Jedro

Po ugotovitvah nižjih sodišč je škoda nastala izključno zaradi ravnanja mld. tožnice (in njene matere). V sodni praksi je glede ekskulpacijskih razlogov sprejeto enotno stališče, da je izhodišče za presojo pričakovanosti in preprečljivosti objektivno in abstraktno. Pri tem je odločilno merilo skrbnega človeka. Temu merilu ustreza presoja nižjih sodišč, da voznik dejanja mld. tožnice (povezanega z opustitvami njene matere) ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o tožbenih zahtevkih za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek mld. tožnice za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Presodilo je, da je škoda, ki jo je utrpela kot peška v prometni nesreči, nastala izključno zaradi dejanj mld. tožnice in njene matere, ki jih voznik kombija ni mogel pričakovati in se njihovim posledicam izogniti ali jih odstraniti Šdrugi odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR)Ć.

Pritožbeno sodišče je pritožbo mld. tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je mld. tožnica vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je glede temelja odškodninske odgovornosti podan njen soprispevek v višini 40%, medtem ko naj glede višine odškodnine sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da so materialnopravni zaključki nižjih sodišč napačni, saj ne gre za ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 177. člena ZOR. Napačna sta zaključka pritožbenega sodišča, da je bila voznikova pozornost znotraj ustreznega standarda in da nezgode ne bi mogel preprečiti. Pravilna ocena okoliščin s strani voznika bi nesrečo zagotovo lahko preprečila. Sodišči sta zato zmotno uporabili materialno pravo. V pritožbi se je mld. tožnica sklicevala tudi na zadevo II Ips 282/2001, v kateri sodišče izrecno opozarja, da je treba v prometu upoštevati bistveno lastnost otrok, njihovo nepredvidljivost, česar voznik ni storil, saj ni ustrezno prilagodil načina vožnje. Ponovno je treba opozoriti na mnenje izvedenca, da je zavarovanec tožene stranke brez prave potrebe vozil zelo blizu desnega roba vozišča in da bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil le 0,5 metra bolj proti levi, kar mu je stanje na cestišču omogočalo, ker ni bilo nasprotnega prometa. Glede na to, da je obe peški na prehodu za pešce opazil, kar je izpovedal tudi sam, je utemeljen zaključek, da je bila njegova pozornost izven ustreznega standarda, ki se zahteva za voznika. Na semaforju je bila utripajoča rumena luč, ki je narekovala njegovo večjo pozornost, saj sta imeli peški v takšnem stanju križišča prednost. Cestišče je bilo tudi ravno, pregledno in brez prometa.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) Ć, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu proti odločitvi o tožbenih zahtevkih za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Mld. tožnica je uveljavljala tudi zahtevka za povrnitev premoženjske škode, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je treba zato presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je tožnica iz naslova premoženjske škode zahtevala (ob upoštevanju njenega 50% soprispevka) 44,21 EUR (prej 10.595,85 SIT) in 37,17 EUR (prej 8.908,50 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o teh zahtevkih, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) Šdrugi odstavek 367. člena ZPPĆ. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je voznik obe peški na prehodu za pešce opazil, kar je sam izpovedal; da bi lahko preprečil nesrečo, če bi vozil 0,5 metra bolj levo).

Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč v tej zadevi so tako naslednje: – prometna nesreča med zavarovancem toženke, voznikom kombija in poškodovano peško, sedemletno tožnico na rolerjih, se je zgodila 3.9.2000 na regionalni cesti v Trbovljah, – cesta je bila ravna in pregledna, vreme je bilo jasno, – tožnica je nenadoma in brez nadzora zapeljala po klančini na cestišče, ne da bi svojo namero prehoda čez cestišče kakorkoli nakazala ali da bi to storila njena mati, ki jo je spremljala, – ob tem se ni prepričala, ali lahko to varno stori, – voznik je pred prehodom ni mogel opaziti niti ni mogel opaziti začetka njenega prečkanja, saj jo je zakrivala mati, ki je s kolesom stala med njo in voznikom, – vozil je v okviru omejitev in skladno s prometnimi predpisi, nahajal pa se je že tako blizu prehoda za pešce oziroma mesta trka (prevozil je že sredino križišča), da je od trenutka, ko je mld. tožnico oziroma njeno prečkanje zaznal, do trka preteklo le 1 do 1,2 sekunde, kar je reakcijski čas povprečnega voznika, – zavarovanec toženke trka ni mogel preprečiti niti ga ne bi mogel preprečiti drug voznik, – mati bi morala biti pozornejša in hčeri preprečiti dostop na cestišče, morala bi že prej sestopiti s kolesa in hčerko držati za roko oziroma otroku vsaj dati navodilo, da se ustavi, – prometna situacija je bila takšna, da od voznika ni zahtevala ustavitve, pač pa le pozorno vožnjo čez križišče. Mld. tožnici je že pritožbeno sodišče v zadnjem odstavku na drugi strani pritožbene sodbe odgovorilo, da zadeva II Ips 282/2001 ni primerljiva z obravnavano. V zadevi II Ips 282/2001 je voznica videla devetletnega otroka. Otrok je sam tekel po pločniku, voznica pa je prekoračila dovoljeno hitrost 40 km/h za 10 km/h in bi nesrečo lahko preprečila, če bi vozila 37 km/h. Revizijsko sodišče ob tem še dodaja, da sta v tej zadevi ob upoštevanju (drugačnih) dejanskih okoliščin nižji sodišči pravilno presodili, da bi voznica ravnanje otroka, ki je stekel na cesto, lahko pričakovala.

Revizijsko polemiziranje z dejstvi, ki bi morebiti lahko bila mld. tožnici v prid (da je zavarovanec toženke brez prave potrebe vozil blizu desnega roba vozišča; da je bilo cestišče ravno, pregledno in brez prometa; da je bila na semaforju utripajoča rumena luč), ob hkratnem zamolčanju ostalih bistvenih okoliščin (prim. zgoraj zapisane dejanske ugotovitve nižjih sodišč), ne more biti uspešno. Ob tem je tudi napačna revizijska trditev, da sta imeli peški pri utripajoči rumeni luči na semaforju prednost pred voznikom kombija (prim. 44. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl.)Ć.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je škoda nastala izključno zaradi ravnanja mld. tožnice (in njene matere). V sodni praksi je glede ekskulpacijskih razlogov (drugi odstavek 177. člena ZOR) sprejeto enotno stališče, da je izhodišče za presojo pričakljivosti in preprečljivosti objektivno in abstraktno. Pri tem je odločilno merilo skrbnega človeka. Temu merilu pa tudi po oceni revizijskega sodišča ustreza presoja nižjih sodišč, da voznik dejanja mld. tožnice (povezanega z opustitvami njene matere) ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem delu revizijo zavrnilo.