Jedro

Tožnik je najprej 9. 9. 2008 pri drugostopenjskeem organu vložil vlogo in bil obveščen, da bo le-ta obravnavana kot predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, nato pa je bila njegova vloga obravnavana kot zahteva za vročitev denacionalizacijske odločbe, na kar je tožnik takoj odreagiral in vložil predlog za obnovo postopka, zato po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je predlog za obnovo z dne 8. 12. 2008 vložil prepozno.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka sklepa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. 490-62/2010/3 z dne 7. 1. 2011 odpravi v delu, ki se nanaša na zavrženje tožnikovega predloga z dne 8. 12. 2008 za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 321-966/93-171 z dne 28. 6. 2008, in se zadeva v tem delu vrne drugostopnemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek strank z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo in sklepom v 1. točki izreka pritožbi tožnika zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 321-966/93-328 z dne 16. 4. 2010 ugodil in navedeno odločbo odpravil; v 2. točki izreka, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, pa je odločil, da se tožnikova predloga za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 321-966/93-171 z dne 28. 6. 2008, ki sta bila vložena 8. 12. 2008 in 27. 3. 2009, zavržeta. V obrazložitvi navaja, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da je tožnik, ki v navedenem postopku denacionalizacije ni bil stranka, pri upravnem organu z vlogo z dne 9. 9. 2008 zahteval vročitev odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo odločeno o parc. št. 782/6, 782/7, 782/8 in 782/9 k.o. …. Pritožbeni organ ugotavlja, da je za stranke navedenega postopka denacionalizacije tedaj že potekel rok za pritožbo in je bila odločba o denacionalizaciji predmetnih nepremičnin že dokončna v upravnem postopku. Glede na to niso bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za vložitev pritožbe zoper odločbo o denacionalizaciji, izdano 28. 6. 2008. Po dokončnosti odločbe je treba vloženo pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 235. člena ZUP obravnavati kot predlog za obnovo. Dalje je iz dokumentov zadeve razvidno, da je tožnik že 9. 12. 2008 vložil predlog za obnovo postopka denacionalizacije, ki se je končal z odločbo z dne 28. 6. 2008, vendar ni razvidno, da bi bilo o tem predlogu odločeno. Ker pa je tožnik v vlogi z dne 9. 9. 2008 navedel, da je izvedel, da je bila pred kratkim izdana odločba o denacionalizaciji tudi za parcele št. 782/6, 782/7, 782/8 in 782/9 k.o. …, pritožbeni organ zaključuje, da je tožnik že vsaj 9. 9. 2008 vedel, da je bila odločba izdana. Enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo mu je zato potekel 10. 10. 2008. To pomeni, da je predlog za obnovo, ki ga je vložil šele 8. 12. 2008, vložen kar dva meseca po poteku roka za vložitev predloga za obnovo. Stranka je namreč po uveljavitvi ZUP-C zahtevo za vročitev odločbe, kot tudi predlog za obnovo postopka, upravičena vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela za izdajo odločbe, kar pomeni, da je v določenih primerih stranka prisiljena vložiti predlog za obnovo postopka še pred vročitvijo odločbe, na katero se obnova nanaša. V konkretnem primeru je bila sicer odločba o denacionalizaciji tožniku vročena 23. 3. 2009, vendar se tožnik pri dokazovanju pravočasnosti predloga za obnovo ne more sklicevati na enomesečni rok po vročitvi odločbe, saj je že 9. 9. 2008 vedel za izdajo le-te. Zato je njegov predlog za obnovo postopka z dne 8. 12. 2008 po določbi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. V zvezi s pritožbo, ki jo je tožnik vložil 27. 3. 2009 zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 28. 6. 2008 in ki jo je prvostopni organ štel kot predlog za obnovo postopka in ga kot neutemeljenega zavrnil s prvostopno odločbo z dne 16. 4. 2010, pa pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ navedeno vlogo v skladu z določbo petega odstavka 235. člena ZUP sicer pravilno štel kot predlog za obnovo, vendar bi moral ta predlog, kot ponovni predlog za obnovo, po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena s sklepom zavreči. Ker je pritožbeni organ ugotovil, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, stvar rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje z dne 16. 4. 2010, je na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP prvostopno odločbo z dne 16. 4. 2010 odpravil in s svojo odločbo ter sklepom sam rešil stvar, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe in sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da je pritožbeni organ v delu odločitve, ki se nanaša na zavrženje predloga za obnovo z dne 8. 12. 2008, kršil pravila postopka. O predlogu mora namreč, skladno z določbami ZUP, odločiti prvostopni organ, česar pa ta ni storil. S tem, ko je pritožbeni organ odločil o tem predlogu, je kršil ustavno načelo pravice do pritožbe. Tožnik dalje navaja, da ni sporno, da je o denacionalizacijskem postopku glede parcel, ki so po njegovem mnenju njegova last, izvedel v septembru 2008. Poudarja, da se je nemudoma oglasil na ministrstvu, da bi zadevo preveril in pregledal odločbo, če je bila ta že izdana. Tako je vlogo kot neuka stranka podal 9. 9. 2008 in bil s strani ministrstva z dopisom z dne 25. 9. 