, da je v kleti urejeno kegljišče del večstanovanjske stavbe pa seveda ne drži. Jasno je, da služi poslovnim prostorom. V objektu je poleg gostišča tudi poslovni prostor društva upokojencev. Sprememba same poslovne dejavnosti pa ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo nepremičnine v naravi. Iz prakse Ustavnega sodišča izhaja, da v primeru ureditve stanovanj v prejšnjih skupnih prostorih ne more biti podlage za sklep, da gre za novo stvar. Drugostopni organ je brez posebne obrazložitve zavrnil razlog tožečih strank, da je že Vrhovno sodišče RS v odločbi I Up 1057/2002 zavzelo stališče, da v primeru preureditve in adaptacije skupnih delov v nove stanovanjske prostore, ne gre za novo stvar. Brez argumentov je zavzel stališče, da to pravno naziranje za obravnavani primer ne pride v poštev. Opozarjata na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up 233/98 z dne 21. 3. 1999, kjer to v 7. točki ugotavlja, da v primeru, kadar preureditev ali celo nadzidavo skupnih prostorov v večstanovanjskih hišah izvedejo občani, pridobijo ti občani lastninsko pravico na podlagi 116. člena SZ, vendar ne za to, ker bi šlo za pozidavo nove stvari oziroma novega objekta. Tudi morebiti večja vrednost nepremičnine, ki je nastala zaradi preureditve ali drugih investicij, ne more biti podlaga za sklep, da gre za novo stvar. Tudi v primerih, ko se je nepremičnina zaradi novih investicij bistveno povečala, se lahko uporabi 25. člen ZDen. Tudi razlog – prizidek ne more biti podlaga za zaključek, da gre za novo stvar. Staremu objektu je dozidan prizidek, ki je s starim delom povezan samo pri vhodu oziroma stopnišču. Že iz ogleda je očitno, da gre za stari in novi del pri adaptacijah povezanega objekta. Podobno situacijo je reševalo Ustavno sodišče v odločbi Up 61/94 z dne 1. 12. 1994. Zavzelo je stališče, da bo potrebno presoditi, ali gre pri tem za eno nepremičnino, ki jo bo treba izločiti iz lastninskega preoblikovanja, ali pa jo je mogoče razdeliti na več delov. V konkretnem primeru gre za situacijo, ki je glede na dejanske in pravne okoliščine podobna. Še vedno obstoji stari objekt, ki ima le v podstrešju urejena nova stanovanja, ne da bi bilo ostrešje sploh dvignjeno in novi del objekta, to je prizidek, ki je z vhodom oziroma stopniščem povezan s starim delom objekta. Gre za očiten primer, ko bi bilo potrebno uporabiti 25. člen ZDen, v nobenem primeru pa ne za nov objekt. V skrajnem primeru bi bilo mogoče le zaključiti, da gre za dva med seboj povezana dela objekta in da ni mogoče vrniti v naravi pri denacionalizaciji starega objekta tudi nov del. Pa še ta dilema je v bistvu konstrukt. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom v tem postopku Občina Radovljica in Nepremičninski sklad B. sta na tožbo odgovorili ter predlagali zavrnitev.

Stranki z interesom E.E. in SOD na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Tožba svoje ugovore osredotoča na sklep, da v zadevi obstojijo ovire za vrnitev v naravi, ker predmet zahteve za denacionalizacijo ne obstoji več, po podržavljenju je nastala nova stvar.

