Jedro

Bolj kot samo dejstvo, da je do poplačila oškodovancu prišlo šele aprila 2023, kar je skoraj pol leta po vročitvi pravnomočne sodbe obsojencu, je pomembno tekom postopka ugotovljeno dejstvo, da potrdilo, ki ga je sodišču predložil obsojenčev zagovornik 28. 2. 2023, ne odraža resničnega stanja in ga je mogoče oceniti kot poskus zavajanja sodišča, da bi obsojenec dosegel izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Kazen zapora mora res ohraniti svoje bistvo v smislu neodobravanja kršitev norm in mora biti koristna tako za obsojenca kot za družbo, njen namen pa je povračilnost in prevencija, ki jo je mogoče doseči samo s skrajnim ukrepom tj. z izvršitvijo zaporne kazni, ki bo vzgojno vplivala na obsojenca, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenca za nadomestitev izvršitve kazni zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 16448/2020 z dne 15. 2. 2022, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 16448/2020 z dne 27. 9. 2022, z delom v splošno korist. 2. Zoper tak sklep se pritožuje zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (pravilno: zmotne uporabe kazenskega zakona) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil obsojenec s sodbo z dne 15. 2. 2022, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2022, spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Izrečena mu je bila kazen pet mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom za nadomestitev izvršitve kazni zapora z nalogami v splošno korist, katerega vsebino je povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, poudarilo, da je pri odločanju o predlogu upoštevalo: (-) vedenje obsojenca v času odločanja, (-) nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, (-) možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter (-) osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni, kot to določa deveti odstavek 86. člena KZ-1. Pri presoji primernosti in uspešnosti izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, pa je upoštevalo objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca oziroma njegovo vedenje v času odločanja in ostale prej navedene okoliščine ter presojalo ali je smiselno izreči alternativno kaznovanje.

5. V 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje naštelo sodbe, s katerimi je obsojenec bil spoznan za krivega kaznivih dejanj goljufije po 271. členu KZ RS, ogrožanja varnosti po 145. členu KZ RS, nadalje tudi kaznivega dejanja goljufije v petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 ter dvakrat zaradi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Pri tem se je oprlo na spis iz kazenske evidence z dne 10. 3. 2023 (l. št. 338-340, priloga D 161). Čeprav so nekatere od teh sodb bile izdane že v letu 2005 in 2007 ter nato v letih 2011 in 2012, kar na prvi pogled lahko sicer vodi k sklepanju, da so bile kršene zakonske določbe o zakonskih rehabilitaciji, je sodišče druge stopnje ob natančni analizi izpisa iz kazenske evidence ugotovilo, da so povsem neutemeljeni, tudi sicer nekonkretizirani pritožbeni očitki o zmotni uporabi KZ-1 zaradi neupoštevanja zakonske rehabilitacije pri obsojencu, saj zagovornik ne pojasni, katere oz. katerih sodb sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah K 55/2004, ki je bila izdana 28. 6. 2005 in je postala pravnomočna 7. 7. 2005, ter Okrajnega sodišča v Žalcu K 144/2005 z dne 16. 4. 2007, ki je postala pravnomočna 6. 10. 2007, s katerima je bil obsojenec pogojno obsojen na dva meseca zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let oziroma na dve leti zaporni kazni s preizkusno dobo petih let, sta bili namreč preklicani s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu II Kr 59224/2010 z dne 22. 3. 2011, ki je postala pravnomočna 7. 12. 2011 in s katero je bila obsojencu izrečena skupna kazen dve leti zapora. Slednja sodba pa je bila potem združena s sodbama Okrajnega sodišča v Celju I K 47540/2011 z dne 1. 2. 2012 in sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 41510/2011 z dne 20. 2. 2012, ki je postala pravnomočna 17. 4. 2012, in je tako s slednjo sodbo bila obsojencu izrečena enotna kazen dve leti in pet mesecev zapora. Ob nadaljnjem upoštevanju sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu I K 7144/2012 z dne 20. 