2008 seznanjen, da je bila vloga obravnavana kot predlog za obnovo oziroma je iz dopisa razumeti, da bo uvedena obnova postopka po uradni dolžnosti. Vse od 9. 9. 2008 pa do 2. 12. 2008 o njegovi vlogi glede denacionalizacijskega postopka ni bilo odločeno. Dne 2. 12. 2008 pa je bil izdan sklep, da se zahteva za vročitev odločbe kot neutemeljena zavrne. Očitno je torej, da prvostopni organ vloge z dne 9. 9. 2008 (še) ni obravnaval kot predlog za obnovo postopka, čeprav bi jo moral in o vlogi, kot o predlogu za obnovo postopka, tudi ni odločil. Šele na podlagi vložene pritožbe je tožniku uspelo, da mu je bila dne 23. 3. 2009 končno vročena denacionalizacijska odločba, iz katere je razbral, da so dejansko denacionalizacijskim upravičencem vrnjene štiri njegove parcele, česar pred tem ni vedel zagotovo. Tako je upravni organ vse od 9. 9. 2008 tožnika onemogočal v uveljavljanju njegovih pravic, hkrati pa ga je pustil v zmoti, da je še v obravnavi njegov predlog za obnovo z dne 9. 9. 2008. Meni, da se lahko predlog za obnovo vloži šele, ko je jasno, zoper kaj se vlaga. Dokler se predlagatelj obnove ne seznani, kaj v odločbi je lahko sporno - v konkretnem primeru gre za več parcel in ni jasno, ali se odločba o denacionalizaciji nanaša na vse ali le na del - ne more biti prisiljen vlagati predloga za obnovo. Tako je prepričan, da je odločitev v izpodbijanem sklepu nezakonita in sprejeta v njegovo očitno škodo. Poudarja, da je 9. 9. 2008 pred pristojnim organom uveljavljal seznanitev z odločbo in povedal, da bi moral biti udeležen v postopku kot lastnik več parcel. Povedano mu je bilo, da bo z vlogo sprožen postopek obnove, kar mu je bilo naknadno sporočeno tudi z dopisom z dne 25. 9. 2008. Zaradi nepravilne zavrnitve vročitve odločbe je moral vložiti pravno sredstvo, da je končno po več kot pol leta lahko prebral denacionalizacijsko odločbo in iz nje ugotovil, da se res nanaša na njegove štiri parcele. Čeprav o predlogu za obnovo postopka z dne 9. 9. 2008 ni bilo odločeno, prav tako ni bilo nobene odločitve o predlogu z dne 8. 12. 2008, je prvostopni organ njegovo pritožbo zoper denacionalizacijsko odločbo obravnaval kot nov predlog za obnovo. V tožbi še navaja, da je popolno nerazumevanje in kršitev pravil postopka ter materialnega prava v izpodbijani odločitvi razvidno iz dela, v katerem pritožbeni upravni organ navaja, da velja enomesečni rok za obnovo tudi glede razloga novih dejstev in dokazov in pri tem navede, da je z menjalno pogodbo tožnik razpolagal že od njene sklenitve. Pričakuje, da bo sodišče v sodbi jasno navedlo, da je takšen zaključek absurden. Menjalna pogodba iz leta 1989 ni novo dejstvo in dokaz, ki bi ga tožnik mogel uporabiti v enomesečnem roku od sklenitve. V konkretnem primeru gre za denacionalizacijski postopek, za katerega tožnik ni vedel do 9. 9. 2008 in je menjalna pogodba iz leta 1989 le podlaga za uveljavljano dejstvo priposestvovanja. Sodišču predlaga, da se do tega argumenta opredeli, da v ponovljenem postopku ne bi prišlo do tega, da bi bil predlog za obnovo prepozen zato, ker ni bil podan v enem mesecu od sklenitve menjalne pogodbe z dne 14. 4. 1989. Po vsem povedanem tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in 2. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa spremeni tako, da se predlogoma ugodi oziroma zadevo odstopi v pristojno reševanje prvostopnemu organu ter odloči, da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sklepa ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen, dejansko stanje pravilno ter popolno ugotovljeno in posledično temu sprejeta pravilna in na zakonu utemeljena odločba ter sklep upravnega organa, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da ji je tožnik dolžan povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana v odgovoru na tožbo navaja, da je 31. 12. 2008 tudi sama podala predlog za obnovo istega denacionalizacijskega postopka. Poudarja, da upravni organ prve stopnje v denacionalizacijski postopek tožnika ni pritegnil, čeprav je vedel, da se odloča o nepremičninah, do katerih je na podlagi pogodbe upravičen tožnik, ki jih je imel očitno tudi v posesti. Tožniku je bila šele 23. 3. 2009 vročena denacionalizacijska odločba, zato pred tem datumom sploh ni mogel podati ustreznih pravnih sredstev. Po prepričanju stranke z interesom MOL vedenje o zadevi ni enako seznanitvi z odločbo. Pri predlogu za obnovo postopka z dne 8. 12. 2008 je treba upoštevati dejstvo, da je šlo zgolj za poskus zavarovati procesno situacijo, vlogo pa je treba presojati vsebinsko. Upravni organ te vloge sploh ni štel kot predlog za obnovo postopka, kar je tudi logično, saj tožnik z odločbo sploh še ni razpolagal. MOL kot zavezanec za vračilo tako ugotavlja, da ob izdaji denacionalizacijske odločbe ni bilo pogojev za vračilo nepremičnine v last in posest upravičencem, saj so bile nepremičnine v lasti in posesti fizične osebe, ki je za svoje pravice že predlagala predznambo vpisa lastninske pravice, in sicer 10. 9. 2008, torej še pred odločanjem o pritožbi pred drugostopnim organom. Tudi iz gradbenih dovoljenj izhaja, da upravičenci niso upravičeni do vračila v naravi, temveč bi jim lahko pripadla zgolj odškodnina v obveznicah SOD. Na podlagi navedenega je jasno, da ima tožnik pravni interes uspeti s tožbo, vsebinsko pa ima tudi prav, zato meni, da je tožba utemeljena. Sodišču tudi predlaga, da toženki naloži povračilo njenih stroškov postopka.