Vprašanje, ali je bila po podržavljenju ustvarjena nova stvar, je v sklepnem delu pravno vprašanje, pri presoji nastanka pa je treba upoštevati vse konkretne okoliščine primera. Dejstva, ki jih je upošteval organ pri presoji v prid nastanka nove stvari: - na podržavljenem objektu so bili po podržavljenju leta 1972 izvedeni gradbeni posegi v obliki prizidave dodatnega (novega) objekta in rekonstrukcija osnovnega – starega objekta; - na zahodni strani objekta je bil zgrajen troetažni prizidek (klet, pritličje in nadstropje); - v podstrešju osnovnega objekta, ki je bil do polne višine nadzidan, so bila izdelana štiri stanovanja (prej neizdelano podstrešje ter manjša delavnica z zasilno kopalnico in straniščem); - v osrednjem delu so nastali gostilniški prostori s kuhinjo, šankom in klubskim prostorom, sanitarije, shramba ter pisarniški prostori (prej pletilska delavnica, s priključenim straniščem in provizorično kopalnico ter pisarna); - novo stopnišče preko katerega je dostop v celotno nadstropje, tako osnovnega kot dozidanega objekta; - v kleti pa sta vzdolž celotnega objekta (osnovnega in dozidanega) nastali dve kegljaški stezi, prostor s kotlovnico, delavnico, sanitarije ter prostori za shrambe (prej skladišče surovin, delavnice za popravilo strojev, drvarnica in garaža); - ob osnovnem objektu je nastala tudi zunanja terasa. Navedena dejstva so bila podlaga za ugotovitev, da je prva razlika med novim in starim objektom v spremembi rabe. Stari objekt se je uporabljal izključno za potrebe pletilne tovarne, večji del objekta je bil namenjen proizvodnim prostorom, le manjši del drugim namenom. Z dozidavo prizidka je objekt dobil značaj večstanovanjske stavbe. Druga razlika se odraža glede vrednosti. Ob nacionalizaciji je bil osnovni objekt ocenjen v vrednosti 301.922,16 DEM; ob denacionalizaciji je vrednost osnovnega objekta 270.011,72 DEM, vrednost stanovanj osnovnega objekta 121.966,63 DEM, vrednost prizidka poslovnega dela 149.990,40 DEM in vrednost prizidka stanovanjskega dela 51.484,75 DEM, skupaj vrednost ob denacionalizaciji 593.453,50 DEM. Tretja razlika je v prizidku, v katerem so nastale posamezne stanovanjske enote, ki jih prej ni bilo, spremenjena pa je bila tudi lokacija vhoda v objekt (na drugi strani) ter vezava novega in starega dela objekta s stopniščem ter enotnim kletnim prostorom, kar je pripeljalo do posledice, da je zgradba začela funkcionirati kot funkcionalna celota.

Pri presoji vprašanja, ali je nastala nova stvar, se je potrebno opreti na materialno pravo in sodno prakso, ki je v času nastanka sprememb na objektu urejala to vprašanje (posredno gre namreč za vprašanje izvirne pridobitve lastninske pravice na objektu). Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari je institut premičninskega prava – spojitev, kar je urejal 22. člen ZTLR. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR, torej v času izvedenih sprememb na objektu, urejala podoben položaj, je bila gradnja na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR). Pravni standard nove stvari se je po ustaljeni sodni praksi sodišča izpolnil, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe.

Tudi po mnenju sodišča je za presojo vprašanja ali je zgradba ohranila staro identiteto, bistveno, ali je ohranila svoj namen. Dejstva, ki jih je organ uporabil za zaključek, da je bil namen rabe spremenjen, so, da se je stari objekt uporabljal izključno za potrebe pletilne tovarne in je bil tudi organiziran tako, da je bilo njegove prostore v čim večji funkciji mogoče uporabiti za namene čim boljše in ekonomične pletilske proizvodnje. Z dozidavo prizidka ter spremembo, preureditvijo in renoviranjem objekta kot takega in prostorov v objektu pa je objekt dobil značaj večstanovanjske zgradbe. Sodišče soglaša z ugotovitvijo organov, da vse navedeno kaže na spremenjen namen. Iz objekta, ki je bil namenjen proizvodni dejavnosti, se je objekt spremenil v stanovanjsko poslovni objekt večjih dimenzij, pri čemer je ugotoviti, da je bila za to potrebna tudi izdatna sprememba razporeditve prostorov v vseh etažah stavbe. Tožeča stranka ima prav, da je dejavnost kegljišča in gostinske dejavnosti opredeliti za poslovno dejavnost, vendar ne proizvodnjo, kot je bila ob podržavljenju. Tožeča stranka ob presoji namena rabe ugovarja, da to ni razlog, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri vrnitvi nepremičnin, ker ni naveden v določbah ZDen. Omenjen je le v 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, vendar je tam mišljen v drugem pomenu. Sodišče je tožeči stranki na zgornji ugovor odgovorilo že z navedbami zgoraj, torej da se v obravnavanem primeru presoja, ali ob denacionalizaciji še obstaja podržavljena stvar. Vprašanje spremenjenega namena napolnjuje pojem nove stvari, zato določba 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen v tem primeru ni relevantna. Nadalje tožeča stranka ugovarja, da sama sprememba v poslovni dejavnosti ne more biti razlog za zavrnitev in se sklicuje na prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča. V citiranih primerih gre za preureditev skupnih prostorov, kar pa ni obravnavani primer, tudi kolikor se presoja zgolj preureditev starega objekta v mansardi. Namreč mansarda je bila le deloma neuporabljena, kar bi se lahko štelo za skupne prostore, v delu pa je bila pisarna in kopalnica, kar pa ni šteti za skupni prostor. Da sodišče sledi opredelitvi organa, da gre pri objektu za novo stvar oziroma za spremenjen namen, pa ni zgolj preureditev mansarde v stanovanjske prostore, pač pa tudi sprememba razporeditve prostorov v pritličju in kleti, ki so ob denacionalizaciji namenjeni uporabi, ki je glede na stanje ob podržavljenju spremenjena.

