U-I-279/05

6. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. iz Ž. na seji dne 6. oktobra 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 4. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94, 73/95, 39/96, 70/96, 47/97, 3/98, 90/98, 6/99, 61/2000, 64/2000, 91/2000, 59/02, 18/03, 30/03 – ur.p.b., 35/03, 78/03, 84/04 in 44/05) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 76/2003 z dne 13. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo pritožnika zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je to zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi dokončna odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavoda) in da se tožencu naloži povrnitev stroškov operacije in zdravljenja v tujini.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave), načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče uporabilo napačno pravno podlago. Navaja, da je zahteval le povračilo stroškov zdravljenja v tujini v višini, kot bi znašali stroški enakega zdravljenja v Sloveniji, in ne priznanja pravice do zdravljenja v tujini. Sodišče naj tudi ne bi pojasnilo, kako naj bi njegovo ravnanje v zvezi z uveljavljanjem pravice do zdravljenja v tujini odstopalo od dogovorjenih standardov. Navaja še, da so zavarovanci (kot ugotavlja tudi sodišče) na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. – v nadaljevanju ZZVZZ), ki so uveljavljali enak zahtevek kot on, do uveljavitve Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravil) upravičeni do povračila stroškov zdravljenja v tujini v višini, kot bi ti znašali v primeru, da bi enako zdravljenje potekalo v Sloveniji.

3.Pritožnik predlaga tudi oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 4. člena Pravil, ki določa, da ima Zavod pravico zavrniti plačilo stroškov za storitve, pripomočke ali druge pravice, katerih uveljavljanje ni v skladu s standardi, ki so določeni v pravilih. Meni namreč, da so mu Pravila s to določbo omejila pravice, ki mu jih daje ZZVZZ. S to določbo naj bi bilo prekoračeno zakonsko pooblastilo iz 26. člena ZZVZZ, ki določa, da natančnejši obseg storitev iz prvega odstavka 23. člena (zdravstvene storitve, zagotovljene v določeni višini z obveznim zavarovanjem), 25. člena tega zakona ter s tem povezane standarde in normative določi Zavod s svojimi splošnimi akti v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. To kršitev naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da so bili zavarovanci, ki so uveljavljali enak zahtevek kot on, do uveljavitve Pravil na podlagi istega zakona (ZZVZZ) upravičeni do povračila stroškov zdravljenja v tujini v višini, kot bi ti znašali v primeru, da bi enako zdravljenje potekalo v Sloveniji. To naj bi v njegovi zadevi ugotovila tako Zavod kot Vrhovno sodišče. Pri tem se sklicujeta na določbe samoupravnih sporazumov iz 106. člena ZZVZZ, ki so se do uveljavitev Pravil primerno uporabljali (če niso bili v nasprotju z ZZVZZ). Iz tega po mnenju pritožnika izhaja, da so imeli zavarovanci pred uveljavitvijo Pravil na podlagi istega zakona več pravic, kot jih imajo po njihovi uveljavitvi. Meni še, da odločitev Zavoda, da zavrne zahtevo za povračilo stroškov zdravljenja, ne more temeljiti le na ugotovitvi, da zavarovanec stroškov ni uveljavljal v skladu s standardi, ki jih določajo Pravila. Izpodbijana določba naj bi bila zato v neskladju s prvim odstavkom 51. člena Ustave, saj z podzakonskimi predpisi ni dopustno ožiti oziroma omejevati v zakonu določenih pravic do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Iz navedenih razlogov naj bi bile kršene tudi določbe 3., 14. ter 22. člena Ustave.

B. – I.

4.Po prvem odstavku 51. člena Ustave ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na tej podlagi je obseg in vsebino pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev določil ZZVZZ. Pravice do zdravstvenih storitev so navedene zlasti v 23. členu ZZVZZ, kjer je določeno tudi, v kolikšnem deležu je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev. Na podlagi te določbe je zavarovanim osebam zagotovljeno tudi zdravljenje v tujini. O upravičenosti zdravljenja v tujini odloča na podlagi 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik.[1] Zakon v 26. členu daje Zavodu[2] pooblastilo, da v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, določi natančnejši obseg storitev iz 23. člena ZZVZZ ter standarde[3] in normative teh storitev. Na podlagi pooblastila iz 81. člena ZZVZZ pa Zavod s splošnim aktom uredi tudi postopek za uveljavljanje te pravice.