9. 2012, ki je postala pravnomočna 20. 10. 2012 je prišlo do izreka enotne sankcije s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu II Kr 7144/2012 z dne 9. 1. 2013, ki je postala pravnomočna 2. 2. 2013, s katero je bila obsojencu izrečena skupna enotna sankcija tri leta in dva meseca zapora. Ta se je izvrševala od 4. 3. 2013 do 19. 8. 2014, ko je bil obsojenec pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, kazen pa se šteje za izvršeno z dnem 5. 8. 2015. Ker je bila obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu II Kr 7144/2012 izrečena kazen tri leta in dva meseca zapora, bi se vse prej navedene sodbe iz evidence kazenskih sodb izbrisale po osmih letih od izvršitve, to je 5. 8. 2023 (5. točka četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 82. člena KZ-1). Vendar pa do izbrisa in zakonske rehabilitacije v konkretni zadevi ni prišlo zato, ker je obsojenec v tem času in sicer 25. 5. 2020 in 26. 5. 2020 storil kaznivi dejanji zatajitve, za kateri mu je bilo s sodbama Okrajnega sodišča v Sevnici I K 59458/2020 z dne 18. 1. 2022 izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo pet mesecev in preizkusno dobo treh let, s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici VIII K 38417/2020 z dne 7. 3. 2022 pa pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo štiri mesece s preizkusno dobo enega leta, nato pa še zaporna kazen pet mesecev s sodbo izdano v predmetni zadevi. V skladu s tretjim odstavkom 82. člen KZ-1 se namreč obsodbe iz kazenske evidence briše v določenem roku od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Glede na pojasnjeno so zagovornikovi očitki o kršitvi kazenskega zakona zaradi neupoštevanja zakonske rehabilitacije neutemeljeni, sodišče pa je pravilno in zakonito upoštevalo vse obsodbe, naštete v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo kazenski zakon, ker je pri odločanju o predlogu upoštevalo tudi okoliščine, ki so bile upoštevane pri izreku zaporne kazni oziroma okoliščine v času storitve kaznivega dejanja, ker bi po mnenju zagovornika smelo upoštevati le okoliščine, naštete v devetem odstavku 86. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je res v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da "presoja upravičenosti predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane pri izreku zaporne kazni oziroma v času storitve kaznivega dejanja, ki pa jih je treba presojati v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja zaporni kazni". Pri tem se je očitno oprlo na stališče, ki izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Kp 2479/2015 z dne 22. 2. 2023, kot pravilno izpostavlja zagovornik v pritožbi. Zagovornik pa nadalje izpostavlja, da iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4246/2022 z dne 16. 11. 2022 izhaja, da bistvene okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist, določa deveti odstavek 86. člena KZ-1 ter da med temi ni težje storjenega kaznivega dejanja ter ugotovljenih obteževalnih okoliščin, ki sicer vplivajo na izbiro vrste in odmere višine kazenske sankcije, ker je ta bila obsojencu že izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, višina izrečene zaporne kazni pa formalno dopušča njeno izvršitev s predlaganim alternativnim načinom. Po oceni pritožbenega sodišča gre zgolj za navidez nasprotujoči si stališči, saj v obravnavanih zadevah ni šlo za povsem primerljivi situaciji. V zadevi IV Kp 4246/2022 je Višje sodišče v Mariboru z navedeno razlago zavrnilo zavzemanje državne tožilke, da je pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist potrebno upoštevati tudi, da je bila obsojencu kljub številnim obteževalnih okoliščinam izrečena najnižja možna kazen, torej da je potrebno upoštevati tudi višino izrečene kazni, medtem ko je v zadevi II Kp 24794/2015 šlo za upoštevanje obsojenkine nekritičnosti do kaznivega dejanja, ki ga je celo po pravnomočnosti obsodilne sodbe zanikala in s tem izkazala negativen odnos do oškodovancev, ki jih je oškodovala za 155.144,31 EUR, česar tudi ne gre zanemariti. V slednji zadevi torej sodišče ni upoštevalo višine izrečene kazni, ampak druge okoliščine.

