Jedro

Tožnik je bil pred spornim obdobjem zavarovan kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje na drugih podlagah in si sama plačuje prispevke, še prej pa kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje. Iz njegovih zaposlitvenih načrtov je razvidno, da je bila zanj ustrezna zaposlitev hišnik, kmetijski svetovalec, asistent, voznik ali vzdrževalec zgradb. Za navedena dela izbrani zdravnik ni bil mnenja, da jih tožnik ne bi mogel opravljati, s tem so skladna tudi preostala pridobljena mnenja, tako da je odločba, da je bil tožnik zmožen za delo, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi imenovanega zdravnika št. ... z dne 6. 4. 2010 in zdravstvene komisije, št. ... z dne 28. 5. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da je tožnik od 2. 4. 2010 do 16. 4. 2010 zaradi bolezni začasno nezmožen za delo, od 17. 4. 2010 pa je za delo zmožen. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi tožnikova začasna nezmožnost za delo od 17. 4. 2010 do vključno 4. 7. 2010 ter da je tožniku tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal razveljavitev ter vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je trditev o nezmožnosti za delo v obdobju od 17. 4. 2010 do 4. 7. 2010 dokazoval s predlagano pridobitvijo izvedenskega mnenja, čemur sodišče prve stopnje brez utemeljitve ni ugodilo. Po 17. 4. 2010 ni mogel delati, zavarovan je bil kot član kmečkega gospodarstva, za takšno delo pa že zaradi vožnje na oddaljeno posestvo ni bil zmožen, prav tako ni bil zmožen dela na kmetiji. Opustitev predlaganega dokaza pomeni kršitev postopka, sodba je zato nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, pregleda listin, ki sta jih predložili stranki, pridobitve mnenja osebnega zdravnika in z zaslišanjem specialistke psihiatrinje dovolj natančno ugotovilo dejstva v zvezi s tožnikovo zmožnostjo za delo v spornem obdobju. Po ugotovljenih dejstvih je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Začasna zadržanost od dela je pravno dejstvo, ki je podlaga za priznanje pravice do nadomestila plače ali izgubljenega dohodka zaradi nezmožnosti za delo, ki je posledica bolezni ali poškodbe. Nadomestilo plače je pravica, ki se zavarovancem zagotavlja z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, kot je določeno v 13. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB 2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami). Po določbah 80. in 81. čl. ZZVZZ ugotavlja nezmožnost za delo do 30 dni izbrani osebni zdravnik, o nezmožnosti za delo nad 30 dni in v drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje pa odloča imenovani zdravnik ter dokončno zdravstvena komisija, kot organa tožene stranke. Podrobneje ugotavljanje zadržanosti od dela urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) v poglavju o uveljavljanju pravic do nadomestila plače. Sodišče v socialnem sporu po 1. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja zakonitost postopka pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe ter pravilnost in zakonitost dokončnega akta.

Iz zbrane medicinske dokumentacije ter dokazov, izvedenih v postopku pri sodišču prve stopnje ne izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju od 17. 4. 2010 do 4. 7. 2010 za delo nezmožen. V obdobju od 15. 4. do 12. 5. 2010 je hodil na fizioterapijo, vendar to še ni zadosten razlog za ugotovitev začasne zadržanosti od dela. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dokaze, kot jih je predložil tožnik. Dne 31. 3. 2010 je specialistična ambulanta medicine dela, prometa in športa izdala spričevalo, da je tožnik zmožen za usposabljanje za zaposlitev (priloga A 27), dne 15. 4. 