Stranke z interesom mag. B.B. ter C.C., D.D. in E.E. v odgovoru na tožbo navajajo, da je izpodbijana odločitev v celoti pravilna. Menijo, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil prepozno. Rok za vložitev takega predloga namreč nikakor ni vezan na vročitev odločbe, temveč na dejstvo, kdaj je tožnik za to izvedel, to pa je nedvoumno, kot priznava tudi sam, bilo že vsaj 9. 9. 2008. Tako je jasno, da je tožba neutemeljena, zato sodišču predlagajo, da jo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njihovih stroškov postopka.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 321-966/93-171 z dne 28. 6. 2008, vložil pravočasno. Ni pa spora o tem, da je septembra 2008 (vsaj 9. 9. 2008), izvedel za to, da je bila navedena denacionalizacijska odločba izdana.

Po določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka v primeru iz 9. točke 260. člena tega zakona (ki določa, da se postopek lahko obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena tega zakona, ni bila dana možnost udeležbe v postopku) predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je zvedela, da je bila odločba izdana.

Iz podatkov upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik 9. 9. 2008 na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poslal dopis, ki ga je to prejelo 10. 9. 2008, naslovljen „Obvestilo“, v katerem je navedel, da je izvedel, da je bila pred kratkim izdana odločba o denacionalizaciji tudi za parc. št. 782/6, 782/7, 782/8 in 782/9 k.o. …, ki so v njegovi lasti na podlagi menjalne pogodbe iz leta 1989. V tem dopisu naslovni organ prosi, da mu posreduje odločbo o denacionalizaciji in vse ustrezne dokumente. V zvezi z navedenim dopisom tožnika je ministrstvo na Upravno enoto Ljubljana naslovilo dopis št. 490-57/2008/2 z dne 25. 9. 2008, naslovljen „Predlog za obnovo postopka, odstop zadeve v pristojno reševanje“, ki ga je v vednost poslalo tudi tožniku in v katerem je navedlo, da v pristojno reševanje na podlagi četrtega odstavka 65. člena v zvezi z drugim odstavkom 267. člena ZUP pošiljajo predlog tožnika za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Ljubljana o denacionalizaciji. Prvostopni organ (Upravna enota Ljubljana) je s sklepom št. 321-966/93-206 z dne 2. 12. 2006 (pravilno 2008) tožnikov dopis z dne 9. 9. 2008 štel kot zahtevo za vročitev denacionalizacijske odločbe z dne 28. 6. 2008 ter jo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik je nato 8. 12. 2008 pri prvostopnem organu vložil predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Sodišče ugotavlja, da prvostopni organ (Upravna enota Ljubljana), ki je v konkretnem primeru pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, saj je izdal odločbo, na katero se nanaša predlog za obnovo (drugi odstavek 266. člena ZUP), o tožnikovem predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka z dne 8. 12. 2008 sploh ni odločil. O njem pa je odločil organ druge stopnje z izpodbijano odločbo in sklepom z dne 7. 1. 2011 v pritožbenem postopku zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 16. 4. 2010 (s katero je le-ta zavrnila tožnikovo pritožbo z dne 27. 3. 2009 zoper denacionalizacijsko odločbo z dne 28. 6. 2008, ki jo je štela kot predlog za obnovo tega denacionalizacijskega postopka) ter tožnikov predlog za obnovo postopka z dne 8. 12. 2008 kot prepoznega zavrgel. Pri tem se je drugostopni organ skliceval na določbo drugega odstavka 251. člena ZUP, ki določa da če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo. Kot že povedano pa v obravnavani zadevi pristojni prvostopni organ o tožnikovem predlogu za obnovo postopka z dne 8. 12. 2008 sploh še ni odločil in torej po presoji sodišča pritožbeni organ ni imel podlage za odločanje o tem predlogu za obnovo postopka. Ker je o njem odločil, je kršil pravila postopka, kar bi moglo vplivati na zakonitost odločitve.

