Jedro

Tožniki (člani izvršilnega odbora sindikata pri toženi stranki) so bili diskriminirani zaradi njihovega sindikalnega delovanja, saj jih je tožena stranka obravnavala drugače kot nekatere druge člane izvršilnega odbora in za to ni imela utemeljenega razloga. Tožnikom je namreč dvakrat neutemeljeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, nato jih je na podlagi pravnomočnih sodb z dopisom pozvala nazaj na delo, vendar jim dela ni zagotavljala že štiri leta, čeprav jim je izplačevala nadomestilo plače. Tožena stranka ni dokazala, da čakanje na delo ni bilo diskriminatorno odrejeno, zato je ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZDR o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov, med drugim tudi zaradi članstva v sindikatu, zato je podana njena odškodninska odgovornost po 2. odstavku 184. člena ZDR za škodo, ki jo je tožnikom povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja .

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino prvemu tožniku v višini 6.000,00 EUR, drugemu tožniku v višini 3.000,00 EUR, tretjemu tožniku v višini 3.000,00 EUR in četrtemu tožniku v višini 6.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 5. 2011 dalje do plačila ter jim povrniti njihove stroške postopka v skupni višini 1.468,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka I izreka). Višje zahtevke je zavrnilo (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del (točka II izreka) sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožujejo tožniki smiselno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in se dosodijo tudi višji stroški postopka. Stališče sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnikov na odškodnino zaradi diskriminacije, ki temelji na kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije, zavrnilo, ker diskriminacija še ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo in zato ni zapadla, je napačno. Sodišče je diskriminacijo ugotovilo v točki 5 obrazložitve sodbe, zato bi lahko odločalo o višini odškodnine na podlagi panožne kolektivne pogodbe. Nadalje pritožba ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikom dosodilo prenizko individualno odškodnino, saj bi morala ta biti precej višja od pavšalno določene v kolektivni pogodbi. Prav tako je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožniki so namreč po temelju uspeli, kar pomeni 50 % uspeh, uspeli pa so tudi po višini, zato je njihov uspeh višji od 50 %, kolikor stroškov jim je, glede na uspeh v pravdi, priznalo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je odškodninske zahtevke tožnikov v zvezi z zatrjevano diskriminacijo, povračilnimi ukrepi in kršitvami osebnostnih pravic presojalo najprej na podlagi določb Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005). Ta v 25. členu določa obveznost delodajalca, da delavcu izplača pogodbeno kazen v višini treh njegovih plač v primeru, da se s pravnomočno sodno odločbo ugotovi diskriminacija delavca. Pravilno je ugotovilo, da po tej določbi terjatev zapade v plačilo šele po pravnomočni sodbi, s katero je bila diskriminacija ugotovljena. Ker v tej zadevi diskriminacija še ni bila pravnomočno ugotovljena, niso izpolnjeni pogoji za plačilo pogodbene kazni po tej določbi. Iz tega razloga so pritožbene navedbe v tej zvezi neutemeljene.

Nato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili tožniki, ki so bili člani izvršilnega odbora sindikata pri toženi stranki diskriminirani zaradi njihovega sindikalnega delovanja, saj jih je tožena stranka obravnavala drugače kot nekatere druge člane izvršilnega odbora in za to ni imela utemeljenega razloga. Tožnikom je namreč dvakrat neutemeljeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, nato jih je na podlagi pravnomočnih sodb z dopisom pozvala nazaj na delo, vendar tožnikom dela ni zagotavljala že štiri leta, čeprav jim je izplačevala nadomestilo plače. Tako tožena ni dokazala, da čakanje na delo ni bilo diskriminatorno odrejeno, zato je ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov, med drugim tudi zaradi članstva v sindikatu. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je toženka s tem, ko tožnikom ni zagotavljala dela, kršila njihovo pravico po 1. odstavku 41. člena ZDR, po katerem mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Na podlagi tega je ugotovilo, da je tožena stranka tožnikom odškodninsko odgovorna po 2. odstavku 184. člena ZDR za škodo, ki jo je tožnikom povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Ob upoštevanju individualnih okoliščin in vplivom ravnanja tožene stranke na vsakega posameznega tožnika, je po stališču pritožbenega sodišča tožnikom prisodila zneske, ki predstavljajo pravično in primerno odškodnino po 1. odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Iz navedenih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dosojena odškodnina prenizka.

Prav tako pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Tožniki so v pravdi uspeli s polovico tožbenega zahtevka, pri čemer se, glede na sodno prakso, uspeh ne določa ločeno za temelj in višino zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.