Na spremenjeno identiteto celotne zgradbe kaže tudi razlika v vrednosti podržavljenega objekta in novega ter primerjava vrednosti starega podržavljenega objekta z vrednostjo prizidka, kar kaže na enakovrednost vloženega v sedaj enoten objekt. Osnovni objekt je bil vreden ob nacionalizaciji 301.922,16 DEM, ob denacionalizaciji pa je vrednost stanovanj v osnovnem objektu 121.966,53 DEM, vrednost prizidka poslovnega dela 149.990,40 DEM in stanovanjskega dela prizidka 51.484,75 DEM. Že navedba teh vrednosti kaže na enakovrednost vloženih sredstev po podržavljenju v primerjavi s podržavljenim objektom.

Tretjo razliko, ki jo je ugotovil organ, pa izpeljuje iz dejstva zgrajenega prizidka. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je stari del s prizidavo novega izgubil svojo samostojnost ter le skupaj z novim pomeni funkcionalno celoto – skupno stopnišče in vhod ter povezana klet. Da ga kot takega štejejo tudi upravičenci, da v sedanjem stanju ni deljiv (torej ni možna ločitev na dve samostojni enoti), izhaja iz njihovih izjav in postavljenega zahtevka. Objekt je zato presojati kot celoto in ugotoviti, da gre za povečanje objekta: bistveno povečanje in sprememba gabaritov in neto površin. Znotraj objekta – v starem delu pa gre za spremenjeno razporeditev prostorov in spremenjen namen uporabe ter spremembo – izdelavo stopnišča, ker je stari del izgubil svoj vhod. Spremenjena je tudi klet, gre za povezanost obeh objektov v kletnem delu. Tožeča stranka ugovarja, da prizidek ne more biti podlaga, da gre za novo stvar, ker sta povezana le z vhodom oziroma stopniščem. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up 61/94 z dne 1. 12. 1994. Meni, da gre za podobne okoliščine, vendar pa sodišče ugotavlja, da je šlo v citirani zadevi za drugo pravno podlago, v kateri vprašanje, ali gre za novo stvar, ni bilo bistveno v takrat obravnavani fazi postopka, kot v obravnavanem primeru. Sodišče je že zgoraj poudarilo, da je z gradnjo prizidka stari objekt izgubil svojo identiteto, oba dela sta povezana z vhodom in stopniščem. Objekt je zato potrebno obravnavati kot celoto, v tem okviru pa je potrebno zato ugotoviti, da se je spremenil tako namen rabe, gre za enakovrednost obeh delov, povečali so se gabariti stavbe, povečala se je neto površina, objekta sta sklenjena v kletnem delu, vse to pa so elementi, na podlagi katerih je lahko zaključiti, da je stavba glede na staro spremenila svojo identiteto. Spremenjena identiteta zgradbe pa pomeni, da lahko govorimo o novi stvari.

Upravni organ je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni več podržavljene nepremičnine, zato tudi ni mogel slediti predlogu upravičencev, da uporabi 25. člen ZDen. Uporaba te pravne podlage je dopustna zgolj v primeru, ko bi ugotovil vlaganja v podržavljeno nepremičnino, kot to 25. člen ZDen ureja. Ko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče več govoriti o isti stvari, pa 25. člen ZDen ne pride v poštev.

Tožeča stranka ugovarja uporabi določb 1. in 2. člena ZDen kot pravni podlagi za zavrnitev zahtevka. Sodišče ugovoru ne more slediti. Po stvarnopravnih pravilih ima ugotovitev, da gre za nov objekt, posledico - izgubo lastninske pravice na starem. V obravnavanem primeru torej ne moremo govoriti o kontinuiteti starega in novega objekta. Starega objekta kot predmeta vračanja po določilih ZDen ni več. Če torej starega objekta ni več, se na njem v denacionalizaciji ne more vzpostaviti lastninska pravica bivšega lastnika in zato vrnitev v naravi ni možna (1. odstavek 2. člena ZDen), bivši lastnik pa je za vrednost izgubljenih objektov upravičen do odškodnine (2. odstavek 2. člena ZDen), kot je bil v obravnavanem primeru, ko se je za podržavljeno premoženje določila odškodnina v smislu določil ZDen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.