Jedro

V obravnavanem primeru tožeča stranka ne uveljavlja izplačilo stare devizne vloge, saj je bila ta vloga v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP izključena obveznost poplačila s strani RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je tožeča stranka 28. 4. 1998 vsa sredstva prenesla na posebni enotni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo v FBiH, in da je bila devizna vloga navedenega dne saldirana. Enako izhaja iz dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP pa ni stara devizna vloga tista neizplačana stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da Ljubljanska banka, Podružnica Sarajevo, po 31. 12. 1991 ni dopuščala izplačila vlog iz hranilnih knjižic, zato je tožeča stranka na podlagi javnega poziva svojo hranilno vlogo prenesla na JPR pri Agenciji za privatizacijo v FBiH. Javni poziv o prenosu hranilnih vlog je bil zavajajoč. Meni, da je Ljubljanska banka odgovorna za hranilne vloge, saj ni dopuščala dviga sredstev po 31. 12. 1991, zaradi česar je tožeča stranka sredstva prenesla na JPR pri Agenciji za privatizacijo v FBiH. Tožnik sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Tožeča stranka je v vlogi že sama navedla, da so denarna sredstva prenesena na JPR. Enako izhaja iz predložene dokumentacije in tiste, ki jo je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti. Razlika med zneski na potrdilu Zavoda za plačilni promet FBiH predstavlja dodatni kvartal obresti za leto 1992, saj je bilo skladno z relevantno zakonodajo FBiH na privatizacijske račune preneseno stanje deviznih vlog na dan 31. 3. 1992. Tožeča stranka ne zatrjuje, da prenosa sredstev ni bilo, zato so njene navedbe neutemeljene. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je do prenosa sredstev na JPR prišlo, kar med strankama ni sporno, zato je kot pravno podlago za odločitev uporabila 2. člen ZNISESČP. Sklicuje se na načelo zakonitosti in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila zahtevo tožeče stranke za verifikacijo predmetne stare devizne vloge.

6. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d., Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi FBiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

7. Podatki upravnega spisa kažejo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bila sredstva, ki jih je imela tožeča stranka na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR tožeče stranke pri Agenciji za privatizacijo FBiH. Tožeča stranka temu dejstvu ne ugovarja, vendar trdi, da to na pravilno odločitev v sporu ne vpliva, ker je do prenosa prišlo iz razloga, ker Ljubljanska banka d.d. ni dopuščala dviga sredstev po 31. 12. 1991, zaradi česar je po mnenju tožeče stranke podana odgovornost tožene stranke za predmetne devizne vloge.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je s sklepom X DoR 139/2018-5 z dne 22. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev RS.

9. O reviziji je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (v nadaljevanju revizijska sodba). Poudarilo je, da je jedro spora v tem, ali prenos deviznih sredstev z deviznega računa (z devizne knjižice) varčevalca na drug račun, na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od RS terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Za tak spor pa gre tudi v obravnavanem primeru, saj gre za tisto devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS.

10. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v revizijski sodbi, ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (v obravnavanem primeru na JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke. Iz tega logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici Ljubljanske banke d. d. 11. Kot izhaja iz 15. točke revizijske sodbe in iz 116. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali) izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke d.d., Ljubljana (v nadaljevanju Banka), do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, in njenih deležnikov. V Zadevi Ališić in ostali je namreč še vedno obstajal dolg Banke do imetnikov starih deviznih vlog, saj te še niso bile izplačane.

12. Namen ZNISESČP je bil odpraviti posledice preteklega ravnanja RS, za katerega je bilo v postopku pred ESČP ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, s tem ko je bil določenim skupinam varčevalcev onemogočen dvig deviznih sredstev z njihovih starih deviznih vlog. Iz same sodbe ESČP v Zadevi Ališič in ostali izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane (če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada; 147. točka sodbe ESČP v zadevi Ališič). ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato v revizijski sodbi ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP (18. točka revizijske sodbe).

13. Po povedanem je bila odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavanem primeru tožeča stranka ne uveljavlja izplačilo stare devizne vloge, saj je bila ta vloga v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP izključena obveznost poplačila s strani RS.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka v tem postopku ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bila izvedba dokaznega postopka v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je tožeča stranka lahko izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku1. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.2 Tak je tudi obravnavani primer.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 2 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.