2010 pa je isti specialist izdal zdravniško spričevalo, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delo na vrtu, čeprav je tožnik navajal, da je moral jemati zdravila proti bolečinam ter je delo na kmetiji v M. že zaradi vožnje težko opravljal. Z izvedbo dokazov s pridobitvijo mnenja osebnega zdravnika – specialista splošne medicine ter zaslišanjem specialistke psihiatrinje je po prepričanju sodišča druge stopnje v zadostni meri preverjena pravilnost dokončne odločbe zdravstvene komisija, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika po osebnem pregledu, kot omogoča in nalaga 1. odst. 237. čl. Pravil, po katerem se osebni pregled zavarovanca opravi na njegovo zahtevo. Specialista nista potrdila, da je bil tožnik v času od 17. 4. 2010 dalje nemožen za delo, tudi sam tožnik ob zaslišanju 14. 12. 2010 in na naroku 20. 4. 2011 ni zatrjeval, da bi bil za delo na vrtu oz. kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, za kar je bil v spornem obdobju obvezno zdravstveno zavarovan, nezmožen. Psihiatrinja je ob pregledu 3. 3. 2010 predlagala bolniški stalež do 9. 4. 2010, ko je imel predviden ponovni kontrolni pregled, po tem pa se za nov predlog podaljšanja nezmožnosti za delo ni odločila. Bila je mnenja, da je glede delazmožnosti odločilno mnenje specialista ortopeda. V zadnjem izvidu pred spornim obdobjem, ki ga je 14. 4. 2010 podala travmatološka ambulanta, ni ugotovitve o tožnikovi nezmožnosti za delo. Omenja se bolečnost vratne hrbtenice ter zavrta gibljivost in svetovana fizioterapija v pristojnem zdravstvenem domu. Sama izvedba fizioterapije ni zadosten pogoj za priznanje bolniškega staleža. Bistvena pritožbena navedba je, da sodišče ni imenovalo izvedenca, kot je tožnik predlagal že v tožbi. Po 243. čl. ZPP sodišče izvede dokaz izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Po prepričanju sodišča druge stopnje je bilo ob upoštevanju izvidov specialistov, navedb osebnega zdravnika ter izpovedi specialistke psihiatrinje dejansko stanje glede tožnikove zmožnosti za delo popolno in pravilno ugotovljeno. Podani so bili odgovori na strokovno medicinska vprašanja. Tožnik je bil pred spornim obdobjem od 7. do 15. 4. 2010, kot izhaja iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga C 1) zdravstveno zavarovan po podlagi 48 (podlage za zavarovanje določa Pravilnik o obrazcih prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primer brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja, Ur. l. RS, št. 45/2005, popravek št. 121/2005, 75/2008 in št. 12/2009) kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po drugih podlagah in si sama plačuje prispevek za zdravstveno zavarovanje. Še pred tem je bil tožnik do 20. 3. 2010 zavarovan po podlagi 28 kot brezposelna oseba – prejemnik denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje. Iz zaposlitvenih načrtov, ki jih je za tožnika sestavil Zavod RS za zaposlovanje v času od 2. 3. do 31. 5. 2010 (priloge A 20 do A 22 v spisu) se vidi, da je tožnik soglašal z zaposlitvenimi cilji glede na ustrezno zaposlitev, ki je bila hišnik, kmetijski svetovalec, asistent, voznik lahkega dostavnega vozila ali vzdrževalec zgradb. Za navedena dela izbrani osebni zdravnik ni bil mnenja, da jih tožnik ne bi mogel opravljati in je potrdil, da je bil zmožen iskanja zaposlitve. Glede na takšna skladna in prepričljiva mnenja o tožnikovi zmožnosti za delo, sodišče prve stopnje pravilno ni imenovalo izvedenca, ker se je z izvedenimi dokazi, z medicinsko dokumentacijo ter z ugotovitvami na osebnem pregledu pri zdravstveni komisiji dne 6. 5. 2010 prepričalo, da je bil tožnik za delo zmožen. Na tem pregledu je navajal predvsem težave s koncentracijo, vrtoglavice, članica zdravstvene komisije je ugotovila povsem primerno gibljivost vratu, glede na ponavljajoče bolečine, pa mu je bila predpisana fizioterapija. Ker iz nobenega mnenja specialistov, ki so tožnika obravnavali v spornem obdobju, ne izhaja nezmožnost za delo, je bila zahteva za postavitev izvedenca utemeljeno zavrnjena, saj glede navedenega bistvenega vprašanja ni bilo nejasnosti ali nasprotij. Pravilno je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v okviru del po zaposlitvenih načrtih za delo zmožen in zahtevek, da se odpravi dokončna odločba zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.