7. Tudi v predmetni zadevi sodišče v okviru zgoraj navedenih okoliščin ni upoštevalo višine izrečene kazni, temveč (-) da so s kaznivim dejanjem oškodovancu povzročeno škodo v višini 3.106,40 EUR, družbe A. d.o.o., B. d.d. in C. d.d. kot svojo terjatev priglasile v stečajni postopek zoper oškodovanca, saj obsojenec svoje obljube o prevzemu dolga nase ni izpolnil niti po obsodbi (-) da je obsojenec z dne 28.2.2003 sodišču predloženim potrdilom o plačilu premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, poskušal prepričati sodišče o primernosti izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist in (-) da je oškodovancu premoženjskopravni zahtevek dejansko plačal šele 5.4.2023. 8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč mogoče razbrati, da je prvo sodišče dalo večji pomen ugotovitvam, da je obsojenec oškodovancu dolg povrnil šele 5. 4. 2023, čeprav je njegov zagovornik sodišču 28. 2. 2023 predložil fotokopijo listine, iz katere izhaja, da je celoten dolg do D. D. poplačan. Po poizvedbah o resničnostni teh navedb pri oškodovancu, je le-ta 10.3.2023 pristopil na sodišče in povedal, da je podpis na listini, ki jo je predložil obsojenčev zagovornik, sicer prepoznal kot svojega, vendar zanikal, da bi listino s takšno vsebino podpisal, ter v posledici tega posumil, da ga je obsojenec "spet poskušal ogoljufati". Do poplačila dolga pa je prišlo šele 5. 4. 2023, kar je oškodovanec potrdil na naroku, dne 18. 4. 2023. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v primeru, če bi obsojenec oškodovancu dejansko že pred 5. 4. 2023 poplačal dolg, ne bi bilo nobene potrebe po ponovnem plačilu. Ne gre namreč spregledati prepričljivosti navedb oškodovanca z dne 10. 3. 2023, da od obsojenca ni prejel nobenega denarja, obsojenec pa zanj tudi ni opravil nikakršnega dela.

9. Zagovornik se s tako presojo ne strinja in meni, da je jasno izkazano, da je obsojenec v razmerju do oškodovanca izpolnil celotno obveznost tekom predmetnega postopka oziroma za čas odločanja o njegovem predlogu, kot to določa deveti odstavek 86. člena KZ-1. Pri tem tudi nakazuje, da naj bi bile izpovedbe oškodovanca neresnične, saj je bil obsojenec napram oškodovancu v povsem podrejenem položaju, kjer je lahko oškodovanec s svojo izjavo znatno vplival na odločitev o tem, ali bo obsojenec moral v zapor ali ne in ker je oškodovanec prejem poplačila v februarju zanikal, obsojenec ni imel drugih vzvodov, s katerimi bi lahko takšno oškodovančevo sprenevedanje preprečil kot da mu je ugodil in v aprilu izročil (še) 2.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje po pregledu spisovnega gradiva, zlasti zapisnika o izjavi oškodovanca z dne 10. 3. 2023 in zapisnika o zaslišanju oškodovanca na naroku 18. 4. 2023 verjame oškodovancu, da je bil s strani obsojenca poplačan šele v aprilu 2023. 10. Vendar pa je v obravnavani zadevi bolj kot samo dejstvo, da je do poplačila oškodovancu prišlo šele aprila 2023, kar je skoraj pol leta po vročitvi pravnomočne sodbe obsojencu, pomembno tekom postopka ugotovljeno dejstvo, da potrdilo, ki ga je sodišču predložil obsojenčev zagovornik 28. 2. 2023, ne odraža resničnega stanja in ga je mogoče oceniti kot poskus zavajanja sodišča, da bi obsojenec dosegel izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Ob upoštevanju navedenega dejstva, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da s strani obsojenca izraženo obžalovanje zaradi storjenega kaznivega dejanja ter sprejeta odločitev o preteklosti tovrstnih ravnanj, ostajajo na ravni golih zatrjevanj in da je obsojenec specialni povratnik, ko niti prestana zaporna kazen ni dosegla svojega namena, kar kaže, da subjektivne okoliščine na strani obsojenca, ne dajejo ustrezne podlage za ugoditev predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. 