Sodišče pa tudi sodi, da tožnikov predlog za obnovo postopka, vložen 8. 12. 2008, ni prepozen. Tožnik je bil namreč z dopisom ministrstva z dne 25. 9. 2008, ki ga je le-to, kot že povedano, poslalo prvostopnemu organu, tožniku pa v vednost, obveščen, da bo upravni organ njegovo vlogo z dne 9. 9. 2008 obravnaval kot predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka. Zatem pa je prejel sklep prvostopnega organa z dne 2. 12. 2008, s katerim je bil seznanjen, da je prvostopni organ njegovo vlogo z dne 9. 9. 2008 štel kot zahtevo za vročitev denacionalizacijske odločbe z dne 28. 6. 2008. Ko je bil torej tožnik s prejemom navedenega sklepa z dne 2. 12. 2008 seznanjen, da prvostopni organ njegove vloge z dne 9. 9. 2008 ni štel kot predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, je dne 8. 12. 2008 vložil predlog za obnovo postopka. Glede na opisane okoliščine obravnavane zadeve, ko je tožnik najprej 9. 9. 2008 pri organu druge stopnje vložil (laično) vlogo in bil obveščen, da bo le-ta obravnavana kot predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, nato pa je bila njegova vloga obravnavana kot zahteva za vročitev denacionalizacijske odločbe, na kar je tožnik takoj odreagiral in vložil predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je predlog za obnovo z dne 8. 12. 2008 vložil prepozno. Tako je po presoji sodišča upravni organ zaradi nepravilne uporabe določbe 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP napravil napačen sklep o dejanskem stanju.

Sodišče na tem mestu v zvezi z navedbo pritožbenega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sklepa, da je tudi v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP obnovo mogoče predlagati le v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze ter da tožnik z menjalno pogodbo razpolaga že od njene sklenitve (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve), zgolj pripominja, da iz tožnikovega predloga za obnovo postopka z dne 8. 12. 2008 izhaja, da le-tega vlaga na podlagi določbe 9. točke 260. člena ZUP in ne (tudi) na podlagi 1. točke 260. člena tega zakona.

Odločitev v izpodbijani odločbi in sklepu o zavrženju tožnikove pritožbe z dne 27. 3. 2009, vložene zoper denacionalizacijsko odločbo z dne 28. 6. 2008, ki jo je prvostopni organ tudi po presoji sodišča v skladu z določbo petega odstavka 235. člena ZUP pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka, pa je po presoji sodišča pravilna. V zvezi s takšno odločitvijo je pritožbeni organ navedel tudi pravilne razloge (glej drugi odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe in sklepa), na katere se sklicuje tudi sodišče in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS- 1).

Po vsem navedenem je sodišče tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo in sklep v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za obnovo z dne 8. 12. 2008 odpravilo na podlagi določb 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral zadevo odstopiti v pristojno reševanju organu prve stopnje, ki bo moral odločiti o tožnikovem predlogu za obnovo postopka z dne 8. 12. 2008, pri čemer je vezan na stališče sodišča, ki izhaja iz te sodbe. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).