Jedro

Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa o dedovanju (točka II/1 izreka) zavrnilo predlog Republike Slovenije z dne 26. 7. 2024 za omejitev dedovanja do višine 10.417,17 EUR.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje Republika Slovenija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo le izplačana sredstva za obdobje, za katero je predložila izpis obračunov in poračunov (za devet mesecev), v preostalem delu pa je njen zahtevek zavrnilo. Za neresnično in sprenevedajoče se je izkazalo navajanje dedinje, da zapustnik ni prejel ničesar. V izkazu nakazil, ki je bil priložen vlogi z dne 2. 12. 2024, je razvidno, da je bilo zajeto le delno obdobje.

Poudarja, da specifikacija nakazil za obdobje od 21. 11. 2001 do 21. 7. 2010, ki je bila priložena k predlogu za omejitev dedovanja z dne 26. 7. 2024, predstavlja verodostojno listino, saj vsebuje navedbo odločb, ki so bile podlaga za izplačila, ter zneske socialnih transferjev, izplačanih zapustniku. Ker gre za uradni dokument, se sodišče ne bi smelo spuščati v presojo njegove pravilnosti oziroma bi ga moralo šteti za verodostojnega ne glede na prerekanje dedinje.

Upoštevaje zakonsko določen petletni rok hrambe po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih pritožnica ne razpolaga več z odločbami, na podlagi katerih je zapustnik oziroma njegova družina prejemala denarno socialno pomoč, zato jih tudi ni mogla predložiti. Sodišče bi zato moralo terjatev Republike Slovenije priznati v celoti ter omejitev dedovanja izvesti do priglašene vrednosti, to je do višine 10.417,17 EUR. Pritožnica k pritožbi prilaga tudi prikaz za celotno obdobje prejemanja denarne socialne pomoči.

3.Dedinja A. A. je po odvetnici na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po prvem odstavku 128. člena Zakona o dedovanju (ZD) se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine.

6.V zapuščinskem postopku po pokojnem B. B. je pritožnica predlagala omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Navajala je, da je zapustnik v obdobju od 21. 11. 2001 do 21. 7. 2010 prejemal denarno socialno pomoč in da je v tem obdobju prejel 11.658,50 EUR oziroma valorizirano 18.699,62 EUR pomoči, zato naj bi dedovanje premoženja do višine prejete pomoči prešlo na Republiko Slovenijo do zneska 10.417,17 EUR. Dedinja A. A. je zahtevku nasprotovala.

7.Iz dopisa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 7110-910/2024-2611-9 z dne 29. 11. 2024 izhaja zgolj splošna navedba, da je zapustnik v obdobju od 21. 11. 2001 do 21. 7. 2010 prejemal denarno socialno pomoč ter da znaša vrednost deleža, ki je podvržen omejitvi dedovanja po pokojniku in usklajen z indeksom cen življenjskih potrebščin na dan smrti zapustnika, 18.699,62 EUR. Republika Slovenija ni predložila individualnih odločb o priznanju pravice do denarne socialne pomoči niti dokazil o dejanskih izplačilih, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in višine zatrjevane terjatve.

8.Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.

9.Pritožnica je k pritožbi priložila posnetke zaslona o izplačanih sredstvih za celotno obdobje prejemanja denarne socialne pomoči. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP, ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku.

10.Ker pritožnica ni uspela dokazati zatrjevane terjatve, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je predlog za omejitev dedovanja zavrnilo.

11.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12.Odločitev o stroških postopka je odpadla, saj niso bili priglašeni.