11. Sodišče prve stopnje pa ni prezrlo niti obsojenčevih navedb v predlogu, da bi kljub zaposlitvi v Avstriji, lahko (po dogovoru z delodajalcem) delo opravljal tudi v Sloveniji, kar naj bi omogočalo izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist. V 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč navedlo, da obsojenčeve trditve o opravljanju dela za avstrijskega delodajalca na območju Republike Slovenije, v predlogu niso pojasnjene, in tako ostajajo na ravni golih, dokazno nepodprtih obsojenčevih navedb. Zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, ne obstojijo realne možnosti za izvršitev dela v splošno korist, saj je obsojenec zaradi dela odsoten in ga ni v Sloveniji. Sicer pa je navedena okoliščina zgolj ena izmed okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločanju o obsojenčevem predlogu in četudi bi se izkazalo, da bi lahko delo prilagodil tako, da bi ga opravil v Republiki Sloveniji, to dejstvo, glede na okoliščine, ki ne govorijo v prid predlagani alternativni izvršitvi zaporne kazni, ne bi privedlo do drugačne odločitve. Zato so povsem nerelevantne navedbe pritožnika, da je o možnosti opravljanja družbeno koristnega dela, obsojenec vse pojasnil že na pogajanjih z državnim tožilstvom glede sklenitve sporazuma o priznanju krivde, pritožbeni očitki, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa povsem neutemeljeni.

12. Prav tako navedena kršitev ni bila storjena s tem, ko se naj ne bi sodišče prve stopnje opredelilo do obsojenčevih navedb v predlogu, da je 16. 2. 2023 z Okrožnim državnim tožilstvom v Celju podpisal sporazum o priznanju krivde, v katerem je priznal vse očitke iz kazenske zadeve, ki se pred Okrajnim sodiščem v Celju vodi pod številko I K 51278/2022 in da se je s tožilstvom (v zameno za priznanje) dogovoril za izrek enotne zaporne kazni eno leto in pet mesecev zapora, ki se bo izvršila z delom v splošno korist. Iz 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je obsojenec v predlogu res izpostavil, da je s tožilstvom 16. 2. 2023 podpisal sporazum o priznanju krivde in dogovor o izreku enotne zaporne kazni eno leto in pet mesecev zapora, ki se bo izvršila z delom v splošno korist, kar pomeni, da teh navedb obsojenca v predlogu za izvršitev zaporne kazni na alternativni način, prvo sodišče ni spregledalo. Prav tako se je do njih opredelilo v 24. točki obrazložitve rekoč, da izpostavljeni sporazum o priznanju krivde, ki sodišča ne le ne zavezuje, ampak je kljub njegovi sklenitvi mogoče sklepati na obsojenčevo nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej zavzelo jasno stališče, da ta sporazum v okviru odločanja o predlogu za alternativni način izvršitve zaporne kazni ni odločilen, v primerjavi z ostalimi, v sklepu izpostavljenimi okoliščinami. Taki presoji pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni, ki se bodo zaradi nastopa zaporne kazni gotovo in pričakovano spremenile, saj naj bi obsojenec izgubil zaposlitev, bil onemogočen v stikih s sinom ter nezmožen plačevanja preživnine in najemnine, ne terjajo drugačne odločitve. Upoštevajoč zgoraj izpostavljanje subjektivne okoliščine na strani obsojenca, je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da z predlagano alternativno izvršitvijo zaporne kazni, ne bi bil dosežen namen, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni. Kazen zapora mora res ohraniti svoje bistvo v smislu neodobravanja kršitev norm in mora biti koristna tako za obsojenca kot za družbo, njen namen pa je povračilnost in prevencija, ki jo je mogoče doseči samo s skrajnim ukrepom tj. z izvršitvijo zaporne kazni, ki bo vzgojno vplivala na obsojenca, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Tako tudi v v tej točki povzete okoliščine, ki jih zagovornik izpostavlja v zadnjem odstavku pritožbe, ne opravičujejo ugoditve pritožbi in spremembe izpodbijane odločitve.

14. Ker pritožbene navedbe pritožbenega sodišča niso prepričale v potrebo po izdaji drugačne odločitve, prav tako pa v okviru uradnega preizkusa niso bile ugotovljene kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.