5.V prvem odstavku 135. člena Pravil je natančneje določeno, kdaj ima zavarovana oseba pravico do zdravljenja v tujini. Pravico do pregleda, preiskave in zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev ima, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje. Postopek za uveljavljanje te pravice je urejen v členih 224 do 226 Pravil. Zavarovane osebe in zavezanci so za izvajanje obveznega zavarovanja dolžni izpolnjevati obveznosti po zakonu in splošnih aktih zavoda (3. člen Pravil). Če zavarovana oseba storitve ali druge pravice ne uveljavlja v skladu s standardi, ki so določeni v Pravilih, lahko Zavod po izrecni določbi 4. člena Pravil zavrne plačilo stroškov za uveljavljene storitve in pravice.

6.Pobudnik meni, da je izpodbijana določba 4. člena Pravil preko zakonsko določenih okvirov omejila pravice, ki jih zagotavlja 23. člen ZZVZZ. S tem smiselno zatrjuje kršitev načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Očitek je neutemeljen. Pobudnik očitno zmotno razume pomen določbe 23. člena ZZVZZ, ki zavarovanim osebam med drugim zagotavlja tudi zdravljenje v tujini in v določeni višini plačilo stroškov takega zdravljenja. Te določbe nikakor ni mogoče razumeti v smislu, da je s tem pravica zavarovani osebi v vsakem primeru že brezpogojno zagotovljena. Iz predstavljene ureditve pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po ZZVZZ jasno izhaja, da lahko zavarovane osebe te pravice uveljavljajo le na način in v postopkih, ki jih predvideva že Zakon in natančneje urejajo Pravila. Navedeno pomeni, da lahko zavarovana oseba pravico do zdravljenja v tujini uveljavlja le v določenem postopku, v katerem pooblaščeni zdravnik ugotavlja, ali ta oseba izpolnjuje pogoje za uveljavitev te pravice. Če ugotovi, da zavarovana oseba pogoje izpolnjuje, njeni zahtevi za zdravljenje v tujini ugodi, v nasprotnem primeru zahtevo zavrne. V tem primeru zavarovana oseba pravice v skladu z ZZVZZ in Pravili ne more uveljaviti. To nedvomno izhaja že iz zakonske ureditve. Glede na navedeno je očitek pobudnika, da mu je izpodbijana določba omejila pravico do zdravljenja v tujini iz 23. člena ZZVZZ ter da je zato v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave in posledično s prvim odstavkom 51. člena Ustave, neutemeljen.

7.Pobudnik izpodbijani določbi očita še neskladje s 14. in z 22. členom Ustave. Meni namreč, da gre za povsem arbitrarno določbo, na podlagi katere lahko Zavod brez kakršnihkoli kriterijev zavrne plačilo stroškov zdravljenja v tujini. Da je tudi ta očitek neutemeljen, izhaja že iz razlogov, navedenih v 4. do 6. točki te obrazložitve. Zato se Ustavno sodišče nanje v celoti sklicuje.

8.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

B. – II.

9.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz navedenega predvsem izhaja, da pritožnik v ustavni pritožbi ne more uspeti s ponavljanjem navedb, ki jih je brez uspeha uveljavljal že v sodnem postopku, kot tudi ne z navedbo, da je sodišče napačno uporabilo pravo.

10.Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavka 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Z vidika morebitne kršitve te ustavne pravice bi bil lahko relevanten pritožnikov očitek, da sodišče ni pojasnilo, v čem naj bi ravnanje pritožnika odstopalo od dogovorjenih standardov. Pritožnikov očitek je neutemeljen. Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo tako, kaj pomeni odstopanje od dogovorjenih standardov, ki jih določajo Pravila, kot tudi, zakaj njegovo ravnanje od teh standardov odstopa. S sklicevanjem na prej veljavno ureditev, ki so jo poznali samoupravni sporazumi, pa pritožnik tudi ne more utemeljiti kršitve navedenih ustavnih določb.

11.Pritožnik zatrjuje še kršitev pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. Vendar zgolj njegovo nezadovoljstvo z odločitvijo upravnih organov in sodišč o zavrnitvi njegove zahteve za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini še ne more utemeljiti očitka o kršitvi te določbe. Za takšno kršitev bi šlo, če bi izpodbijana sodba vsebovala stališča, ki bi bila v nasprotju s to človekovo pravico, česar pa pritožnik ne izkaže.

12.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

[1]O svoji odločitvi izda odločbo najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve oziroma predloga osebnega zdravnika. Odločbo je treba osebno vročiti zavarovani osebi. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (81. člen ZZVZZ).

[2]Na podlagi določbe 12. člena ZZVZZ je Zavod nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega obseg določa ta zakon.

[3]Kaj je standard, natančneje določa 2. člen Pravil. Po Pravilih je standard vrsta in količina storitev, ki sodijo v obvezno zdravstveno zavarovanje, normativi zdravstvenih storitev, njihova vrednost ter postopki in pogoji.