Jedro

Ker je razlaščenka ob razlastitvi dobila nadomestno nepremičnino, za razliko vrednosti pa tudi odškodnino v denarju, po Temeljnem zakonu o razlastitvi, po določbah 12. točke 3. člena ZDen, ni upravičena do denacionalizacije. Za vračilo nadomestne nepremičnine, ki jo je s pogodbo vrnila občini, ni vložila zahteve za denacionalizacijo. Zato ni bilo pogojev za odstop zadeve v reševanje pristojnemu sodišču na podlagi 56., v zvezi s 5. členom ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 891/99-7 z dne 23.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 12.2.1999, s katerim je tožena stranka zavrgla zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 304 hiša in parc. št. 986/3, vpisanih pri vl. št. 390 k.o. K., ki so bile podržavljeni pokojni A.M.. V obrazložitvi izpodbijane sodbe to sodišče ugotavlja, da so bile navedene nepremičnine razlaščene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, kot odškodnino zanje pa je razlaščenka prejela drugo nepremičnino (parc.št.934/8 in 934/9, vpisano pri vl.št. 1072 k.o. K.), za razliko do vrednosti podržavljenega premoženja pa tudi odškodnino. Temeljni zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47) je na podlagi 12. točke 3. člena ZDEN podlaga za denacionalizacijo samo v primerih, kadar upravičenci (razlaščenci), niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine. V zvezi s tem ZDEN ne predvideva presoje primernosti dane odškodnine in odreka upravičenje do denacionalizacije, ne glede na vrednost nadomestne nepremičnine, ki je bila dana razlaščencu ob razlastitvi. Iz izpodbijane odločbe in tožbe izhaja, da je pokojna razlaščenka po tem, ko so ji bile že izročene nadomestne nepremičnine in njeno lastništvo vpisano v zemljiški knjigi, le-te, kot svoje podarila Občini Kranj. V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na vračilo nadomestnih nepremičnin in uveljavljanje razlogov iz 5. člena ZDEN, pa je navedlo, da o teh zahtevkih odloča redno sodišče v nepravdnem postopku. Iz navedenih razlogov je tožbo zavrnilo.

Tožeče stranke v pritožbi izpodbijajo prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da za parcelo št. 304 - hiša 1124 m2 k.o. K. razlaščenka ni prejela nobene denarne odškodnine (čeprav ji je bila priznana) in niti ne razlike odškodnine. V nasprotju z njenim soglasjem je bila v zemljiški knjigi nanjo vpisana nadomestna nepremičnina, ki jo je zato, ker je ni marala sprejeti, vrnila z darilno pogodbo Občini K. Ponudena nadomestna nepremičnina je bila zaplenjena še živeči fizični osebi, bila pa je tudi zasedena in nevseljiva ter tako neuporabna za družino upravičenke. Iz tega ravnanja je razvidna prisila, s katero so tedanji oblastniki hoteli izseliti pokojno upravičenko, s sorodstvom, iz podržavljene hiše, ne da bi preverili, če se prizadete osebe sploh lahko vselijo v nadomestni objekt. Upravičenka si ni znala pomagati drugače, kot da je nadomestno nepremičnino vrnila občini v obliki darilne pogodbe in je nato ostala v svoji nacionalizirani hiši vse do leta 1968, ko so to hišo podrli in se je nato izselila v najemno stanovanje. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta nepravilno uporabila materialno pravo, čeprav sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da o denacionalizacijskih zahtevkih iz 5. člena ZDEN odloča redno sodišče v nepravdnem postopku. To pomeni, da bi moral pristojni organ, ko je prejel vlogo za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 304, hiša, k.o. K., če je bil mnenja, da gre za 5. člen ZDEN, nemudoma odstopiti v pristojno odločanje rednemu sodišču, ne pa, da je zahtevo v celoti zavrgel. Napako je storilo tudi prvostopno sodišče, kljub ugotovitvi, da je v takih primerih za postopek o denacionalizaciji pristojno redno sodišče. S tem ravnanjem je bila predlagateljem odvzeta možnost, da bi o vračilu parcele št. 304 k.o. K. odločalo redno sodišče v nepravdnem postopku. Zaradi poteka roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, sedaj te zahteve ne morejo več uveljavljati. Ob pravilnem ravnanju upravnega organa in sodišča, z odstopom njihove vloge, bi bila njena pravočasnost zagotovljena. Menijo, da obstojijo pogoji za obravnavanje njihovega zahtevka za denacionalizacijo in uveljavljajo, poleg nadomestnih nepremičnin, vračilo v obliki odškodnine. Predlagajo ugoditev pritožbi in spremembo sodbe oziroma odstop zadeve v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Kranju.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi.

Nepremičnina, parc. št. 304 k.o. K., je bila razlaščena na podlagi odločbe o razlastitvi, ki je temeljila na Temeljnem zakonu o razlastitvi. Ta predpis, je, kot pravilno ugotavljata tožena stranka in sodišče prve stopnje, naveden kot podlaga za denacionalizacijo v 12. točki 3. člena ZDEN. Ta določba pa vsebuje tudi izjemo, ker ne priznava upravičenja do denacionalizacije razlaščencem, ki so prejeli kot odškodnino za razlaščeno premoženje nadomestno nepremičnino.

Vrednost in primernost nadomestne nepremičnine ne moreta biti predmet presoje v postopku denacionalizacije, ker tega zakon ne predpisuje. Ker je parcela št. 304 prešla v državno last na podlagi predpisa iz 3. člena ZDEN, ni bilo zakonite podlage za odstop zadeve v reševanje pristojnemu rednemu sodišču. To pristojnost določa 56. člen ZDEN za zahteve za denacionalizacijo v primerih, kadar je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla.

Tožeča stranka povezuje svoje stališče in zahtevo po odstopu zadeve v pristojno reševanje rednemu sodišču s tem, da je razlaščenka nadomestno nepremičnino vrnila z darilno pogodbo Občini K.. V državno last je na podlagi te pogodbe, torej pravnega posla, prešla nadomestna nepremičnina in ne nepremičnina, ki je bila razlaščena z odločbo o razlastitvi. Tožena stranka je lahko odločala samo v okviru postavljene zahteve za denacionalizacijo, ki nadomestne nepremičnine ni vključevala in zahtevek za vračilo ni bil postavljen. Zato tudi ni bilo zakonitih pogojev za odstop zadeve v reševanje rednemu sodišču. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.